Didžej in producent je vpet v svet mreženja, (samo)promoviranja in trženja po zastonjskih spletnih kanalih še iz časov, ko so generacije najstnikov nalagale svoje fotografije nočnih vragolij na MySpace. Urbana legenda pravi, da so želeli Umeka sprejeti v slovensko košarkarsko reprezentanco z enim pogojem, da se ostriže. Ni se pustil in prišel v ljubljansko diskoteko Palma. Že na začetku kariere je redno odhajal v Avstrijo po vinilne plošče in hitro postal znan po obvladovanju štirih plošč.

Edina stalnica, ki spremlja njegovo kariero, je, da ves čas sledi spremembam. Tako je tudi našel način, kako združiti glasbo in poslovni svet. Najprej je ta dva svetova združeval prek podjetja Viberate, ki je razvilo spletno platformo za povezovanje glasbenikov z organizatorji koncertov in drugih dogodkov, med drugim pa postavilo tudi analitično orodje za glasbeno industrijo. V zadnjem času pa so v središču njegove pozornosti kriptografski kovanci NFT, ki predstavljajo edinstvena digitalna sredstva oz. imetja. Prav preglednost, ki ga ponuja kriptosvet, je tisto, k čemur je stremel svojo celotno kariero. In odsotnost katere ga je oddaljila od slovenskih kolektivnih organizacij na področju glasbe.

Podobno kot druge akterje v industriji dogodkov je koronakriza pustila sled tudi pri Umeku. Sam priznava, da ob vedno bolj črnogledih številkah lahko zgolj čaka, kdaj bo lahko znova stopil pred občinstvo. Vmes pa mu preostane čakanje in prestavljanje datumov nastopov.

O njegovem pogledu na koronasvet, kriptosvet, glasbene kolektivne organizacije in stanje v slovenski glasbeni industriji si lahko preberete spodaj v pogovoru, ki je nastal še pred prestavitvijo dogodka na Gospodarskem razstavišču.

Življenje je postalo podobno tabeli v Excelu: vse se vrti okoli številk. V kakšno resničnost se zbujate zadnji slabi dve leti?
Zmedeno. Človek ne ve, kaj pričakovati od naslednjih dni. Ravno zadnjič sem rekel svoji ženi dve minuti do sedmih zvečer, če bi gledala z mano eno dobro grozljivko. In me je vprašala, katero. Vmes nisem odgovoril, samo preklopil sem na poročila, in dejal: "To je grozljivka." (Smeh).
Malo črnega humorja v tem času, ko spremljam te številke in se mi vrti v glavi, ko vse to vidim. Komaj čakam dan, ko bo korona za nami in nehala razdvajati ljudi še na tem področju.

Že v arhetip didžeja so zapisana potovanja in predvsem stik z ljudmi. Nič drugače ni v vašem primeru. Če upoštevamo, da ste se zaradi korone morali temu odpovedati, je mogoče bolj na mestu vprašanje, katere nove priložnosti vam je ponudila epidemija namesto tistih, ki jih je vzela?
Dala mi je proste konce tedne, ki si jih drugače nisem vzel. In tudi spoznal sem, kako sem ujet v način razmišljanja, da moram nastopati ob petkih, sobotah. Da mora dobiti moj ego to mero potrjevanja in pohvale. Na neki način pozabimo, kaj je sploh resnično in kako se vklopiti nazaj. Ne morem pa reči, da sem se vklopil nazaj v resničnost, ker sem se v koronasvet. Vmes sem celo lahko preživel čas z družino, ki je cepljena: veliko večerij, smeha. Ampak govorim samo o teh redkih trenutkih, ko ni bilo govora o koroni – kar je bilo redko.
Kaj drugega se ni spremenilo v mojem življenju: veliko časa sem preživel v studiu, kjer sem ustvarjal glasbo. Velikokrat sem se tudi vprašal, za koga to delam. Odgovor je bil, da to počnem zase. Kar mi je tudi dalo uvid, zakaj toliko časa posvetim delu v studiu (smeh). Toda kar počnem zdaj v studiu, nima velikega učinka. Vsaj tak občutek me preveva.

Če se tistega usodnega dne ne bi odločili, da si ne postrižete pričeske in greste raje v diskoteko Palma kot na trening ‒ vsaj tako priča legenda ‒, bi teoretično lahko danes stali na igrišču, recimo v vlogi trenerja.
(Smeh).

