Vsaka avtorica – ali avtor – v prostor vstopa z vsemi svojimi individualnimi okoliščinami, v katerih pa se, kot opozarja Dijana Matković, vselej spenjata javno in zasebno. V esejističnih, razpravljalnih delih knjige ugotavlja, da tisti, ki ima svoj glas ozaveščen in ga tudi brez obotavljanja uveljavlja, pogosto ne nosi mnoštva sistemskih deprivilegiranosti; v našem kulturnem okolju je to pogosto moški iz višjega socioekonomskega razreda brez (očitnih) generacijskih travm in z družinsko tradicijo udinjanja v akademskem okolju. Posledica tovrstnih vstopanj je nevidnost oseb, ki se znajdevajo na presečišču številnih sistemskih zatiranj. Ta nevidnost se lahko odvija po liniji spola, narodnosti, spolne usmerjenosti, rase …, in kot morda najnatančneje orisuje knjiga Zakaj ne pišem, po razredni liniji. Z orodji intersekcionalnosti lahko ugotavljamo, da množenje teh obremenjenosti močno zmanjša možnosti, ki se osebi v družbi ponujajo, zavest o tem pa je tudi eden od ključnih razlogov, da je Zakaj ne pišem prepričljivo literarno delo.

Dijana Matković se pri pisanju z veliko surovosti in razkritosti loteva lastnega bivanjskega izkustva. To izkustvo in avtoričino razmišljanje o tem sta takšna, da avtorica validira tudi izkušnje, ki se ne prekrivajo z njenimi, temveč so morda le presečne. Delo Zakaj ne pišem je s pripovednega, dogajalnega vidika zgodba o ženski iz priseljenske družine, obremenjene z generacijsko travmo, iz nižje izobraženega delavskega razreda; je zgodba o osebi s psihiatričnimi motnjami, o osamljenosti in o bivanju z zavestjo, da je prihodnost – kolikor je je še – grozeča.

Pisanje Dijane Matković je dovolj življenjsko, plastično in osebno, da se v vsaj eni od obremenjenosti – pogosto pa v več njih – najdejo številne osebe iz številnih družbenih skupin; jasno, saj temeljni družbeni sistemi in ideologije, kakršni so patriarhat, kapitalizem in rasizem, določajo življenja vseh. Knjiga Zakaj ne pišem tako ponuja validacijo številnih izkustev in obremenjenosti, ob tem pa spodbuja solidarnostno branje o tistih obremenjenostih, ki so nam bile prihranjene.

Dijana Matković svojo družbeno analizo podaja z odločnostjo in samozavestjo, ki pa ju nikakor ne gre razumeti kot sredstvo za utišanje drugih glasov. Šele to, da nekdo, ki izrašča iz prepleta obremenjenosti, spregovori samozaverovano, odpira osvoboditveni potencial. Nenehen dvom o sebi, občutek negotovosti, samospraševanje … so tisto, kar vodi v molk in kar ohranja nevidnost in brezglasnost, obenem pa tudi normalizira samozaverovanost izrekanja tistih, ki jim je njihov glas samoumeven; Zakaj ne pišem sporoča, da tistim, ki so h govoru pripuščeni, ni treba kričati. Avtorica se ob tem zaveda, da teoretsko izvajanje brez lukenj, praznih mest ali spodletelih argumentov ni mogoče; še več; vse to je predpogoj, da se vzpostavi dialog, ki pa ni mogoč, dokler je množica glasov v javnem prostoru kljub številčnosti z mnogih vidikov tako monolitna. Manjši zadržek knjigi je v tem smislu mogoče gojiti predvsem na ravni teoretskih in literarnih referenc, kjer bi si bilo mogoče želeti več raznorodnosti, denimo kakšno žensko referenco več, ter na ravni jezika; tudi ta ni spolno vključujoč.

Četudi se delo Zakaj ne pišem na vsakem koraku ukvarja z družbenimi določenostmi posameznice, je po drugi strani tudi dokument preživetja taistih obremenjenosti, ki ubira individualne pristope in osebne odločitve. V tem smislu knjige ne moremo brati kot napotek, kako preživeti, kako se spopadati z vsem, kar nas določa, lahko pa jo beremo kot življenjsko pričevanje o tem, kako se neka druga oseba spopada z njimi. Četudi (ali pa ravno zato), ker nikogar ne prepričuje, kako živeti, Zakaj ne pišem ni knjiga o sprijaznjenju ali pasivizaciji zaradi družbenega determinizma. Je knjiga o iskanju načinov preživetja, iskanju rešitev in premišljanju o drugačnih možnostih tvorjenja skupnosti, pa tudi knjiga, ki validira vse tiste, ki dejavnosti in iskanja rešitev preprosto ne zmorejo. In tudi to je v redu.

Iz oddaje S knjižnega trga