Zanos zbirke je tako hektičen in neusihajoč, da kar potegne vase, ali kot napove pesnik, "kobanizem vas nenadoma preplavi". Izraz kobanizem se nanaša na neironično besedilo Andreja Lokarja, ki je postalo prvi impulz in hranilo za pesnika. Ker pa ga je pesnik umestil na ovitek zbirke in do njega zavzel totalno ironično držo, je s tem obrnil celoten diskurz izvirnega besedila. Podobno se v zbirki dogaja s poezijo, ki se eksplozivno niza na asociacijah, pospremljenih z nepričakovanimi, včasih ležerno prismuknjenimi, a učinkovitimi podobami. Vsebinsko se zbirka naslanja na dogajanje v sodobni slovenski družbi.

Ko se spustimo v Najbolj idiotsko avtobiografijo …, nas s seboj povleče plaz verzov, ki se celo odštevajo. To številčenje pesmi od 41 do 00 deluje kot (anti)slavnostno odštevanje pri, recimo, izstrelitvi rakete ali naznanitvi novega leta. Pomenljiv je že sam začetek Kobanovega štetja, 41, saj pride takoj za slavno dvainštiridesetico Douglasa Adamsa, ki predstavlja "odgovor na vprašanje o Vesolju, življenju in sploh vsem". V zgodbi te zbirke pa je veliko nevednosti, dvomov in spraševanja. Subjekt je pogosto zmeden in ne razume čisto jasno, kaj se dogaja, saj so stvari iztirjene ali prignane do takih skrajnosti, da jim je nemogoče najti smisel. Tako mu ni čisto jasno, kaj naj bi počel z vžigalnikom, medtem ko stopiclja po lužici bencina. Prav tako ne ve, vsaj tako pravi, zakaj je tako nespoštljiv do tradicionalnih vrednot. A vsi njegovi pomisleki so seveda ironični komentarji na družbo, ki razpada od znotraj, ki je tako prepojena s krivicami, sovražnostjo, korupcijo, da se bo kmalu sesedla sama vase. Vseeno pa ostaja subjektova bojazen pred tem, kaj bo, če bo kljub vsemu obstala – kaj to pomeni za malega človeka v njej. Prav zato so verzi zapisani odločno, strumno, glasno odmevajo po zavesti. Da bi prekinili molk, da bi zdrobili verige. V tem smislu gre zagotovo za uporniško, prevratniško poezijo, ki pa prihaja od tako izkušenega pesnika, da se na nobeni točki ne upeha in postane moralistična. Zato lahko le sami pri sebi prikimamo, ko naletimo na verze: "ta narod je izgubil napotnico za psihiatra. // psihiater je izgubil / smisel / za / cinizem."

Zbirka se prelomi z obžalovanjem subjekta, da mu ni uspelo napisati pesmi o praznini, saj je vmes "ponevedoma / postal gibanje, / skoraj družbeni ustroj". Nastal je ta izbruh, ob katerem se vidi, da preprosto ne more več molčati in prenašati poklicnih kimalnikov. Odštevanje pa lahko razumemo tudi kot odštevanje do velikega družbenega poka, ki bo prinesel spremembo. Subjekt nas opominja na to, da so pravice izborjene, ko recimo naletimo na verz o obešalniku, ki aludira na proteste proti splavu. Knjiga je prepričljiva tudi zaradi pikrega, črnega humorja, ki je pogosto uperjen kar proti avtorju samemu, kar seveda nakazuje že ovitek. Precej je tudi uporabe pomanjševalnic: zobki se čistijo v srčkih, stvari se sumljivo potiskajo med tačke, kaj zaide komu v mošnjiček, v oči padajo smetke in tako naprej. Tu pesnikov namen ni le posmehljivost, ampak razgaljanje agend z njihovim brutalnim kopiranjem; poenostavljanje in podcenjevanje sta namreč tisto, kar posamezniku jemlje družbeno moč in ga diskreditira. Tak način upesnjevanja lahko deluje kruto in celo subjekt se vmes sprašuje, ali bo preveč bolelo, ko bo zloben, a prav ta žlehtnoba, kot bi jo znali poimenovati razni nasprotniki napredka, je tisto, kar daje verzom pravo energijo, moč, da se ne upehajo in da besedno revolucijo izpeljejo od začetka do konca:

"a imam že dovolj

sovražnikov?

Ah,

kje

pa!

Zabava

se šele

dobro pričenja."

Veliko pove tudi trojica pesmi o lepih, grdih in ustreznih besedah, ki relativizira tako pomen poezije kot pomen poezije v kontekstu družbenega delovanja. Ne glede na to prevratniška moč poezije v Najbolj idiotski avtobiografiji … ni samo slutena, ampak kar brbota pod površino, od koder bo privrela v vsej svoji izrazni pesniški moči. Zbirka v svojem ritmu ne popušča, ne izgubi rdeče niti, niti se ne utrudi. Čuti pa se čisto človeški strah pred poglabljanjem družbene neenakosti. Subjekt zasluti radikalno delitev na privilegirane in zapostavljene, kot se v pesmi številka 27 zgodi s krdelom pavijanov; en del si pripravlja smutije z merico konformizma, drugi pa cvilijo. Tudi nedejavnost naroda je posebna grožnja; v nekem trenutku ga imenuje za prekuhanega in zoženega, čudi pa se tudi nad tem, "kako malo je potrebno, / da se odpelješ preko roba / in štrbunkneš vase".

Kar sledi uničenju solidarnosti, je namreč popoln razpad, ko ne obstaja več noben zemljevid, kamor bi se lahko premaknili s svojim "luknjičastim upanjem", kot zapiše v pesmi številka 6. Ko se zbirka bliža koncu, se odpirajo različne možnosti, od tega, da bi pesem ostala prazna, do tega, da bi dokončno ponorela. To pehanje subjekta na rob je tako otipljivo ne le zaradi tematske naravnanosti zbirke, ampak tudi zaradi Kobanove veščine držanja napetosti in preudarnega doziranja pesniških elementov in dobro namerjenih bodic. Katarzičnost sklepnega skandiranja besede mir tako ni nekaj naključnega, nekaj, kar bi se posrečilo, ampak posledica pesniške govorice, ki vedno znova navdušuje in postaja ena izmed najbolj družbeno relevantnih ta trenutek.

Iz oddaje S knjižnega trga.