Toda prav tako ob omejenem številu obiskovalcev. Lažje igra ekipa brez prisotnosti šestega igralca na parketu ali didžej v prazni dvorani? Nekaj poskusov predvajanja v praznih prostorih smo sicer spremljali prek spleta.
Temu sem se posvetil, ko sem delal pretočne videe. Nekateri so bili uspešnejši, nekateri manj. Več kot očitno potrebujemo pristen stik s plesiščem in drugimi ljudmi. Klubi so namenjeni druženju. V mislih imam tiste prostore, v katerih se združujejo ljudje, ki malo kljubujejo dnevnim uram in so malo "uporniški". Vsaj v mladih letih, ko ima noč svojo moč. In to je nekaj fantastičnega, kolikor se spomnim.
Pri športu je vseeno lažje spraviti skupaj ekipo 12 igralcev, strokovne ekipe in sodnikov v mehurček. Če si predstavljamo, da je za nadaljevanje lige potrebnih približno 50 ljudi v mehurčku, je model funkcionalen. Pri nočnih klubih je drugače, saj je v njem minimalno 500 ljudi sočasno in je tveganje vsaj 10-krat višje. Razlika je v tem, da težje prepričaš obiskovalce klubov, da te pridejo gledat na stream, kako vrtiš glasbo, v primerjavi s športnimi privrženci, ki jim je nekaj čisto običajnega, da gledajo večino tekem po televiziji ali drugih napravah. Neprimerljivo. Mislim, da se je glasba znašla v najtežjih okoliščinah, kar se tiče financ. Seveda so ob tem izvzete bolnišnice in zdravstveno osebje, kjer je čista grozljivka.

Kdo nosi odgovornost pri organizaciji, bolje rečeno napovedi koncertov v teh časih? Koliko je to na plečih izvajalca?
To je na strani organizatorja. Smo pa z njimi zelo povezani. Zdaj, ko se dogovarjamo za datume, upamo. Tudi meni visi na nitki 3. december (intervju smo izvedli še pred prestavitvijo datuma izvedbe dogodka, op. a.), ampak si ne znam predstavljati, kako bi ga lahko izvedli ob teh številkah. Preprosto je treba poiskati nadomestni datum. Vsi bi radi delali to, kar radi počnemo. S tem si polnimo svoj ego in konec koncev smo od tega tudi finančno odvisni. Mi profesionalci živimo od nastopov in je zaradi tega toliko težje.

Krize so vedno dober kazalnik pomanjkljivosti oz. napak, ki se nabirajo z leti. Če pogledava samo najbolj naslovljene prostore v ukrepih za zajezitev novega korona virusa: diskoteke in klube – kar je ostalo od njih. Kdo je že pred korono "ugašal" nočno klubsko življenje, kot smo ga poznali v 90. letih prejšnjega stoletja oz. v 2000?
To so krivi zakoni, ki so dovolili navadnim barom, ki so odpirali svoja vrata ob sedmih zjutraj, da so ponujali kavice, zajtrke, kosila, večerje in na koncu dneva še didžeja. Vrata so imeli odprta vse do četrte ure zjutraj in oni so ubili klube. Niso krivi sami lastniki teh barov, ker so samo vzeli tisto, kar jim je bilo dano.
Večkrat se vprašam, zakaj je bilo včasih več klubov? Ker so se lokali ob deseti uri zvečer zaprli in so ljudje morali v diskoteke, ki so imele registrirano nočno dejavnost. Najlažje je ostati v lokalu, ki ima solidno ozvočenje in didžeja. Preprosto: ni vstopnine, malo si že spil, ne da se vam preoblačiti … Seveda so se tudi lastniki klubov povsod po svetu navadili drugih taktik privabljanja ljudi, da bi kljubovali monopolom, ki imajo v lasti nočno življenje. Kar se mi ne zdi prav.

Sorodna novica Od Ambasade do Africe: Kdo je zatemnil diskozvezdo v Sloveniji?

