Sorodna novica Upanja, da se bo elektronska glasbena scena ohranila, ni več

Klub Ambasada Gavioli se je zakoreninil v kulturo nočnega življenja pri nas. Vzniknil je v času, ko se je začela spuščati diskokrogla na plesiščih diskotek. Prav te so vse od konca druge svetovne vojne odpirala vhodna vrata za mladino in pustila priprta zadnja vrata za razvpite zgodbe o hedonizmu. Diskoteke so se vrnile v središče pozornosti z epidemijo in uvedbo semaforjev, ko smo lahko brali: "Na podlagi mnenja strokovne skupine za covid-19 ostajajo zaprti nočni klubi in diskoteke." In nazadnje: "Obratovalni čas za gostince ni več omejen, omeji se le obratovanje nočnih klubov in diskotek od pete do štiriindvajsete ure." Oziroma z drugimi besedami: delovanje diskotek in klubov je dovoljeno le do polnoči. Podobno kot v drugih dejavnostih industrije srečanj je tudi na diskoteke posvetila luč, ki je zgolj razkrila sistemske težave iz preteklosti, na katere nihče ni našel rešitev.

Diskoteke so na vrhuncu svoje popularnosti v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja in vse do prvega desetletja novega tisočletja veljale za obvezno postojanko ob koncih tedna. Pogovori v šolskih klopeh, za tekočim trakom, na razbeljenem soncu ali med zmrzovanjem na prostem so se začeli že sredi tedna. Ne glede na tedensko utrujenost, v petek in soboto se je vedno našel čas za zbor pred lokalno diskoteko (ali njen približek), kjer so se med glavnimi skrbmi vrstila vprašanja, kako mimo varnostnikov brez plačila vstopnine, s ponarejeno osebno izkaznico, z zavojčkom prepovedanih zmesi ...

V zlatih letih delovanja so diskoteke krojile družabno življenje. Tam se je ustvarjal glasbeni okus, postavljali so se okvirji za presnemavanje kaset in pozneje domačo peko CD-jev, nastajale so modne smernice, ki so se prenašale na ulice in morda najpomembneje ‒ izmenjevali so se pogledi in telefonske številke. Na prelomu tisočletja pa je vzniknilo zanimanje za komuniciranje prek posebnih spletnih strani, kjer so obiskovalci pregledovali fotografije preteklih noči in se vključevali v dopisovanje prek forumov.

Dogajanje pred samimi vrati diskotek je mnogokrat privabilo može v modrem, ki so na vsake toliko poskrbeli za kakšen sočen naslov sredi črne kronike. Diskoteke so posredno vplivale tudi na razbohotenje novinarskega senzacionalizma in posledično javni linč. Ugled in zanimanje za obisk sta zaznamovali tragediji pred vhodoma v diskoteki Global in Lipo. Pri drugi se je tematika diskotek preselila tudi v državni zbor, in sicer v poskusu reševanja učinkovitosti delovanja inšpekcijskega nadzora nad organiziranjem javnih prireditev. Sočasno je začel okoli leta 2005 počasi usihati tudi kult Ambasade Gavioli. Prišlo je do menjave generacij, razcvetela se je nelojalna konkurenca, prav tako pa so klub še bolj začeli povezovati s plesnimi drogami, zaradi česar je bila Ambasada pod drobnogledom policije.

Takrat sta klub podprla politika Zmago Jelinčič in Borut Pahor (v tistem času sta bila člana Pahorjeve stranke tudi takratni notranji minister Rado Bohinc in izolska županja Breda Pečan). Pahor se je v klubu osebno oglasil in se med nastopom skupine Rotor pogovoril z vodstvom kluba, Jelinčič pa je v parlamentu postavil poslansko vprašanje o policijskih zasedah.

Tudi romantična predstava, ki je v skoraj vsako slovensko vas pripeljala diskoteke (velikokrat zgolj približek temu), je po letu 2009 začela doživljati svoj neslavni zaton. Kriza je zgolj razkrila pomanjkljivosti v sistemu in udarila po tistih, ki niso sledili času in se pravočasno prilagodili. Vsaka diskoteka nosi svojo zgodbo in vsaka svoje razloge za propad, zaton ali ohranitev tik nad vodno gladino.

Popačen status diskotek pri nas
Diskoteka je nastala iz Studia 54, ko so se v New Yorku začele divje in hedonistične zabave. Takšno vzdušje se je preneslo po vsem svetu ‒ Slovenija je bila del tega družbenega fenomena. Diskoteke v deželi pod Alpami so veljale za prostor za druženje in tudi za ples. "Težava diskotek pri nas je bila, da niso bile nikoli dobro pozicionirane, da bi imele za sabo kakšno gospodarsko politiko ali plansko načrtovanje. Niso bile umeščene v prostor, kot mogoče kakšna druga kulturna prizorišča ‒ na primer kinematografi. Diskoteke so sodile v industrijo srečanj, za katero so ljudje šele med epidemijo ugotovili, da smo jo imeli. Do njih so imeli v vseh lokalnih okoljih mačehovski odnos. Pritoževali so se sosedje, policisti so upoštevali omejitve, kot sta tobačni in alkoholni zakon. Vedno so jih odrivali v neki kot," je poudaril dolgoletni predstavnik za stike z javnostjo Ambasade Gavioli Denis Papič.

Različne turistične postojanke v Španiji, Belgiji, na Nizozemskem, v Angliji, Grčiji so se v primerjavi s Slovenijo usmerjale na diskotečni turizem. Ljudi so vabili z glasbenim programom in turističnimi atrakcijami za mlade. V svojo ponudbo so vkomponirali diskoteke. "Pri nas je bila sama diskoteka prostor, ki se ni nikoli nadgradil. Ostal je na isti ravni, kot je zrastel do konca 80. let prejšnjega stoletja. Od takrat ni dosegel kakšnega večjega razvoja. Starih diskotek danes ni več, če bi obstajale, bi videli, da so ti prostori minimalno spremenjeni ali pa sploh ne. Za širšo množico je diskoteka zastarel prostor in ne more pomeniti nič," je bil jasen Papič, ki aktivno spremlja nočno klubsko življenje od leta 1979.

Klubi so bili nadgradnja diskotek. V srednji Evropi so glasbo iz diskotek popeljali v arene in cele prostore spremenili v diskoteke. Tam se je nekaj časa ohranila vzporednica med delovanjem diskotek in klubi. V določeni meri se je to ohranilo še danes. "Diskoteke niso izumrle. Izumrle so samo pri nas, ker vanje ni nihče vlagal, da bi glasbene prostore nadgradili. Še ena težava je: diskoteka zelo veže na trende – modne in glasbene. To pomeni, da gre lahko zelo hitro iz trenda. Če v diskoteki ni nadaljevalnega programa, se ljudje v določenem trenutku zasitijo ponudbe. Pri nas pa se ne zgodi tako hitro zasuk generacije. Ko gre ena, najdejo druge primernejši prostor. In je težko amortizirati diskoteko. Nemogoče je, da vsako leto postaviš diskoteko na novo z novo ponudbo. Finančno se ne izide," je pojasnil Papič in sklenil: "V manjših lokalnih okoljih so diskoteke šle iz mode. V Ljubljani se tako kot v večjih mestih vsake toliko kakšna pojavi – že samo za turiste. Tam, kjer je širši pretok ljudi, turizem, tam je še upanje za diskoteke."

Spodaj smo zbrali zgodbe nekaterih nočnih postojank, ki so krojile sceno v 80. letih prejšnjega stoletja pa vse do leta 2010.

• Diskoteka Gabrijele

Lojze Vidmar je leta 1985, ko je bil star 20 let, z razlogom, da bi nekaj zaslužil, odprl diskoteko v mali vas Gabrijele. "Na vasi bi danes težko ponovili mojo zgodbo. Imel sem srečo, da so me obkrožali dobri ljudje, s katerimi sem bil v dobih odnosih. Imeli smo veliko kmetijo in večina okoli nas je bila najemnikov naše zemlje. Prilagodili so spalnice, da so bile na drugi strani diskoteke," je razložil Lojze, ki je diskoteko vodil vse do leta 2013. Deloval je v času, ko se je s fičem pripeljalo šest oseb iz 12 kilometrov oddaljenega Boštanja. "Ne vem, če je danes kaj drugače kot včasih. Pomembno je bilo, kako dobro si sodeloval s policisti," je bil slikovit Lojze.

