Toda tri dni pred začetkom je nebo nad palačo na rimskem Kvirinalu še precej megleno.

Strokovnjaki ugotavljajo, da je funkcija predsednika republike v Italiji v zadnjih desetletjih pridobila pomen in ugled. Za to je zaslužno zlasti pešanje moči strank v obdobju po koncu hladne vojne. Sedem let Sergia Mattarelle, ki se v teh dneh iztekajo, je bilo v tem smislu nadvse pomenljivih: če je bil ta nekdanji krščanski demokrat v prvih letih mandata domala neopazen, pa je v zadnjih postal osrednja politična figura italijanskega političnega parketa.

Oblast je v demokratičnih državah razdeljena na tri veje: zakonodajno, izvršno in sodno. Edini človek, ki lahko formalno vpliva na vse tri, je predsednik republike. Vsaj v Italiji, ki nima predsedniškega sistema, toda stanovalec palače na Kvirinalu, tem "najvišjem od rimskih gričev", ima – če okoliščine tako narekujejo – možnost presodnega vpliva domala povsod.

Šibkejše stranke, močnejši predsednik

"Funkcija predsednika republike je bila v Italiji do osemdesetih let precej notarska," meni profesor političnih institucij na Univerzi Luiss v Rimu Lorenzo Castellani. "V osrčju političnega sistema so bile stranke, predsednik pa je bil varuh ustave in načeloma ni posredoval. Toda z začetkom devetdesetih, ko je politiko pretresla afera s podkupninami in so masovne, ideološke stranke izgubile pomen, je politični sistem v Italiji oslabel. V takšnih okoliščinah se je vloga predsednika republike močno okrepila, predsedniki pa so začeli pogosteje posegati v politične odločitve. Tako zdaj očitno vplivajo na izbor predsednika vlade in ministrov, spodbujajo oblikovanje ene ali druge koalicije, imajo gosto spleteno mrežo evropskih in mednarodnih odnosov, predvsem pa imajo velik moralni vpliv v državi."

Castellani se strinja, da je figura predsednika republike v italijanskem političnem sistemu trenutno osrednja, pa hkrati edina, ki je ohranila razmeroma visoko javnomnenjsko zaupanje.

Italijanski predsednik ima svoj dostop do informacij domala kjer koli: zlasti v visoki državni administraciji – prek svojega generalnega sekretarja –, pa s pomočjo svetovalcev v vojski in obveščevalnih službah, prek diplomatskega zbora pa tudi s tujino. Dodajmo, da predsednik italijanske republike ni samo vrhovni poveljnik vojaških sil, temveč tudi vodja vrhovnega sodnega sveta, ki po ustavi vodi delo vsega sodstva v državi.

Predsednik kot harmonika

In kako se je vse povedano odražalo v času Sergia Mattarelle, čigar sedemletni mandat se bo iztekel 3. februarja? Lorenzo Castellani spominja, da ga med letoma 2015, ko so ga izbrali, in parlamentarnimi volitvami leta 2018 praktično sploh ni bilo v javnem prostoru. "Le redkokdaj se je oglasil. V letih potem pa je postal zelo prisoten in je pogosto posredoval."

Vloga italijanskega predsednika republike je torej raztegljiva kot kakšna harmonika: enkrat je je veliko, drugič spet manj. Trditev potrjuje kronika sedmih Mattarellovih let, zlasti zadnjih, ko je zaradi nejasnega izida volitev močno vplival na sestavo treh zaporednih vlad. Prva kompromisna vlada Giuseppeja Conteja, denimo, je bila zaradi sporov med strankami sestavljena šele po njegovi grožnji s tehničnim mandatarjem; pozneje, med sestavo ministrske ekipe, je postavil veto na kandidata Paola Savono samo zato, ker se je ta v preteklosti zavzemal za izhod iz evra, kar je Mattarella ocenil za nespoštovanje mednarodnih zavez države. V času Salvinijevih protimigrantskih odlokov je svaril pred njihovo skoraj protiustavnostjo. Z mediacijo je vplival tudi na oblikovanje druge Contejeve vlade in zlasti na mandatarstvo ter sestavo široke epidemične koalicije Maria Draghija. Odločno pa tudi na nekaterih drugih področjih, recimo pri vnašanju reda v vrh sodstva. V Sloveniji si ga bomo zapomnili po predlanskem spravnem srečanju s predsednikom Pahorjem v Trstu in Bazovici, ki je odprl špranjo dvoma o zatečenih zgodovinskih prepričanjih konservativnega pola italijanske politike – in čeprav bo pot sprave še dolga, je očitno, da je Mattarella, podobno kot Pahor, prepričano stopil po njej.

In zdaj, kaj bo z njim?

Italijanski predsednik je v preteklih mesecih večkrat zanikal možnost svoje reelekcije. Ustava je ne prepoveduje, toda edini, ki je do zdaj vanjo privolil, je bil Mattarellov predhodnik Giorgio Napolitano, pa še to zgolj za dve leti. S takšno rešitvijo bi se strinjala večina obstoječih parlamentarnih sil, ki bi najraje ohranile status quo – oziroma Mattarello kot predsednika in Draghija kot premierja, vsaj do volitev prihodnje leto. Dobro leto miru bi koristilo za pripravo novega, proporcionalnega volilnega zakona – si želijo levo od sredine. Toda stabilnosti si trenutno želijo tudi na desni: le tako bo, denimo, Salvinijeva Liga lahko ostala v široki epidemični koaliciji in sprejemanje omenjenega zakona poskusila preprečiti.

Interesnih bitk je še veliko; možnosti, da bi trenutna stanovalca nekdanje papeške (!) palače na Kvirinalskem griču ter nekdanje palače bankirjev (!) Chigijev pod njim ostala ista, pa so pičle.

Dnevi volitev novega predsednika, ki se začnejo v ponedeljek, bodo zato Italiji razkrili marsikaj – zlasti o zrelosti in modrosti njenih političnih vodij ter o njihovi odgovornosti za skupno dobro.