Koliko pa je ta poslovni model, ki se je vzpostavil na račun odsotnosti zakonodaje, vplival na ugled didžeja?
Za moje pojme je kakovost narasla in mislim, da je prav, da imajo bari didžeja, ampak naj začnejo vrteti ob osmih zvečer in končajo po treh urah. Diskoteka je element nočnega življenja. In potrebna je ločitev.
Če si bil didžej v 80. letih prejšnjega stoletja, si bil lokalni junak. V Ljubljani je bilo veliko lokalnih didžejev, ki so postali legendarni, toda ko se je odprl svetovni trg, se je izkazalo, da niso imeli niti najmanjše možnosti za preboj v tujino. Potem pa je prišla mladina s svežim pogledom. S filozofijo, da je vse mogoče in tako se je iz didžeja razvil producent. Ta kombinacija je omogočala tudi preboj na trg.
Bi pa rad potegnil vzporednico s športom. Mi smo imeli v nekdanji skupni državi izjemne košarkarje in tudi kasneje v Sloveniji. Obstajal je celo zakon, da do 27. leta nisi smel igrati v tujini, ampak samo doma. Veliko prelomnico je predstavljal prihod satelitske televizije in z njo možnost ogleda NBA-tekem. Moja generacija je rodila Marka Miliča, ki je s svojimi neverjetnimi telesnimi predispozicijami končno videl na televiziji, kako temnopolti košarkarji zbijajo. Takrat je ta evropska košarka dobila nov priokus. Če si delal kakšne neumnosti, te je trener hitro posedel (smeh). Ni bilo živalskega zabijanja. V modo so prišle nore pričeske, superge in zabijanja čez avtomobile. Podobno je bilo z elektronsko glasbo pri nas takoj po osamosvojitvi, ko smo dobili stik z Nemčijo in smo redno začeli hoditi po zabavah po Evropi. Rekli smo si: Vau! To je možno.

Predvidevam, da bi Marko Milič bil član vaše sanjske peterke, če bi bili povabljeni na tekmo zvezd v Tivoliju?
Absolutno. Naredil je zavidanja vredno kariero, ampak z odhodom v NBA se mi zdi, da se mu je naredila velika krivica. Če samo pogledate katero koli njegovo dobro tekmo, kjer je dobil večjo minutažo in zganjal vragolije, vidite, da je bil tako dober kot "all star" NBA-igralci. Marko je bil le prvi slovenski igralec, ki je zaigral v ligi NBA, in zaradi tega mu je bilo izredno težko. Na žalost ni dobil takšne dobre priložnosti, kot bi si jo zaslužil. Škoda za nezaupanje, ki ga je doživel takrat.

Na misel mi pride stari rek. Je bolje, da si prvi na vasi ali zadnji v mestu?
(Smeh) To je pa vprašanje, na katero nikoli ne najdem odgovora. Če si iz mesta, boš težko hotel, da bi postal prvi v vasi. Če si pa prvi v vasi, pa boš želel v mesto. Mogoče je bolje, če si prvi v vasi (smeh). Če si zadnji v mestu, res ni prijetno (smeh):

Po vsem izrečenem ‒ kam se je preselila glasba zdaj, ko samevajo dvorane?
Ni se preselila. Čaka. Težava nastaja pri podmladku, ki je pred epidemijo ravno začel s svojimi prvimi nastopi. Začeli so služiti z nastopi, in da so se lahko posvetili tej umetnosti, so pustili redne službe. Vendar so se morali med epidemijo vrniti k njim, ker niso imeli privarčevanega denarja.
Vsekakor se bodo našli ljudje iz poslovnega sveta, ki bodo rekli, da jih ne zanima, če nekaj teh glasbenikov ne bo. To je njihov pogled. Za naš trg je to izguba: podmladka ne bo, inovativnosti bo manj. Prišli bomo v ničelno situacijo, kot jo vidimo v drugih panogah. Hibernacija, iz katere se nič ne premakne.

Koliko vam je kariero oteževalo dejstvo, da v tem času Slovenija ni postregla z glasbenikom, ki bi s svojo avtorsko glasbo v mainstreamu dosegel prepoznavnost svetovnih razsežnosti? V mislih imam prav svetovno zvezdništvo, ki je za stopnišče višje od vaših dosežkov in dosežkov Gramatika v elektronski glasbi.