Na začetku varnostna služba sploh ni bila potrebna, saj je bil status diskoteke izenačen z gostinskimi lokali. "Diskoteke so popadle samo zato, ker so se takrat gostilne zapirale ob 22. uri, najkasneje do 23. ure. In potem si imel priložnost, da si privabil ljudi v diskoteke, ampak moral si najeti varnostno službo, da si jo lahko odprl. Sam sem moral imeti štiri varnostnike, kar me je stalo 700 evrov. Samo da sem odklenil vrata, sem potreboval 1000 evrov (v vsoto je vključen še strošek delovne sile, op. a.). Gostilna, ki je bila odprta do jutranjih ur – ali na črno ali je imela celo dovoljenje za obratovanje do treh zjutraj ‒, pa ni potrebovala nič. In prav tako so ljudje v gostilni plesali in poslušali glasbo," je omenil osrednjo težavo Lojze, ki je delal tudi v varnostni službi.

Po zakonu so morali kot ponudniki zabave ob glasbi po 22. uri najeti varnostnika. "Toda preverjali so samo diskoteke, kar jih je potisnilo v podrejeni položaj. Postali smo nekonkurenčni," je poudaril Lojze. Po letu 2000 se je pojavilo vedno več lokalov, pubov in ti so povzročili manjše zanimanje za diskoteke, je ocenil njegov sin Bruno Vidmar, ki je še danes vpet v poslovanje gostinskega objekta. "Dovoljenje za podaljšanje delovnega časa so lastniki gostinskih lokalov lahko pridobili za 12 evrov. Če vzamemo v račun, da je v vašem kraju pet lokalov in vsak vzame 15 ljudi. Ob tem upoštevamo še deset lokalov v okolišu, vse skupaj predstavlja konkurenco diskotekam. Vsaka kavarna je postala diskoteka ponoči," je o vzrokih za zaton diskotek dejal Bruno.

V 90. letih je bilo po oceni Vidmarja v Sloveniji odprtih nekaj sto diskotek, lokalov pa vsaj 10.000 in tudi policijski nadzor bi lahko bil čisto drugačen, je ugotavljal Lojze, če bi se osredotočili na nekaj sto diskotek kot na 10.000 lokalov. "Diskoteke je uničil sistem. Ker niso imeli varnostnika, so lahko ponujali cenejšo pijačo. Račun za SAZAS je bil v diskotekah od 150 do 200 evrov na teden – za dve odprtji. V lokalu, če si cel dan predvajal glasbo, si plačal 30 evrov na mesec," je poudaril Lojze.

Diskoteka Gabrijele v občini Sevnica je vrhunec priljubljenosti doživljala med letoma 2000 in 2010. Še leta 2005 so obratovali ob petkih in sobotah, nato pa so skrajšali delovanje samo na sobote. S prvo krizo leta 2009 se je zelo zmanjšalo zanimanje za obisk diskotek, je poudaril Bruno: "Spomnim se, kako so imeli ljudje v žepu po pet evrov. V povprečju so zapravljali po deset evrov na noč, kar je bilo dvakrat manj kot včasih."

Diskoteka Gabrijele ni nikoli zaprla svojih vrat, še vedno organizirajo zasebne dogodke. "Kličejo nas, da bi imeli diskožur ob 40. rojstnem dnevu kot spomin na dneve, ko so obiskovali našo diskoteko in tam spoznavali svoje partnerje. Pridejo obujat spomine," je poudaril Bruno.

