Vsaka izmed zgodb vpelje protagonista z drugačnim ozadjem in danostmi ter drugačnimi odločitvami in posledicami, ki bolj kot iz odločitev izhajajo iz drugačnih danosti. Izkaže se, da so življenja teh v marsičem diametralno nasprotnih oseb povezana bolj, kot bi domnevali. Lepotica, ki ji pohlep omrači um, asketski opazovalec, ki se kaznuje za zločin v preteklosti, malomeščanski par, delavec, ki izgublja razsodnost, in skupina umetnikov so le nekateri izmed nastopajočih v tej večplastni in razvejani zbirki zgodb.

Pripovedovalec je tretjeosebni, a vselej personalni, kar bralca potegne v negotov svet osebne in kolektivne norosti. Z njim izgubljamo razum in zaman tipamo za kakršnim koli smerokazom, ki bi nam namignil ne le, kaj storiti, temveč predvsem, kaj sploh je tisto, kar vidimo pred seboj. Konec zgodb je bodisi odprt bodisi ima nepričakovan zasuk.

Marsikaj ostane nepojasnjeno, na meji med norostjo, fantazijo in v očitnem nasprotju z obdajajočo banalnostjo, preberemo na primer: "Govorila je nimfa, punca si je s palico trebila blato iz brazd podplata." Vse bolj postaja očitno, da zgodbe ne delujejo le vsaka zase, temveč tudi kot del romanesknega sveta, brbotajočega in polnega detajlov kot panj.

Čeprav vsaka zgodba govori s svojim lastnim besediščem in slogom, postajajo vedno bolj prepletene ne le med sabo, ampak vse bolj polifone tudi v sebi. Besedni register je obširen, a osebi primeren. Od pozunanjenosti oziroma refleksivnosti je odvisen tudi obseg zunanjega oziroma notranjega dogajanja. Jezik je knjižni, občutenje biti v svetu je naslikano ne zgolj z vsebino, temveč tudi z obliko, njuna nepredvidljivost in baročna kompleksnost pa bralca prepuščata na milost in nemilost avtorju.

Frelih nas v pripovedovalčevo mentalno stanje vrže tudi s strukturo povedi. V primeru mrzličnega toka zavesti se povedi vijejo čez celotne strani, z mnogimi vrinjenimi stavki, vrtinci obsesij, ki v subjekta vdirajo z več strani hkrati.

Pripoved je vedno pogosteje prekinjena z nenadnim rezom, ki mu sledi neka popolnoma druga zgodba, kakor da bi avtor s tem ponazarjal pozornost sodobnega subjekta, ki ne zdrži dolgo pri isti stvari. Povsem nepričakovano ponekod vznikne subtilen, situacijski humor kot poudarjanje protislovja med mišljenim in storjenim, med namerami in nepredvidljivimi rezultati. Na primer: "… ampak koliko pa je pravzaprav možnosti, da mu bo človek v teh nekaj minutah iz kovčka ukradel kakšno srajco, kaj pa če se vmes kaj zgodi, kaj če se recimo ne bo dalo odkleniti ključavnice na WC-ju in bo potem kovček ostal kar tam, ali pa, ali pa, ali pa, Jöran je spet prepletel prste, stisnil roke, zazehal."

Vse od prve zgodbe, ki je nekakšna sodobna verzija Raskolnikova, se karte med žrtvijo in storilcem vedno bolj mešajo. Če je bilo krivdo sprva mogoče vsaj še locirati, četudi ne zadovoljivo razložiti motivov zanjo, postaja človeško bitje vedno bolj krivo že s tem, ker biva. Kakor da bi biblični izvirni greh dobil novo obliko. Vseprisotna krivda kot diktatorjeva fotografija vsepovsod spremlja subjekta: "Anja se je zazrla proti vratom balkona, kot da bi vsak hip pričakovala vrano z nožem v peruti, ki bi jo prišla razmesarit za vsak liter bencina, ki so ga na poti do stanovanja sežgale njene stvari."

Jasmin B. Frelih artikulira in prikaže tisto, kar v sodobnem subjektu še ni povsem ozaveščeno in artikulirano, a vztrajno sili na površje, najsi gre za osebno travmo, bolj ali manj kolektivno krivdo, hlepenje po upravičenju lastne minljivosti ali najraje kar mešanico vsega tega. Piksli v naslovu ne namigujejo zgolj, da sestavljajo naš svet, temveč vse bolj postajajo naš svet sam.

Iz oddaje S knjižnega trga.