Gramatik je to ime, ki je prinesel svežino iz Slovenije v tujino. Senidah je to naredila na trgu nekdanje skupne države. Sam dajem več teže tistemu izvajalcu, ki ima zelo uspešno avtorsko glasbo. In vem, da se bodo ob tem nekateri obregnili v to, da sem sam didžej, in podvomili v moje avtorske izdelke. Pri nas manjka glasbenikov z uspešnim avtorskim glasbenim katalogom. Večkrat se vprašam, zakaj je tako. Mogoče smo Slovenci prehitro zadovoljni s tem, kar je. Vedno se ob tem spomnim slovenskih glasbenikov, ki so govorili: "Saj za Slovenijo bo dobro." To je stavek, ki je ubil največ sanj pri nas. Vedno sem bil ogorčen nad takšnim mišljenjem. Na drugi strani razumem oviro slovenskega jezika. Težko je. Zakaj bi kdo vzel Slovenca? Naš trg ni pomemben za nič. Težko je že polniti klube pri nas.

Poglejva na vašem primeru: kako lahko tujec napolni klub na Ibizi?
Italijanski didžej na Ibizi napolni klub s 4.000 obiskovalci. Od tega pride 3.500 Italijanov. Če bi imel to srečo, da bi lahko na moje nastope v tujini prišla vsaj polovica Slovencev in bi drugo polovico predstavljali domačini, bi že uspel. In izjemno težko je to pričakovati v državi, ki šteje dva milijona ljudi. Še enkrat bi rad izpostavil Gramatika, ki je naredil pravo potezo, ko se je preselil. Ugotovil je, da je slovenski trg preprosto premajhen zanj in se mora tam stacionirati. Mogoče sem naredil to napako, da se nisem nikoli preselil. Ponosen sem na kariero, ki sem si jo ustvaril, ampak si vedno rečem: "Če bi se pred 15 ali 10 leti preselil nazaj v Berlin, bi bila moja kariera še dvakrat večja, kot je zdaj." Ampak! Meni je tu všeč. Rad sem v Ljubljani.

Ob tem pa je treba upoštevati še kulturo obiskovanja koncertov v Sloveniji, ki je tema, v kateri težko pridemo do konca ...
Uff …

Če gledava strogo geografsko, ste slovenski didžej, toda v primerjavi z nastopi v tujini je Slovenija dobivala skozi desetletja vedno manjšo vlogo, po drugi strani pa vam je uspelo, da ste se kot izvajalec zunaj slovenskega "mainstreama" postavili v prvo "bojno" vrsto pri nas. Če pogledava samo z vidika teorije vpliva manjšin v socialni psihologiji, ki pravi, da moraš biti konsistenten pri svojem delu, da se lahko začne dogajati obraten proces ‒ da se večina približuje manjšini. Elektronska glasba pri nas je bila vedno v veliki senci narodno-zabavne oz. zabavne glasbe. A hkrati, če razvijamo naprej to teorijo: če želiš prodreti, ne smeš predstavljati prevelikega odklona od večine. Ves čas moraš ostati znotraj iste kategorije "eden izmed nas". Kako je vam to uspelo? Če postaviva ta teoretični okvir v prakso.
V Sloveniji je ena zelo dobra stvar: v nekem trenutku sem imel izdanih že 30 plošč in singlov. Ne na velikih založbah, ampak sem bil ravno pred tem, da bom uspel v tujini. V Sloveniji so me takrat zelo kritizirali in te kritike sem moral požirati. Njihovi očitki so bili na mestu: izdal sem že toliko skladb, toda tujina me še vedno ni sprejela. Sam sem vedel, da sem tik pred tem. In ravno zato, ker prihajam iz Slovenije, ker je to tako majhen trg, je toliko težje prodreti. Ko se je to enkrat zgodilo, so prišli isti ljudje nazaj do mene in me trepljali po rami, kakšna faca sem.
Moraš v tujino in nekaj narediti, da si opažen v Sloveniji, ki je zelo kritična. Ampak najboljše oboževalce imam v Sloveniji. Dosežki v tujini so tudi hitreje opaženi s strani slovenskih mainstream medijev, ki poleg uspehov peščice slovenskih športnikov in zagonskih podjetij nimajo na zalogi tako široke baze uspehov po svetu. Veliki časopisi po ZDA ne pokrivajo elektronskih izvajalcev ali pa zelo malo. Pri nas velja, da če si dobil manjšo potrditev v tujini, so te hitro zagrabili domači mediji. To pa je tudi posledica majhnega trga in odsotnosti zvezdništva. Pri nas se zvezde vozijo v avtomobilih znamke Kia, kar ni nič slabega. Toda zvezdništvo se pri nas ne zgodi.