• Diskoteka Africa

Dobrih 20 minut vožnje stran od Gabrijel je v Trebnjem stala diskoteka, ki jo je pri svojih 26 letih odprl Tomaž Gorec. Danes 51-letni podjetnik in popotnik priznava, da se mu je porodila ideja o odprtju diskoteke, ker je bil takrat mlad fant in si je želel malo več pozornosti s strani nežnejšega spola. Prva štiri leta delovanja njen lastnik označuje za zlata leta: "Potem nisem imel nikoli odprto vsak teden, ampak dvakrat na mesec."

Diskoteka Africa je najprej vabila zabave željne z mešanico popularne plesne glasbe in glasbe s področja nekdanje skupne države. Po treh letih so diskoteko predelali, tako da so razdelili prostor na dva dela. Spodaj so lahko obiskovalci plesali na trendovsko plesno glasbo, zgoraj pa na glasbo z območja nekdanje skupne države (od Colonie do E.T.-ja, občasno se je zaslišala tudi kakšna skladba skupine Bijelo Dugme).

"Sam z leti nisem zaznal spremembe glasbenega okusa in sem verjetno naredil napako. Po letu 2000 je pri nas zelo popularna postala slovenska narodnozabavna glasba. Za mojo generacijo je veljalo kar malo sramotno, če to poslušaš. Prepozno sem to glasbo vpeljal v svojo diskoteko, in še ko sem jo, so se upirali didžeji, da ta glasba ni dobra," se je spominjal Gorec.

Gorec dvomi, da bi lahko diskoteka delovala danes, kot je včasih, ker so se spremenile navade. "Če je prej fant želel spoznati dekle ali dekle fanta, je moral v diskoteko. Danes je milijon drugih možnosti, ki jih omogoča svetovni splet. Mislim, da so čisto drugačni časi in niso v prid diskotekam. Težko bi napolnili diskoteko. Potem pa je še birokracijski izziv, ki je tisočkrat bolj zapleten kot nekoč. Če bi danes imel odprto diskoteko, bi me vsakič deset ljudi tožilo, ker jim kaj ne bi ustrezalo. Če je včasih kdo razgrajal, so ga varnostniki vrgli na malo bolj grob način. Danes bi temu sledile tožbe in bi bilo zelo težko voditi diskoteko," je bil slikovit Gorec.

Hkrati priznava, da se je vedno trudil, da sta bila v okolici diskoteke zagotovljena za varnost in red. "Ne bom trdil, da mi je to vedno stoodstotno uspelo, bi si pa upal trditi, da sem imel boljši red kot drugi." Kot velik nasprotnik nedovoljenih substanc je velikokrat lastnoročno vrgel iz diskoteke tiste, ki so jih prinašali. "Nikakor mi ni bilo v interesu, da je v moji diskoteki prisotna droga. Si pa upam trditi, da je policija delala namerno take racije, da so odganjali ljudi, ki s tem niso imeli nič. Spomnim se primera, ko so se morali ljudje na minus 20 sezuvati. Zanimivo pa je, da je imela policija pri meni 'hude' racije. Če imam prav v spominu, so pa samo enkrat pri eni punci našli en ekstazi," se spominja danes 51-letni Gorec.

Glavni razlog za upad zanimanja za obisk diskotek so po njegovem mnenju družbena omrežja: "Mladi ne čutijo več potrebe po druženju in nekateri so po cele dneve doma." Hkrati pa meni, da danes živimo bolje, kot so ljudje v času razcveta diskotek: "Mogoče je bil takrat celo slabši standard in je bilo težje kupiti pivo v diskoteki kot zdaj. Tudi ta žalost je, da so nekje cene preveč navili. Ampak razumem gostince, ker so davki in birokracija večji."

• Diskoteka Palma

"Diskoteka je prostor, kjer se ljudje družijo, spoznavajo, plešejo. Ne delam si utvar, da je to kultura," poudarja Iztok Kurnik, mož, ki danes večino časa preživlja v Trnovem, kjer vodi Center Slovanskih Kultur France Prešeren. V svoji mladosti sredi 80. let prejšnjega stoletja pa je Kurnik kot 15-letnik začel delati v garderobi v diskoteki Palma sredi Tivolija, nato je kot mladi didžej začel vrteti glasbo na matinejah, nadaljeval pa v nočnem klubskem programu. Kot didžej je v diskoteki, v kateri se je kalil tudi Umek, deloval 12 let.

