Ko so ruske enote ob 5. uri po krajevnem času 24. februarja napadle Ukrajino, je svet onemel. Do takrat so le redkokateri verjeli, da bo dejansko vojna. Ruski predsednik Vladimir Putin je vojno zjutraj naznanil po televiziji. "Odločil sem se za posebno vojaško operacijo," je dejal in dodal, da Rusija nima namena okupirati ukrajinskega ozemlja, posebna vojaška operacija, kot imenujejo vojno v Ukrajini v Rusiji, pa je po njegovih besedah namenjena "obrambi Donecka in Luganska pred ukrajinsko agresijo". Kot je povedal, so glavni cilji operacije "zaščita prebivalcev, ki so bili osem let žrtve genocida kijevskega režima", ter demilitarizacija in denacifikacija Ukrajine.
Odnosi med Rusijo in Ukrajino so bili napeti že vse od razpada Sovjetske zveze, še posebej zato, ker si je Ukrajina ves čas prizadevala vzpostaviti tesne vezi s t. i. Zahodom, po oranžni revoluciji leta 2014 pa so se odnosi le še zaostrili. Dva dni pred začetkom ofenzive 24. februarja je Putin dumo pozval, naj prizna neodvisnost separatističnih republik Lugansk in Doneck, s čimer je Kremelj tudi uradno sporočil, da tega območja ne vidi več kot del Ukrajine. Rusija ves čas ostro nasprotuje širjenju Nata na vzhod Evrope in ukrajinskemu približevanju institucijam, kot sta EU in Nato. Njena zahteva je, da Ukrajina ostane nevtralna in demilitarizirana država. Štiri dni po začetku vojne je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski Evropsko unijo uradno zaprosil za članstvo v povezavi, ki bi ga morali po njegovem mnenju zaradi ruske vojaške agresije izpeljati po hitrem postopku. Čeprav so države članice naklonjene Ukrajini, so dale jasno vedeti, da bo članica šele čez leta, po dolgotrajnem postopku priključevanja, ki bo zahtevalo izpolnjevanje številnih meril.
Kako je potekala vojna doslej?
Že prvi dan so boji potekali na treh frontah, ob tako rekoč celotni ukrajinsko-ruski meji, v regijah Sumi, Harkov, Herson, Odesa in tudi na vojaškem letališču v bližini Kijeva ter z letalskimi in raketnimi udari po globini ukrajinskega ozemlja. Ves svet je osuplo opazoval tisoče Ukrajincev, ki so pobrali najnujnejše in zapustili državo. Kolone avtomobilov, avtobusov, v katerih se je gnetlo na stotisoče žensk z otroki in starejših, medtem ko so bili moški vpoklicani v vojsko, so vodile na Poljsko, Moldavijo in v druge države. Dopisniki in posebni poročevalci RTV Slovenija so v prvih tednih iz prve roke spremljali dramatično dogajanje v Ukrajini in tudi sosednjih državah, kamor so se zatekli ukrajinski begunci, po vseh evropskih državah so stekli številni humanitarni projekti za pomoč Ukrajini. Skupno naj bi doslej zaradi vojne Ukrajino zapustilo več kot 6,9 milijona ljudi, kažejo podatki UNHCR-ja, notranje razseljenih jih je več kot osem milijonov. Daleč največ, več kot 3,6 milijona, jih je prečkalo mejo s Poljsko. Večina jih upa, da se bodo lahko slej ko prej vrnili domov, nekateri so se iz tujine že vrnili v domovino, da bi pomagali pri njeni obrambi. A velika večina se nima kam vrniti, saj so porušeni njihovi domovi, uničena infrastruktura, številna mesta in vasi so bolj kot ne poravnani s tlemi.
Tri mesece pozneje vojna v Ukrajini za večino sveta ni več udarna novica dneva, čeprav njene posledice vse bolj čuti vse večji del sveta. Pomanjkanje hrane in gnojil ter višje cene energentov je le nekaj neposrednih posledic, še bolj jih bomo občutili v prihodnjih mesecih. Če so prvi mesec pogajanja med Kijevom in Moskvo še dajala upanje, da bo morije in uničenja kmalu konec, je zdaj jasno, da bo pot do prekinitve ognja še zelo zapletena, kako se bo razrešilo vprašanje ozemeljske celovitosti Ukrajine, pa postaja čedalje trši oreh. Pogajanja so zastala, državi krivdo za prekinitev pripisujeta druga drugi.
Ruske enote so v treh mesecih napadle različne konce Ukrajine, tudi Kijev z okolico, od koder pa so se ruske enote, potem ko jim ni uspelo odstraniti oziroma zajeti ukrajinskega vodstva, po silovitem odporu ukrajinskih sil umaknile. Svet je onemelo opazoval prizore grozljivih pobojev iz Buče, Černigova in drugih krajev, prek katerih so se umikale ruske sile. Kijev je Rusijo obtožil vojnih zločinov, začela se je mednarodna preiskava.