Ni infrastrukture.
Tako. Malo je "kmečko" naše zvezdništvo. V Sloveniji se prav otepajo tega. To pomeni, da boš pristal v kakšni oddaji, kjer te bodo zelo mizerno plačali in posnel boš šest oglasov. In to je stanje zvezdništva v Sloveniji. Toda ne kritiziram ljudi, ki so na sceni. To je stanje trga. Pravih zvezd v Sloveniji sploh ni. Še najbližje temu je Jan Plestenjak.

Koliko so pri tem pomagala telekomunikacijska podjetja s kampanjami, ko so za ustvarjanje oglasov uporabljale vašo glasbo? Oz. njihovi napori, da se "približajo" mladim skozi ikone, ki so jim sledili.
Tega si ne znam predstavljati (smeh), hkrati pa vem, kakšno neumnost govorim, ker sem bil del odzivnega dobrodelnega dogodka Žur z razlogom pod okriljem Simobila. Zagotovo so mi tovrstni dogodki pomagati ustvariti ime med širšim občinstvom. Danes se marsikateri moj oboževalec, ki pride na moje večje nastope, kot so na primer v okviru Kurzschlussa, znajde tudi med občinstvom narodno-zabavnih ansamblov. To pomeni, da me je mainstream vzel za svojega. Imam glasbo, ki je splošnemu občinstvu malo bolj "čudna", prodam pa enako število vstopnic kot mainstream izvajalec. Tu se je zgodil neki preskok, ki ga sam ne razumem dobro. Predvidevam da zaradi konstantnega dela na razvoju "znamke" skozi leta.

V času razpona gledanja linearne televizije tam na prelomu tisočletja je svojo vlogo odigrala tudi oddaja Videospotnice. Koliko menite, da je ta vplivala na vašo širšo prepoznavnost? Konec koncev ‒ v videospotu in tudi z besedilom Obey ste samo postavili "svetlobo" Brizgalne brizga v temačnejše in bolj drzno okolje.
Še vedno so moje najbolj komercialne stvaritve skladbe in videospoti, ki se niso predvajali na televiziji v času največje gledanosti. Seveda, če želiš priti z mano, bo prva asociacija Posing As Me ali Obey, kjer sem se nagnil h komerciali. Toda po nobeni definiciji to nista bili uspešnici. Tudi po številu ogledov na YouTubu to nista uspešnici. Te imajo drugi slovenski izvajalci. Preskok se je zgodil ob tem, da imam glasbo, ki jo površinsko poznajo samo nekateri, ampak vseeno lahko prodam določeno število vstopnic.

Sami ste vedno našli v vsakem obdobju priložnost ‒ predvsem z razvojem tehnologije. Bolje rečeno ‒ našli ste nove poslovne priložnosti. Pa naj bo to platforma Viberate ali trenutno NFT. Ko se podajate v poslovne zgodbe, na katero mesto se postavi glasba? Koliko manj časa ji lahko posvečate?
Glasba uživa še vedno 80 odstotkov moje naklonjenosti. Kot soustanovitelj Viberata na mesečni ravni naredim zelo malo. Skoraj nič. Sodelujem kot vlagatelj. Ko se pojavi novost, kot je NFT, se ji posvetim in jo preučim. Vseeno pa so vse moje poslovne odločitve povezane z glasbo. Najprej se vidim v vlogi didžeja in producenta.

Kako sami vidite prihodnost NFT-ja v glasbeni industriji? Samo kot modno muho ali kaj več? Kot tveganje? Če pogledamo samo primer, kako so pred leti nekatera podjetja plačevala plače s svojimi ICO, na koncu so žetoni dobesedno propadli.
Tveganje je rezultat kratkovidnosti ljudi. Če pogledamo samo primer bitcoina, je ta preživel vse mogoče zlome, in na koncu so ljudje ugotovili, da ne gre za modno muho.
Povezava med glasbo, NFT-jem in vizualno umetnostjo je usmerjena v reševanje avtorskih pravic, kjer bo zapisano, kdo je lastnik česa. Ne bomo potrebovali odvetnikov in pogodb, dogovorov o soglasju … Izvirno delo bomo lahko za nekaj centov ali dolar postavili na blockchain in tam se bo to "zakurilo". Ti boš lastnik vsega brez stroškov posrednikov.
Težava je v tem, da se ta tehnologija tako hitro širi, da bo pravi pokazatelj uspeha čas.