"Spomnim se, kako je enkrat kolega iz Londona prinesel ploščo Roxette in ljudje so znoreli, ko so jo prvič slišali, saj pri nas skladba še ni bila znana. Bili smo bolj radovedni ‒ bolj nas je glasba zanimala in smo jo hodili poslušat. Tudi obiskovalci so hodili na koncerte v diskoteke, da so spoznali novosti. V diskotekah je bilo to še posebej opazno, ko si zavrtel uspešnico, so vsi plesali. Nato si zavrtel nepoznano skladbo in so vsi šli s plesišča, nato pa smo isto skladbo zavrteli čez dva meseca in so vsi plesali ter govorili, da se spomnijo, kako smo to vrteli že pred dvema mesecema," se je spominjal Kurnik, v časih tivolske diskoteke poznan kot DJ Alf.

Kot je poudaril nekdanji didžej, se pri izoblikovanju glasbene ponudbe niso pustili voditi. "V zadnjih 15 letih je nastalo toliko zvrsti, da nihče več ne razlikuje med njimi. Takrat je bil v ospredju fank, plesni džez, veliko smo imeli trobent. Šalili so se na naš račun, da smo trobentaši," je povedal v smehu Kurnik.

Palma je bila prva diskoteka v Jugoslaviji, ki se je odprla konec 60. let preteklega stoletja – takrat znana še kot Stopoteka. "Imeli smo dva lokala, za katera smo imeli ključe, da smo lahko hodili v hladilnike po led ali ohlajeno pivo," je obujal spomine Kurnik. Po odprtju Turista in K4 se je množica zabave željnih razporedila, zato so imeli tudi v Palmi manj gostov kot prvotno. "Takrat obiskovalcev nismo šteli in ni bilo nenavadnih omejitev, kot je požarna varnost. Kadili smo v diskoteki. Ko si vrtel glasbo, je na tvojo obleko kapljal znoj in katran. To je za današnje čase nepredstavljivo," je poudaril Kurnik.

Diskoteka Palma je postala izvir številnih anekdot še do današnjega časa. Ko so prirejali srbske večere, so se pekli čevapčiči in tam so se družili Magnifico, Saša Lošić … Po večjih koncertih v Hali Tivoli so se nastopajoči redno ustavljali v Palmi za šankom. Urbana legenda pravi, da so želeli Umeka sprejeti v slovensko košarkarsko reprezentanco z enim pogojem, da se ostriže. Ni se pustil in prišel v Palmo.

In sama diskoteka je bila vedno odprta do nezavesti: "Če je bilo odprtje v petek, smo zaključevali včasih tudi ob treh popoldne v soboto. Toda k nam niso zahajali ljudje, ki so se hoteli tepsti in so hodili v šumečih trenerkah. Ti se pri nas niso dobro počutili, ker so govorili, da so pri nas sami 'hašišarji'. Ampak nam je to ustrezalo in nismo se tako videli," je poudaril Kurnik.

Palmo so zaprli, ker, kot je pojasnil Kurnik, Hala Tivoli kot najemnica prostora ni več videla interesa, da bi vlagala v objekt. In tudi – kot ugotavlja ‒ generacija ljudi je preživela tak način druženja: "Da bi osnovnošolci hodili v diskoteko med peto in deveto uro, si ne znam predstavljati. To je bil družbeni fenomen takratnega časa, ki je neponovljiv. Danes hočejo vsi takoj. Mogoče je tudi naš način življenja spremenil, da hodimo pozneje ven. Vseeno je smešno, da bi šli danes ob petih v zaprt in zakajen prostor in bi prišel ven, ko je še vedno svetlo. Izkušnje iz KUD-a me učijo, da tega ljudje ne želijo."

• Diskoteka Kompas

V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja je skoraj vsa ljubljanska scena čez noč migrirala v Kranjsko Goro in glavnina se je odpravljala v diskoteko Kompas, katere zgodovina se lahko deli na dve obdobji: pred 90. leti prejšnjega stoletja in po njih. Leta 1991 se je v prostorih hotela odprla diskoteka, že ob odprtju hotela leta 1974 pa je deloval nočni klub. "O zatonu lahko govorimo zadnjih deset let, medtem ko je imela sloves v obeh obdobjih. Do danes smo jo ohranili z dogodki, večjimi prireditvami, kot so Planica, izbori lepotnih tekmovanj, kot je izbor za mis zemlje, zaključenimi skupinami, novoletnimi zabavami; ker stranke iščejo ravno ta pridih nostalgije, zasebnosti, ki jo diskoteka ponuja. In marsikdo, ki pride k nam, se tudi spomni same diskoteke, da je tukaj že bil," je pojasnila vodja prodaje v Hit Alpinea, pod okriljem katerega še živi blagovna znamka diskoteke Kompas, Mojca Matko Cuznar.

Konec 70. in 80. let prejšnjega stoletja so bili v ospredju gostje iz Skandinavije, ko je diskoteka še obratovala kot nočni klub. Kot diskoteka pa se je pojavila v 90. letih in prav v tem vmesnem času pa se je struktura gostov spremenila."V tistih in predvsem v današnjih časih je bila popestritev ponudbe na destinaciji ter kot prednost pri prodaji hotela," je pritrdila Mojca Matko Cuznar.

V zlatih časih sta delovala dva smučarska kluba, iz katerih so prihajali gostje za daljše časovno obdobje. Takrat so za mlajše od 15 let pripravljali matineje za mlade. "V tistih letih je bilo kar pet diskotek samo Kranjski Gori, ki so bile zelo popularne in množično obiskovane. Med njimi je bil tudi Kompas. Pa to je bilo tudi obdobje, ko so Ljubljančani nekoliko bolj začeli kupovati tudi zemljo in vikende v Kranjski Gori." je še dodala Mojca Matko Cuznar. Pravo prelomnico v strukturi gostov in posledično tudi spremembi obiska pa je predstavljala osamosvojitev Slovenije od nekdanje skupne republike Jugoslavije.

• Diskoteka Fontana

Podobno kot v Kranjski Gori je bilo zlato obdobje diskotek v Mariboru med letoma 1974 in 1987, ko je Mišo Hölbl vodil diskoteki Astoria in Fontana. Fontana je bila deseta v vrsti diskotek, nad katerimi je bedel Hölbl ‒ njegova prva diskoteka je bila v domu JNA, sedanjem Narodnem domu. Danes direktor in lastnik radia City si je takrat postavil za cilj, da bi si z uspešnim vodenjem diskotek lahko povrnil stroške in zaslužil za sto velikih in dvesto malih plošč.

"Najraje sem imel funk in soul, vrteli smo veliko rocka in popa, proti jutru tudi kakšno narodno-zabavno glasbo. V mojih diskotekah se je vrtela najmanj komercialna glasba od vseh diskotek," je pojasnil Hölbl. V tistem času je bilo v okolici 12 diskotek. "Fontano sem imel deset let, druge diskoteke pa so bile sezonske ‒ obstale so leto ali pol leta. Razlog za kratkotrajni obstoj je bil v dejstvu, da diskotek niso imeli zaradi glasbe, ampak drugih stvari. Toda ljudje se niso naveličali zabav," je poudaril Hölbl.

Diskoteka, ki je stala na mestu današnjih istoimenskih mariborskih term, je oblikovala glasbeni okus obiskovalcev in jih tudi izobraževala. "Didžeji so bili poznavalci glasbe in tisti, ki so glasbo podajali ljudem in jih pod narekovaji ob zabavi še izobrazili," je poudaril Hölbl. V Fontani je v začetku 80. let prejšnjega stoletja svoje mesto našla tudi ikonična oddaja Glasbeni magazin, ki jo je povezovala Miša Molk. To je bil tudi prvi neposredni radijski prenos, ki se je zgodil iz Fontane.

A podobno kot okoliške diskoteke je bila tudi Fontana ves čas na radarju policije. "Fontano so na vsak način hoteli zapreti. In potem je enkrat zagorelo v steni, ker je bila prevelika napetost in preslabi električni kabli. Kar naenkrat se je zanetil ogenj v kablih in ta se je prenesel na ladijski pod. Takrat so gasilci pogasili, prišli so vsi policisti iz Maribora in je eden izmed njih rekel: 'No, končno ne bo več diskoteke.' Odvrnil sem mu: 'Bo, bo.' In naslednji dan sem jo imel," se je spominjal Hölbl. Kot je poudaril, je imel v vseh diskotekah težave z javnim redom in mirom: "Povsod je policija želela, da se diskoteke zaprejo, da jim ne bi bilo treba delati ponoči. To je bila večna težava pri nas. Če imaš v diskoteki mladino med 15. in 25. letom, se ti obiskovalci drugače obnašajo ‒ divjajo hormoni, radi se zabavajo in pijejo. Policija pa je zato, da bi delala red, in ne zato, da bi zapirala prostore za zabavo."

Fontano je na začetku devetdesetih dočakal propad. Hölbl je na Slovenski ulici nad tedanjim Mlinčkom odprl znameniti klub Amadeus, kjer so vrteli kakovostno diskoglasbo, ki je obratoval vse do konca 90. let prejšnjega stoletja. Evolucija zabav je po njegovem mnenju prestala obdobja gasilskih veselic, tombol, sobotnih plesov, diskotek, kafičev. "Ampak ljudje se bodo večno želeli zabavati, piti, poslušati glasbo in plesati. Malo na spremenjen način, kar je normalno, ker se časi spreminjajo," je sklenil Hölbl.

• Diskoteka Yucatan

Dobre pol ure vožnje iz Maribora se je ob meji razvijala zgodba diskoteke Yucatan. Glas diskoteke Yucatan je v zlatih časih segal po vsej Sloveniji. Kar je veljalo za Ambasado Gavioli na Primorskem, je veljalo za diskoteko Yucatan na Štajerskem, je poudaril radijski in televizijski ustvarjalec Miro V. Kodrič, ki se je ekipi diskoteke Yucatan pridružil pred šestimi leti ob njeni prenovi. Diskoteka je imela tri različna prizorišča, na enem glasba s področja nekdanje skupne države, na drugem diskouspešnice in na tretjem latinouspešnice. In prostori so bili prilagojeni glasbi, ki se je v njih vrtela. "Včasih je imel tolar večjo veljavo kot evro. Če si imel 5000 tolarjev v žepu, je to kar veljalo. Danes pa si z 20 evri revež, če prideš v diskoteko. Tudi sam tempo življenja se je spremenil in dostop do glasbe. Zdaj imamo vse dobesedno na spletu," je bil odločen Kodrič.

"Mladi ne obiskujejo več diskotek, ker je vsa glasba na YouTubu. Preprosto se drugače družijo in zabavajo," je poudaril Kodrič in nadaljeval: "Ko smo organizirali koncerte v Yucatanu, smo imeli velik obisk. Ko pa je bila navadna zabava, pa so prišli takšni, ki so prišli na pijačo, si uro in pol vzeli za pogovor in šli. Zelo malo je bilo takšnih, ki bi prišli na večer didžejev in ostali pri nas do treh zjutraj. Ampak ko smo imeli koncerte, smo morali veliko več energije vložiti v promocijo, da smo napolnili diskoteko."

Diskoteka je leta 2005 zaprla svoja vrata in jih znova odprla leta 2017. Diskoteka v Šentilju je zadnja tri leta zaprta. Po njegovem zaprtju so se v medijih pojavile obtožbe o zlorabi prostitucije v nočnem klubu Tropicana, ki je delovala v isti stavbi kot nekoč diskoteka. "Kršitev javnega miru v sami diskoteki ni nikoli bilo. Za varnost je bilo zelo dobro poskrbljeno. Kar pa se je dogajalo zunaj nje, pa ni bilo v dosegu naših rok," je poudaril Kodrič.

