Podobno kot je pred nekaj leti s Pogodbo uspelo Mojci Širok.

Če slovenska mainstream kriminalka z Avgustom Demšarjem, Mirtom Komelom in Tadejem Golobom ohranja bolj ali manj hierarhično organizirano pripoved, ki ji načelujejo bolj ali manj shematski kriminalistični inšpektorji z ekipo pomočnikov, sta se tako Mojca Širok kot zdaj tudi Irena Svetek odločili za dehierhiziranje pripovedi in prenos fokusa na več s primerom povezanih oseb.

Irena Svetek ta postopek uporablja še radikalneje kot Mojca Širok; v romanu Rdeča kapica se fokus menja iz poglavja v poglavje, tretjeosebna pripovedovalka pa nas uvaja v zgodbe sorodnikov umorjene, njenih prijateljev, osebe, ki je odkrila truplo, državnega tožilca in njegovih partneric ter drugih. Roman je zaradi pogostega menjavanja prizme mestoma malenkost težko sledljiv, kar pa ni moteče, saj so literarne osebe skorajda brez izjeme izpisane celovito in plastično kot kompleksni subjekti z raznolikimi značaji, osebnimi okoliščinami, travmami, vedenjskimi posebnostmi … Ključno pri tem je, da so dobro premišljene tudi povezave med temi dejavniki.

Če se je pred leti kriminalki Medsočje Mirta Komela po liniji vzdušja in nenavadnosti pripovedi pripisovalo vzporednice z legendarno serijo, pa lahko v primeru Rdeče kapice taiste vzporednice potegnemo po liniji učinkovite psihologizacije in izrednega občutka za splet različnih pripovednih pramenov, ki se prepletajo na nenavadne in nepričakovane načine. Irena Svetek je s tem napisala verjetno eno najbolj vsebinsko zgoščenih in napetih kriminalk zadnjih let pri nas. Prav s tem Rdeča kapica presega okvire žanra. Ob enem aktualnem umoru se razpredejo še niti drugih zločinov, še dveh drugih umorov, ki sta se zgodila v preteklih desetletjih in ljudem, ki so z njima bili povezani, pustila globoke psihološke rane. Pomembno pri tem je, da avtorica umorov ne poveže linearno, npr. prek storilca, temveč po liniji različnih oblik spolnega nasilja oziroma nasilja nad ženskami ter prek tematike družinskega nasilja.

Rdeča kapica se s tega vidika približuje žanru psihološkega romana, saj so motivi in vedenjski vzorci oseb vselej podprti z njihovim prepričljivo zgrajenim psihološkim profilom. Besedilo tako lahko beremo tudi kot študijo spolnega in družinskega nasilja, pri čemer roman ne zastavlja le uganke, kdo je naredil kateri zločin, temveč tudi prepričljivo izriše, kako se je ta zgodil, in omogoči, da lahko položaje oseb, ki so zločine zagrešile, tudi razumemo in z njimi celo sočustvujemo. Roman pri tem nasilja nikoli ne opravičuje, temveč ga zgolj distancirano slika; težave ne pripoznava na zasebni ravni posameznih oseb, temveč zaznava, da gre za širše družbeno vprašanje s številnimi variacijami in pojavnimi oblikami, ki so odvisne od številnih okoliščin in kontekstov.

Če je bilo mogoče v kriminalkah Tadeja Goloba, Mirta Komela, pa tudi Avgusta Demšarja v zadnjih letih brati o morilkah, ki so pretežno morile iz zaščitniške ljubezni do moškega, pa si Rdeča kapica takšnih odmikov od realnosti v odnosu do realne slike nasilja v družbi ne dovoli. Čeprav nam roman postreže tako s toksičnimi moškimi kot tudi s toksičnimi ženskimi liki, avtorica realnosti, ki jo poznamo iz stvarnega vsakdana, ne potvarja, a ji kljub temu uspe postreči z nepričakovanimi zasuki v pripovedi. Pa vendar se na tem mestu pojavi prostor za manjši očitek Rdeči kapici: če je psihologija enega od storilcev v romanu odlično razdelana, pa je psihologija drugega nekoliko bolj šepajoča in končni motiv za umor nekoliko prešibek. Zdi se, da je storilec aktualnega umora, ki ga tožilstvo preiskuje v času, ko se roman odvija, vpeljan nekoliko preohlapno, motiv za umor pa je malce manj trden kot v primeru drugih dveh umorov v romanu.

Kljub tej pomanjkljivosti je Rdeča kapica zelo prepričljiv, razsrediščen kriminalni roman, ki teče v izvrstnem ritmu, ponuja žanru primerno napetost in hkrati okvire žanra presega tako po liniji analize spolnega in družinskega nasilja kot tudi po bogastvu psihološko raznolikih in bogatih literarnih oseb, zaradi česar ga je mogoče brati tudi kot svojevrstno zanesljivo, nepristransko študijo družbenega stanja.