Bi lahko NFT izpodrinil glasbene pravice in založbe, ki jih poznamo danes? Konec koncev je blockchain kot nalašč za to.
Absolutno. Vem, da jih bo. Posredniki so akterji prejšnjega stoletja in začetek tega. Ustvarjalci ne potrebujemo posrednikov. Potrebujemo digitalno platformo v takšni ali drugačni obliki, ki ti omogoča, da svojo intelektualno lastnino izdaš sam. Prav tako ne potrebujemo posrednikov, ki govorijo, kako bi morale stvari potekati, samo zato, da si sami napolnijo žepe. Odločitev, kako boš delil svoje delo, ostane tebi. In s tem obdržiš svobodo. Ne pa, da postaneš lastnina v šahu pogodb, ki jih večina izvajalcev sploh ne bere.

Sami ste že zdavnaj zapustili slovenske kolektivne glasbene organizacije. Je bil to v preteklosti eden izmed razlogov, zakaj ste se izpisali iz SAZAS-a?
Ja, z njimi imamo kar burno preteklost. Poskušal sem sodelovati z njimi, ampak mislim, da je bila to zgolj dimna zavesa: da so me malo utišali, ko sem bil glasen. Sam sem prepričan, da so v organizaciji nepravilnosti. Pri Posing As Me smo šteli, kolikokrat je bila skladba predvajana na določenih radijskih postajah, ampak ker te niso oddajale seznamov predvajanj, se to ni izrazilo v prihodku. To ni težava SAZAS-a. Jim pa tak način "dela" ustreza, saj gre lahko ta denar iz t. i. črne skrinjice v neprave roke. Gre za denar, ki ga nihče ne zahteva. Ob aplikacijah, kot je Shazam, je to popolnoma nepredmetni aspekt. Pri vseh kolektivnih organizacijah na področju glasbe v Sloveniji so dinozavri, ki jim zelo ustreza, da se tak sistem obdrži. Denar gre res v napačne roke. Zato so NFT-ji ali blockchain prihodnost, ker lahko z njimi dokazuješ svojo lastnino.
Kako težko je danes v klubu vzpostaviti tehnologijo, ki je podobna aplikaciji Shazam. Torej: tehnologijo, ki sloni na programu ali aplikaciji, ki prepoznava predvajane skladbe in prek katere lahko dokazuješ svoje sezname predvajanj? Sistem starih založb in avtorskih pravic se ohranja, ker je to obvladljivo. Oni pobirajo pavšalne zneske od lastnikov lokalov, frizerskih salonov, kozmetičnih salonov ... Ali res mislite, da vsi lastniki in organizatorji oddajajo pravilne sezname predvajanj? Vsak se izgovarja drug na drugega. Pridemo v začaran krog, kjer ni nihče kriv, da ni pravilnih informacij. In res ni. Sistem, kot ga imamo v Sloveniji, je kot nalašč za deljenje denarja velikim založbam in agencijam. To je sistem, ki ga ne bodo nikoli hoteli spremeniti. A potrebna je samo ena predpostavka v zakonu: da mora klub ali bar ob ustanovitvi zagotoviti, da glasbo predvajajo skozi mešalno mizo in gre signal po spletu v program, ki prepoznava skladbe in avtomatsko izdela sezname predvajanj. Vem, da bom zaradi teh svojih izjav na tnalu in v njihovi nemilosti, ampak kolektivnim organizacijam na področju glasbe v Sloveniji ni v interesu, da se uredijo seznami predvajanj. In tu imam v mislih tako SAZAS kot IPF in Ajpo.
Sistem je nepošten, saj na koncu lastniki klubov prosijo izvajalce za sezname predvajanj. In ti seveda napišejo svoje avtorske skladbe, da dobijo vsaj droben del pogače. In ta sistem mi gre izjemno na jetra, zato sem se izpisal iz tega. Upam, da Angleži, pri katerih sem prijavljen, delajo to bolj transparentno. Moram priznati, da imam pri PRS-ju boljši izkoristek, kot sem ga imel pri SAZAS-u. Kriptosvet veliko bolj pokrije sfero transparentnosti kot kolektivne glasbene agencije.