Zdaj potekajo najintenzivnejši boji na vzhodu Ukrajine, v Donbaškem bazenu. Velik udarec za Ukrajino je bil padec Mariupolja, ki se je ruski agresiji zoperstavljal skoraj tri mesece. Strateško pomembno mesto je zdaj le skupek ruševin.
Sankcije, pošiljke orožja ...
EU in ZDA so od začetka vojne proti Moskvi uvedli več svežnjev sankcij, od finančnih do zadnjega s prepovedjo uvoza nafte, na kar je Rusija odgovorila s protisankcijami. Medijski mrk, prepovedi delovanja ruskih medijev na Zahodu in obratno so le poglobili razkol med dojemanjem dogajanja: v Rusiji je propaganda zelo močna. Dopisnica RTV Slovenija iz Rusije Vlasta Jeseničnik je morala po uvedbi stroge zakonodaje za nekaj časa celo prekiniti svoje delo, saj bi ji, če bi ruske oblasti presodile, da je kršila zakonodajo, grozilo do 15 let zapora. Na drugi strani so tudi pravila za delo novinarjev v Ukrajini zelo stroga: novinarji 12 ur po napadih, ki bi lahko razkrili kritično infrastrukturo ali druge občutljive podatke, o tem ne smejo poročati. Ker je z objavo posnetka o napadu v Odesi na Twitterju kršil pravila, so ukrajinske oblasti na začetku aprila izgnale nizozemskega novinarja Roberta Dulmersa in mu za 10 let prepovedale vstop v državo.
Da bi se lahko Ukrajina učinkovito uprla agresorju, ji številne države že vse od začetka pošiljajo orožje in drugo vojaško pomoč, a je izčrpanost vojakov in opreme vse večja. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je včeraj dejal, da vsak dan umre približno 100 vojakov in da ruske sile trenutno nadzirajo približno petino ukrajinskega ozemlja.
Kaj lahko pričakujemo, da se bo zgodilo v prihodnjih tednih? Na nekaj naših vprašanj je odgovoril Alojz Šteiner, nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske. "To je tipični primer osvajalske vojne za ozemlje, kar bi moralo biti že davno prepovedano v sodobnih mednarodnih odnosih. Tej osvajalski vojni bo sledila t. i. druga faza etničnega čiščenja," pravi Šteiner. "Zdaj so od doma pognali več kot 14 milijonov ljudi, od tega jih je skoraj sedem milijonov beguncev. To je v duhu tega, da se izpraznijo določena ozemlja, potem bo pa temu sledilo to, da bodo tiste, ki so bolj rusko usmerjeni, preselili na vzhod, v nasprotni smeri pa bodo z zasedenih ozemelj šli ukrajinski državljani oz. tisti, ki podpirajo Kijev. To je največja tragedija te vojne."
Po njegovih besedah je rusko zavzetje Severodonecka prvi del velike operacije zavzetja celotnega Donbaškega bazena. Kot kažejo ocene, je v tem "pogojno recimo vojaškem kotlu pomemben del ukrajinskih sil, približno 15 brigad z najmanj 25.000 vojaki, takih, ki bi lahko bili obkoljeni in zajeti, je od 10.000 do 12.000. Tako kot poteka ruska operacija zdaj, ji bosta sledila še dva operativna udara, tisti, ki gre iz smeri Krematorska proti Mariupolju, in potem še preostanek zaporoške pokrajine."
Strani sta trenutno zelo daleč od pogajalske mize
Rusi želijo, da Ukrajinci priznajo izgubo Krima in samooklicanih republik Lugansk in Doneck, Kijev vztraja pri ozemeljski celovitosti države v okvirih pred začetkom vojne februarja. Šteiner opozarja, da je mogoče, da bo slab vojaški izid na vzhodu Ukrajine, ki se trenutno nakazuje za ukrajinsko stran, privedel do tega, da bodo morali Ukrajinci sesti za pogajalsko mizo in sprejeti zelo ostre ruske pogoje. "Ukrajina je sicer že dvakrat popustila: prvič z odcepitvijo Krima leta 2014, drugič pa, ko ji na svojo stran ni uspelo pridobiti mednarodne skupnosti v povezavi s samooklicanima republikama Lugansk in Doneck. Učinkovitega mednarodnega mehanizma, ki bi ščitil mednarodno priznane države in njihove meje, ni in ne deluje, zato zdaj govorita sila in orožje," je stvaren upokojeni generalmajor. "Edini mehanizem, ki deluje, je mehanizem sile in medsebojnega uničevanja. V tem trenutku je na slabšem, če želimo to priznati ali ne, Ukrajina."