• Ambasada Gavioli

"Ambasada ni bila nikoli diskoteka," je poudaril dolgoletni predstavnik za stike z javnostjo v Ambasadi Denis Papič in nadaljeval: "Vedno je bila nočni klub in zanje obstajajo popolnoma druge dispozicije kot za diskoteke. Bila je glasbeni klub in institucija ob enem. Drugi prostori, ki so bili v okolici tudi kasneje, ko je bila Ambasada že aktivna, so bili diskoteke."

Ponudba na Obali je bila pred odprtjem Ambasade klasična – obstajale so diskoteke, kot so Ozare, Playtime, Tivoli, Arcadia, Tri papige ..., in mešanice med dnevnim lokalom in diskoteko. "To pomeni, da so jih obiskovali ljudje s slovenske obale in tržaške okolice – niso pa imeli takšnega programa in kulturno-glasbenega zaledja, kot ga je imela Ambasada. Ponujali so različno tipsko glasbo. Vrteli so vse od slovenske glasbe do glasbe s področja nekdanje skupne države in tuje diskotečne glasbe," je razliko pojasnil Papič, ki je bil vpet v delovanje Ambasade med letoma 1996 in 2021.

V letih njegovega delovanja v Ambasadi je po njegovih besedah obstajalo 80 do 90 odstotkov samooklicanih diskotek dnevnih lokalov, ki so podaljšali svoj delovni čas in se oklicali za diskoteke, je bil slikovit Papič: "Obstajale so še kombinacije: igralnica-diskoteka, restavracija-diskoteka. Italijani so na začetku ponujali doživetje diskoteke z visoko kulinarično ponudbo. Ampak do odprtja Ambasade pri nas ni obstajal klub, zaradi katerega bi se ljudje pripeljali 100 kilometrov, nekateri dvakrat na teden." Na prelomu tisočletja so bili tudi čisto običajni prizori ljudi, ki so stali ob cestah od Celja v razmiku med štiri in pet kilometrov in 'štopali' do Obale.

Ambasada je imela zelo razgiban urnik po dnevih (sreda, petek, sobota in nedelja), a so nato obseg programa skrajšali na samo dva dneva. "Ravnali so se malo po italijanskem trgu, kjer imajo t. i. sunday after tea (dnevi, ki so namenjeni sproščanju v prostorih diskoteke, op. a.). In tudi to smo imeli v mislih. Ampak največji obisk smo imeli ob petkih in sobotah," je poudaril Papič.

Ker je bila Ambasada nočni klub, so se obiskovalci srečevali tudi s prostitucijo, prepovedanimi substancami, in ker je šlo za večji prostor, je bilo prisotnega tudi več pijančevanja. "Ambasada kot Ambasada je bila prazen prostor. Mi je nismo postavili sredi parka med 1000 ljudi in zgradili zidove okoli. Mi smo v ta prostor dali svetovni glasbeni program – v njej so nastopili didžeji, ki danes uživajo svetovno slavo. David Guetta in Paul van Dyk sta nastope v Ambasadi dajala pod svoje reference. In tudi vsi obiskovalci, ki so prišli v Ambasado, so imeli različne zgodbe. Vsi so prišli od nekod in tudi policijske kontrole niso nikoli bile del Ambasade Gavioli, ampak na lokalnih cestah in avtocestah, ker so se ljudje vedno od nekod pripeljali. Naša naloga ni bila, da smo gledali v žepe ljudi ‒ za to so obstajale druge institucije. Naša naloga je bila, da preprečujemo nelegalne dejavnosti, zato smo se tudi povezali z različnimi društvi," je poudaril Papič.

Ob tem priznava, da je Ambasado lahko prenesla samo obalna regija – zaradi stičišča treh držav. "Ambasada je delala izključno na glasbenem programu, obiskovalci pa so bili takšni, ki so imeli radi takšno glasbo, in kako so se zabavali, je bila čisto njegova stvar. V Ambasadi se ni nikogar stigmatiziralo. Ambasado so velikokrat pribijali na križ, da se v njej preprodaja droga, toda tega ni bilo več kot na kateri koli drugi nočni klubski prireditvi," je bil odločen Papič.