Deveti na Milano–San Remo, dvanajsti Po Flandriji. Deveti na Skozi Flandrijo in dvanajsti na Amste Gold Race. Še predtem je bil v dobrem položaju na Strade Bianche, a je moral predati kolo svojemu kapetanu Pellu Bilbau in vseeno končal na 37. mestu. Na dirki Od Tirenskega do Jadranskega morja je bil del zmagovite ekipe.

Sorodna novica Dolina Soče v objemu rožnatega Gira vabi na nov kolesarski praznik

Ne preseneča, da ga osrednji flamski časopis, ki je močno vpet v kolesarstvo, povezuje z mamljivo ponudbo iz Nizozemske. Sočasno je postal obraz slovenskega dela 19. etape Dirke po Italiji, na kateri bo slovenski up za nove etapne podvige. Potrdil je tudi nastop na domači Dirki po Sloveniji, katere leteči cilj uvodne etape bo v njegovi Idriji.

Ob robu petkove predstavitve Gira v dolini Soče v Kobaridu se je 32-letni Syuk razgovoril, kako gre njegova sezona in kaj vse ga čaka v prihodnjih tednih.

Najlepši odsek slovenskega dela 19. etape?
Zagotovo vzpon na Livek in navzgor na Kolovrat. Lepi razgledi, kdor se bo prvič zapeljal, bo zagotovo navdušen. Osebno so mi najlepši vzponi, saj gremo malenkost počasneje in se res lahko malo razgledaš po okolici. Na ravnini, ko gre peloton 60 km/h, moraš biti zbran in paziti na neposredno okolico, zlasti kolesarje pred seboj, da ne pride do kakšne nesreče. Ko so največji napori, težko opaziš okolico, a so trenutki, ko se gre kaj počasneje v hrib, pa se res lahko vidi precej sveta. Sam imam polno utrinkov in krajev, kjer sem si lahko pogledal okolico.

Kam bi uvrstil vzpon na Kolovrat čez Livek?
Klanec je lahko tudi lahek, če gremo počasi gor. Dirko naredimo težko sami kolesarji. Livek–Kolovrat je zelo težak vzpon, s strmim naklonom. Ne moreš pa primerjati s kakšnim Stelviem, kjer gre čez dva tisoč metrov in ti že začne primanjkovati kisika. Zagotovo pa vzpon, kjer se bodo delale razlike. Če bi kdo napadel, lahko pošteno razredči glavnino in marsikoga spravi v težave. Vzpon, za katerega moraš biti 100-odstoten.

Kje je najtežji del vzpona? Bo to res dan za ubežnike?
Najtežji del se mi res zdi pri Nebesih, ko se drugič postavi pokonci. Na papirju je 19. etapa res predvidena za pobege, a lahko se en kapetan ekipe odloči, da vse postavi na glavo že pred sobotno 20. etapo, kar je bila kar praksa zadnjih izvedb. Zelo težko je predvidevati.

Kakšen je zdaj vaš režim treninga?
Do velikonočne nedelje sem na pravem počitku, nato pa intenzivne priprave. Dva tedna, torej 60 ur treninga, po trije dnevi treninga in nato prost dan in znova trije dnevi treninga. Odpočiti si moram od klasik, da bo dovolj energije za treninge in sam Giro.

Kaj so za vas domače ceste?
Zame je normalen trening, da grem vsaj v Novo Gorico in potem v Ajdovščino in čez vrh gore. Ali pa tudi do Kobarida. Ni to, do Cerknega in nazaj, kar med 150 do 200 km na dan. Na Livek sem že kar nekajkrat šel lani in tudi letos, tako da kar dobro poznam, tudi zdaj, ko je nova cesta.

Zadnje dve Dirki po Italiji ste zaznamovali z zmagovitim pobegom v Furlaniji in skoraj zmagovitim vzponom na Zoncolan. Bo šlo tudi tretje leto zapored v beg na slovenski etapi Gira?
Zagotovo so želje, a gre za želje 180 kolesarjev. Drugo je, da imamo mi pri Bahrain Victoriousu zelo močnega aduta za skupno uvrstitev – to bo Mikel Landa. Če bo on visoko skupno, bo treba imeti ob njem čim več kolesarjev. Moja želja je zagotovo, da bi lahko šel v pobeg oziroma da bi bil v akciji, kjer bo šlo za izid. A gre res za veliko dejavnikov: niti ne, da ne bi zmogel, temveč da se bom moral posvetiti ekipi.

Tratnik na Zoncolan je bilo presenečenje. Pripravljaš kakšno za letošnjo Dirko po Italiji?
Že sam start mi ustreza. Sicer je cilj uvodne etape na klanec (grad Višegrad), a sam vzpon ni prestrm: 5 kilometrov s povprečnim naklonom 4 odstotkov, kar pomeni, da se zavetrje zelo dobro pozna. Podoben kot vzpon na Cipresso, ki sem ga letos že dobro preživel. Kot prvo moram biti res vrhunsko pripravljen, nato pa imam cilj, da se držim najboljših. Naslednji dan je namreč kronometer in upam na presenečenje, da bi lahko se znašel tudi v rožnati majici.

Lani v Goriških brdih ste šli kar z nasmeškom čez vzpon na Cerovem.
Po dveh tednih, ko že težko hodiš in ne veš, kateri dan točno je, se je lepo zapeljati v Slovenijo med domače ljudi. Dobiš energijo, noge nič več ne bolijo. Meni res veliko pomeni, da so gledalci ob progi in če so to še slovenski in v takšnem številu, je to neverjetno. Čustva zaokrožijo, lažje noge, pomaga mi, da sploh dokončam zadnji teden Gira.

V preteklih dneh se je pisalo o ponudbi Jumbo Visme za prihodnjo sezono. Ali kaj drži?
Neki medij je dal ven to novico. Očitno vedo več kot jaz. Še nič ni, saj sem si letos rekel, da počakam vse do konca Gira na možne ponudbe. Večkrat sem prehitro podpisal pogodbo, zdaj pa sem si rekel, da počakam in vidim, kaj bo po Giru. Letos vozim še za Bahrain Victorious, rad bi čim bolje izkoristil formo in dobre pogoje, ki mi jih omogočajo. Konec koncev nikjer ne piše, da ne bi mogel tudi nadaljevati pri Bahrainu.

Ali sami opazite kolesarsko evforijo v Sloveniji?
Neverjetno, koliko je navdušencev. Včasih so na cesti jezni vozniki avtomobilov trobili, da se jim umakneš, zdaj ti pa bolj trobijo iz navdušenja. Na cesti vidim od mladih do starejših, ki te prepoznajo. Zelo lepo in sem ponosen, da sem lahko del te zgodbe. Tudi upam, da dajemo kolesarji zgled mladim, ki bodo prišli za nami in nadaljevali to naše obdobje.

Po Giru sledi Dirka po Sloveniji, ki bo šla tudi skozi Idrijo ...
Pred dobrim mesecem sem izvedel, da gre Dirka po Sloveniji skozi Idrijo. Bil je že cilj, a žal takrat nisem bil predviden za nastop, ker sem šel na Dirko po Franciji 2018. Za Po Sloveniji imam že dolgo željo, da bi zmagal na eni izmed etap. Gre za največjo domačo dirko, kjer nimam zmage. Že prva etapa mi ponuja možnost za uspeh s kakšnim presenečenjem. Zelo dobro poznam ceste, zagotovo bom naredil načrt, kako dobiti že uvodno etapo.

Na Dirko po Italiji, ki se bo v petek, 6. maja, začela v Budimpešti, boste šli brez višinskih priprav, ki si se jim odrekel zaradi klasik v Belgiji. Kako to?
Sam sem imel že pripravljene kovčke za višinske priprave, a potem vemo, kaj se je zgodilo s Sonnyjem Colbrellijem. Vskočil sem in pomagal sem ekipi na belgijskih klasikah, saj sem bil še v dobri formi. V bistvu sem se odpovedal višinskim pripravam tudi na svojo željo, saj sem imel v San Remu še dobre noge, zakaj jih ne bi izkoristil. Dobra odločitev, da sem šel na spomladanske klasike. Zdaj se bom skušal pripraviti brez višinskih priprav, a če sem bil brez njih uspešen že zdaj na klasikah, zakaj ne bi bil še na Giru.

Na klasikah ste bili zelo opazni, četudi jih niste ravno vajeni. Kako gledate na pretekle dirke na kockah?
Zelo zadovoljen. Gre sicer za čisto drugačno dirkanje, kot bo na Dirki po Italiji. Gre za dirkanje, kdo bo prvi v ovinku, ko se glavnina tako raztegne na teh kockah, je lahko razlika med prvim in zadnjim v pelotonu tudi dve minuti. Veliko bolj stresno, nevarno, veliko padcev, potrebuješ srečo. Sam sem imel veliko sreče s padci, a sem imel nato na Amstlu veliko tehničnih težav, pa eden me je zrinil s ceste. Vseeno bi se skoraj preselil do najboljših, zaradi česar mi je kar malo žal za to dirko. A pomembna izkušnja, bil sem šele drugič v Belgiji, in če sem se tako dobro vozil v ospredju, je lahko to zame dobra usmeritev za naprej.