Kaj pričakujete po teh izrečenih besedah? Kakšen bo odziv omenjenih deležnikov?
Pričakujem napad iz vseh strani. Izpostavili bodo tudi, da sem bil neplačnik v enem izmed podjetij, kjer pri dogodkih, za katere so bili dolžni denar, nisem imel nič. Ampak so me hitro prejeli za golšo in sem moral ostati tiho. Imeli so prav, ker dva meseca sem bil res neplačnik. Takoj te utišajo, ko pogledajo tvoje finančno stanje. Toda prava težava ni moja finančna preteklost, ampak neurejenost seznamov predvajanja.

Kolikšen delež zaslužka vam predstavljajo prihodki, ki jih prejmete iz naslova predvajanj na platformah za pretakanje glasbe oz. glasbene knjižnice?
Samo Spotify mi prinese 60 odstotkov prihodkov iz naslova izdajanja glasbe. Ne predvajanja na nastopih. Prinese mi več denarja, kot mi prinese digitalna prodaja. Da ne omenjam drugih platform. Dobil sem tudi sporočilo pred desetimi dnevi, kjer mi je menedžerka založbe poslala sporočilo, da smo v tem četrtletju podrli rekorde v prodaji na Spotfyju. Neverjetno za čas med korono, ko so številke padle za 60- do 70-odstotkov zaradi manka nastopov. Nam so to razliko pokrile platforme za pretakanje glasbe. In ob vseh teh podatkih ne morem mimo zaključka, da je nekomu na višjem položaju v naši državi v interesu, da ne uredi pravic na digitalnih platformah.

Ali pa ne znajo.
Ne, ne more biti nekdo tako nerazgledan. Ne verjamem. Niti ne vem, kdo je za to odgovoren. Mogoče na tem mestu pljuvam po kakšnem svojem prijatelju. Verjamem, da so veliki zadovoljni s tem stanjem, ampak pravično pa ni.

Sorodna novica Vsak klik na Partisu ali YouTubu pahne slovenskega glasbenika v (še večjo) krizo

Kako se znajdete v svetu spletnih vplivnežev?
Bolj slabo, ker sem star 45 let. Sem človek, ki je gradil kariero z vero, da te samo glasba – kako miksaš in produciraš – pelje čez cel svet. Zdaj sem ugotovil, da je moja glasba vredna kot en dober profil na Instagramu. Če sploh. Imam obdobja, ko fotografiram vse, kar vidim, da imam vsebino za objave. To se mi zdi brez veze, ampak ljudje to res spremljajo. Iskreno se ne znajdem najboljše. Razumem vse, sem v stiku s časom, ampak na družbenih omrežjih me nekaj blazno ovira. Zdi se mi, da je moje življenje tako ali drugače nezanimivo za ljudi. Kar je verjetno največja napaka (smeh).

"Ko na zabavo uleti Umek" ‒ lahko zasledimo enega izmed posnetkov na TikToku. Sami profila na njem nimate. Kakšen pa je vaš odnos do tega, da se je glasba zminimalizirala na račun tovrstnih družbenih omrežij na 15 sekund in funkcijo ohranjevalnika zvoka v ozadju?
Na toliko se je zmanjšala pozornost ljudi. Iluzorno se mi zdi, da bi danes kdo imel koncentracijo za poslušanje albuma – to se mi zdi mrtev medij. Če ti človeka uspe obdržati pri ogledu videoposnetka za dve minuti, si šteješ za izjemen uspeh. Tudi že pred časom so pri prodaji glasbe digitalne trgovine, kot je Beatport, dale na razpolago ustvarjalcem dve minuti, da predstavijo svoje delo, in celo produkcijo smo morali zgraditi okoli danega okvirja. Če nisi imel za sabo velike založbe, je računalnik odrezal tvojo skladbo po dveh minutah. To te pripelje do zaključka, da je dobila trgovina moč, da spremeni celo aranžma tehnoskladb. Vem, da bo kdo rekel, da v njih ni aranžmajev. Moti se (smeh). In v dveh minutah moraš pokazati vse, čeprav je skladba, za katero želiš, da jo poslušalec kupi, dolga šest minut. Break in drop morata že priti že znotraj teh dveh minut. In na koncu smo za boljšo prodajo skladb začeli spreminjati aranžma, da se bo dobro slišalo na Beatportu. Prepričan sem, da so tudi drugje določeni zakoni in da so ustvarjalci prisiljeni, da v 15 sekund stlačijo čudeže – od refrenov do hooka.

Mal' d'narja, mal' muz'ke.
(Smeh). To pa je vodilo, ki je zdržalo že vsaj 50 let.