Ob tem razloži, da sta v tej agresiji opazna dva tipa vojaških operacij: prvi je poskus za hitro zavzetje države, odstavitev državnega vodstva in postavitev pogojev za pogajanje. Drugi tip pa so sedanje operacije, ki so na videz podobne sodobnemu bojevanju, ki smo jih, kot razloži Šteiner, videli v prvi in drugi iraški vojni, še bolj pa so podobne velikim vojaškim operacijam v 2. svetovni vojni, ki so potekale tako rekoč na istem ozemlju. "Ponavljajo se neki operativni vojaški vzorci, na precej bolj sodoben način. Ko govorimo o drugem tipu, smo priča vojnemu uničevanju, ko Rusi s svojo vojaško doktrino dosegajo vojaško premoč, ker imajo premoč v orožju in artileriji ter letalstvu, kjer "kurijo" in uničujejo vse pred seboj."
Na vprašanje, ali bi lahko takojšnja dobava orožja ukrajinski vojski privedla do preobrata v bojih v Doneškem bazenu, Šteiner odgovarja, da nadaljnja dobava orožja vojne gotovo ne bo skrajšalo, in izraža dvom, da bo dobava orožja pravočasna. "Ko se spopadeta dve strani, kjer nobena ne želi ali ne more popustiti, potem je to voda na mlin za vojaško govorico orožja. Če je cilj Rusije zavzetje Donbaškega bazena in zraven še hersonske in zaporoške regije – da ponazorim, to je ozemlje v velikosti petih Slovenij –, potem se bo enkrat ta del vojne končal. Število sil, ki jih zdaj uporablja ruska stran, po moji oceni ni zadostno, da bi lahko šli še dalje proti zahodu. Čeprav pa ne verjamem, da so se Rusi v celoti odpovedali dokončnemu porazu Ukrajine ali temu, da bi jo spravili v takšen okvir, da ne bi bila več pomembna evropska država," pravi sogovornik.
Ob tem dodaja, da je Ukrajina po začetnem šoku zaradi presenečenja ob napadu naredila pomembno preobrazbo v obrambi in svojem bojevanju. "Ruske sile so uničile pomemben del ukrajinskega letalstva in njihovih raketnih in radarskih sistemov. Namesto protitankovskemu boju smo priča učinkovitemu protioklepnemu boju, namesto protiletalskemu boju pa protihelikopterskemu boju. Še vedno so ukrajinske sile v podrejenem položaju pri artilerijski in raketni podpori. In dokaj uspešni so branilci pri zaščiti informacij in kibernetskem delovanju ter delno tudi na področju uporabe brezpilotnih letalnikov. Kako dolgo bo to lahko trajalo, ne vemo. Ocenjujem, da bo orožje, ki jim ga bodo dali, rakete in havbice dolgega dosega ter dodatne oklepnike, do Doneškega bazena prišlo prepozno."
Kot ocenjuje Šteiner, bi ruske sile, če bi se v enem tednu končali boji v Severodonecku, potrebovale še dva operativna sunka po dva tedna, z vmesnim operativnim premorom teden dni, skupno torej nekje od sedem do osem tednov, da bi uresničile cilje, ki si jih je zadala in javno deklarirala ruska stran. "Če bi ruskim silam v Doneškem bazenu uspelo zajeti vojake branilca, podobno kot so jih v Azovstalu v Mariupolju, pri čemer je tu po ocenah lahko do 12.000 vojakov, potem bi Ukrajina ostala brez pomembnega dela operativnih sil. In vprašanje je, ali bodo sile, ki so v preostanku južnega dela donbaškega bazena zdržale tako dolgo, kot so te. Te sile, ki so bile vezane na obrambo Izjuma in Severodonecka, so zdržale polnih 90 dni."
Če bi Ukrajincem z evropskim in ameriškim orožjem uspelo ustaviti ruske enote, da s širšega območja Donbaškega bazena ne bodo prodirale naprej proti Zahodu, je po mnenju Šteinerja razumljivo, da se Ukrajini pošlje čim več orožja. "Ne bo pa to vojne skrajšalo ali da bi bilo zaradi tega manj žrtev. Ukrajinci zdaj vzamejo vse orožje, ki ga dobijo. Mi smo bili v podobnem položaju pred 31 leti. Res je tudi, da Evropa na ta način pomaga in pravzaprav opravlja del preoborožitve svojih vojska. V Ukrajino se namreč pošilja zlasti tisto orožje, ki ga lahko Ukrajinci razmeroma hitro uporabijo. Dela najmodernejšega ofenzivnega orožja si Ukrajini ne upa dati nihče, kajti ob morebitnem porazu Ukrajine bi to pomenilo, da si bo nasprotna stran prilastila zelo sofisticirano moderno orožje. Tudi Američani so od namere, da bi dali ukrajinski strani rakete z dosegom približno 300 kilometrov, kot kaže, odstopili, ker so Rusi zagrozili, da bi to pomenilo še večjo eskalacijo v že tako ohlajenih odnosih. S tem bi se vojna širila, vprašanje je, kam bi te rakete padale na ruski strani in kam bi povratno letele potem ruske rakete," vzroke za pošiljanje starejšega orožja v Ukrajino razloži nekdanji poveljnik generalštaba SV. Doda še, da tudi Rusi vozijo na fronto tanke, ki so bili predtem že na deponijah, bodisi zaradi izgub ali zato, da povečajo gostoto oklepa, ko so na bojišču dobri tudi ti.
Vojna v Ukrajini je prinesla tudi velike spremembe v vojaških in obrambnih politikah evropskih držav. Švedska in Finska sta pred kratkim zaprosili za članstvo v Natu, Nemčija je napovedala 100 milijard evrov vredno prenovo vojske. Kot pojasnjuje Šteiner, je Nemčija več kot desetletje manj vlagala v vojsko in industrijo, ki proizvaja orožje. "Nemci so zelo stavili na Severni tok. Zanimivo pa je, da so Rusi od leta 2013 na vojaških vajah z oznako "Zahod" kazali svoje vojaške namere ravno na tem območju, kjer so skupaj z Nemci gradili severni tok plinovoda. Vsa ta leta jim ni "kapnilo", če se lahko tako izrazim, da Rusi z načrtovanjem operacij mislijo resno. Po tem spoznanju, da to, kar so Rusi delali v pripravah, ni bilo namenjeno vajam, ampak resnemu preverjanju pripravljenosti vojska, je razumljivo, da je nemška vlada obrnila ploščo. Kar so v 10 letih v obrambnem sektorju prihranili, bodo zdaj v treh, štirih letih poskušali nadoknaditi."
Že vse od začetka vojne v Ukrajini poteka tudi intenzivna informacijska vojna. "Tukaj se spopadata dve generaciji. Na eni je ukrajinska, ki stavi na informacijsko delovanje in družbena omrežja ter večjo odprtost. Ukrajinci so v tem uspešni, v zelo kratkem času jim je uspelo motivirati domače prebivalstvo za obrambo domovine. In drugič, s to protivojno odprtostjo in socialnimi mediji jim je uspelo pridobiti tudi simpatije zahodnih držav, ki sicer nasprotujejo uporabi sile. Na drugi strani pa je informacijsko zaprta ruska stran, ki daje ven zelo selekcionirane informacije in stavi na stare vzorce. Lahko bi rekli, da gre za spopad politikov in generalov stare "dobre šole" na eni in na drugi strani pa za odpor moderne digitalne skupnosti."
Po Šteinerjevih besedah Rusi zelo uporabljajo kibernetsko razsežnost vojne, toda Ukrajinci tu nikakor niso v podrejenem položaju. "Ukrajinci so recimo še dva tedna, ko so bili njihovi vojaki v celoti obkoljeni v Mariupolju, komunicirali z njimi tako uradno kot prek družbenih omrežij, saj ruski strani ni uspelo prekiniti vseh telekomunikacijskih povezav."
Ob tem poudari tudi pomen zahodnih obveščevalne in satelitske podpore, s katerima države pomagajo Ukrajini. "Ne vemo, koliko specialnih obveščevalnih in satelitskih posnetkov jim dajejo, je pa jasno, da je tega veliko. Videli smo posnetke Maxarja iz Buče, ki so razkrili, od kdaj so ležala trupla po ulicah v polemiki, kdo je pobil civiliste. Tudi za potopitev križarke Moskve je najbrž bila potrebna zelo sofisticirana tehnika, ki je omogočila, da so zadeli ladjo na njenem najšibkejšem delu."
Kaj lahko pričakujemo?
Šteiner pravi, da bo ruska stran pripravljena iti za pogajalsko mizo, ko bo imela občutek, da so Ukrajince dovolj premagali. Ali mednarodna skupnost lahko naredi kaj? Da, meni sogovornik. "S sankcijami lahko vpliva na to, da ruska stran ne bo mogla v celoti nalagati pogojev za pogajanja za prekinitev ognja. Vprašanje je, kaj bo mednarodna skupnost dejala glede ozemelj, ki jih je ruska stran zavzela v vojni. Če tega ne bo priznala, potem bo to postal še en zamrznjen konflikt, ki bo trajal še desetletje ali dve. Če jih bo priznala, potem bo pa to unikum, ker bodo dali vedeti, da se lahko z vojsko in orožjem ponovno zavzema ozemlja in spreminja meje. Zato te osvajalske vojne že davno ne bi smelo biti več."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje