Mrk so lahko najlepše opazovali v Južni Ameriki, v vzhodnem delu Severne Amerike, v večjem delu Atlantskega oceana in v jugovzhodnem delu Tihega oceana.
Polsenčna faza se je začela ob 3.30 po srednjeevropskem poletnem času, Luna pa je začela prehajati v Zemljino senco ob 4.27 po našem času, sočasno pa tudi zahajati za matematično obzorje, zato smo lahko v srednji Evropi opazovali le del mrka, ki je bil tako videti zgolj delni. Za opazovanje je bilo ob tem treba izbrati tudi takšno opazovališče, ki na svoji jugozahodni strani ni imelo ovir, kar je pred dogodkom svetoval tudi predsednik Astronomskega društva Orion Igor Žiberna.
Medtem ko smo v večjem delu Evrope, vzhodne Azije in v Afriki lahko opazovali mrk ob Luninem zahajanju, pa so drugi del mrka lahko ob vzhajajoči Luni opazovali v osrednjem in zahodnem delu Severne Amerike in na Novi Zelandiji.
Posebnost luninega mrka je sicer tudi njena "krvava" barva – ker je Luna poravnana v navidezni črti med Soncem in Zemljo, se svetloba od nje ne more odbijati, ampak se modra razprši zaradi kisika in ozona v ozračju, Mesec pa je zato videti rdeče barve. Posebnost tokratnega mrka je tudi to, da je v tem obdobju Luna bližje Zemlji in je zato videti večja. Za tokratni mrk so tako ljubitelji astronomskih pojavov že skovali oznako "mrk krvave superlune".
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje