Trenuten potek dogodkov je precej podoben tistim leta 2008 v sporu med Rusijo in Gruzijo. Za boljše razumevanje je zato pogled v zgodovino nujen.

Ob razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je na njenem ozemlju nastalo 15 držav in v marsikateri so se ohranile močne proruske težnje prebivalcev. To je Vladimir Putin ob vstopu v najvišjo politiko in prevzemu najprej vloge predsednika vlade, kmalu pa tudi predsednika Rusije na prelomu tisočletja, označil za največjo geopolitično katastrofo 20. stoletja. Še posebej ostro se je Rusija v vseh teh letih odzvala na približevanje nekaterih nekdanjih republik zvezi Nato ali Evropski uniji.

Rusija prvič z vojaki čez mejo v gruzijski separatistični pokrajini

Rusija je prvič po padcu Berlinskega zidu s tanki krenila čez svoje meje leta 2008, ko so se zaostrile razmere v Gruziji.

Razmere na tem delu so bile napete od konca 90. let, ob razpadu Sovjetske zveze pa so se pojavile jasne separatistične težnje pokrajin Abhazija in Južna Osetija, ki sta želeli avtonomnost in neodvisnost od Gruzije.

Južna Osetija je neodvisnost razglasila leta 1990. Izbruhnili so spopadi, v katerih je bilo ubitih okrog 2000 Osetov, več kot 100.000 pa jih je pobegnilo v Rusijo, ki je podprla separatistične težnje. Spopadi so prenehali junija 1992, ko so ruski, gruzijski in južnoosetijski voditelji v Sočiju podpisali premirje. Dogovorili so se, da bodo ustanovili mirovno enoto vojakov iz vseh treh entitet.

Sorodna novica Zelenski je odredil splošno mobilizacijo; Blinken: Vse kaže, da nameravajo Rusi obkoliti Kijev

Podobno se je zgodilo v Abhaziji, ki je neodvisnost od Gruzije razglasila leta 1992. V vojni, ki je sledila in v kateri se je Rusija postavila na stran proti gruzijski vojski, je bilo ubitih približno 7000 ljudi, več kot 200.000 pa jih je zbežalo iz te pokrajine ob Črnem morju.

Novembra 1993 je Južna Osetija oblikovala lastno ustavo, tri leta pozneje pa izvolila prvega predsednika. Separatistična vlada je 12. novembra 2006 izvedla drugi referendum o neodvisnosti, potem ko prvi leta 1992 ni bil mednarodno priznan. Za neodvisnost se je opredelilo 99 odstotkov prebivalcev, pri referendumu pa ni sodelovalo gruzijsko prebivalstvo Južne Osetije. Gruzijski premier je referendum označil za del ruskih prizadevanj, da bi izzvala vojno.

Aprila 2007 je gruzijski parlament sprejel zakon o ustanovitvi začasne administracije v Južni Osetiji, medtem pa je Južna Osetija svet zaprosila, naj prizna njeno neodvisnost, kot so to nekateri storili v primeru Kosova.

Iz dume poziv, naj država prizna Južno Osetijo in Abhazijo

Zaradi gruzijskega prizadevanja za članstvo v Natu je ruska duma Kremelj pozvala, naj prizna neodvisno Južno Osetijo in Abhazijo.

Avgusta 2008 je prozahodno usmerjeni gruzijski predsednik Mihail Sakašvili v Južni Osetiji posredoval z vojaškimi enotami. Sledil je silovit ruski odgovor in Rusija je na sporno ozemlje poslala svoje vojaške sile. V petdnevni bliskoviti vojni je bil gruzijski napad zatrt, Rusija pa je le nekaj tednov po prekinitvi ognja tudi uradno priznala Južno Osetijo in Abhazijo kot neodvisni državi ter tam postavila na tisoče svojih vojakov.

Obe strani sta po mnenju mednarodnih organizacij resno kršili mednarodno humanitarno pravo in človekove pravice. A mednarodna skupnost je po prvi ostri obsodbi in zamrznitvi odnosov z Rusijo kmalu te znova vzpostavila.

"To je bil dogodek, za katerega se mi zdi, da ga Evropa ni popolnoma dojela. Podirati se je začela varnostna arhitektura Evrope, a v Evropi nobenega alarma. Po tem mi je bilo bolj ali manj jasno, da se bo zgodil tudi Krim," je pred leti dogajanje za STA opisal Branko Soban.

Napeti odnosi z Ukrajino

Tudi odnosi med Rusijo in Ukrajino so napeti že vse od razpada Sovjetske zveze. Še posebej zato, ker si je Ukrajina ves čas prizadevala vzpostaviti tesne vezi z Evropsko unijo in Natom. Leta 1997 sta sicer državi podpisali sporazum, po katerem je Rusija lahko obdržala sedež svoje črnomorske mornarice v Sevastopolu na Krimu, na drugi strani pa je Ukrajina dobila ugodnejše cene zemeljskega plina.

Odnosi so se ohladili konec leta 2004, ko se je v Ukrajini zgodila 'oranžna revolucija', po spornih predsedniških volitvah je na oblast nato prišel Viktor Juščenko, ki je bil prozahodno usmerjen in je okrepil približevanje EU-ju. Njegov tekmec Viktor Janukovič, sicer nekdanji guverner pokrajine Doneck, pa je ob izvolitvi za predsednika leta 2010 znova začel krepiti vezi z Rusijo. Ko je ustavil pogajanja z EU-jem, je konec leta 2013 to sprožilo množične proteste, ki so postali krvavi.

Sorodna novica Šabič: "Že samo dejstvo, da je prišlo do priznanja, kaže na poraz diplomacije"

Stopnjevanje napetosti v letu 2014

Janukovič je 22. februarja 2014 pobegnil v Rusijo. Oblast v Kijevu je prevzela prozahodno usmerjena opozicija, a na vzhodu so proruski podporniki Janukoviča zasedli poslopja regionalnega parlamenta in vlade v glavnem mestu polotoka Krim Simferopolu. Na polotoku sicer ruski prebivalci predstavljajo večino.

Ruski parlament je zato marca 2014 odobril zahtevo predsednika Vladimirja Putina, da uporabi ruske vojske v Ukrajini za zaščito življenj ruskih državljanov. Ukrajina pa je ob tem začela mobilizacijo rezervistov.

Že čez dobra dva tedna so na polotoku Krim razpisali referendum o priključitvi polotoka Rusiji. Na njem naj bi za priključitev glasovalo kar 97 odstotkov prebivalcev tega območja. Putin je zato izvedel priključitev, česar zahodne sile sicer niso priznale, kot tudi ne samega referenduma.

Referendum za neodvisnost so nato zahtevali tudi proruski separatisti v mestih Doneck, Lugansk in Harkov na vzhodu Ukrajine. Na območju so izbruhnili spopadi med ukrajinskimi vladnimi silami in uporniki, ki jih je vojaško podpirala Rusija, česar niso uradno priznali. Referenduma so izvedli 11. maja 2014 in razglasili svoji republiki, ki jih je priznala le Rusija.

Po letu dni neprestanih napetosti so februarja 2015 voditelji Rusije, Ukrajine, Nemčije in Francije dosegli mirovni dogovor na srečanju v Minsku, ki med drugim predvideva prekinitev ognja v Doneškem bazenu, posebni status teh regij, ki pa ostajata del Ukrajine. Spopadi so se sicer umirili, a ne prenehali. V vseh teh letih je na tem območju med spopadi po oceni Reutersa umrlo več kot 14.000 ljudi.

Na političnem področju se je Ukrajina približevala EU-ju in septembra 2017 je začel veljati pridružitveni sporazum med Ukrajino in Evropsko unijo. Ukrajina je ob tem nakazovala željo po pridružitvi zvezi Nato, čemur je Rusija s Putinom na čelu ves čas nasprotovala. Maja 2018 pa je Putin tudi uradno odprl most, ki povezuje južno Rusijo s Krimom in tako polotok s celino povezal tudi kopensko.

Rusija prvič tudi uradno o tem, da Doneck in Lugansk nista del Ukrajine

S torkovo odločitvijo, da po pozivu dume prizna neodvisnost separatističnih republik, je Rusija prvič tudi uradno sporočila, da tega območja ne vidi več kot del Ukrajine. S tem je Putin dokončno izničil dogovor iz Minska, ki so ga tedaj vse strani, tudi ruska, videle kot najboljšo rešitev. Med že videnim scenarijem v Gruziji si je Rusija s priznanjem neodvisnosti Južne Osetije in Abhazije odprla vrata za svojo stalno vojaško navzočnost. Tudi v ukrajinski krizi se je začelo dogajati podobno.

Na čelu obeh samooklicanih republik sta Denis Pušilin (Doneck) in Leonid Pasečnik (Lugansk), ki pa veljata zgolj za navidezni vodji ožjih območij obeh ukrajinskih pokrajin.

Putinove trditve o umetni tvorbi

V zadnjem obdobju je Putin večkrat opisoval Ukrajino kot umetno tvorbo, zatrjeval, da "zgodovinsko" ne obstaja ter da so Ukrajinci in Rusi v resnici "en narod". Lani je v dolgem zapisu med drugim navedel, da je Ukrajina nastala umetno, da so si jo izmislili v času komunistične Sovjetske zveze, po drugi strani pa vidi razpad SZ-ja kot "razpad zgodovinsko ruskega ozemlja". Omeniti velja, da je Rusija Ukrajino leta 1994 uradno priznala kot neodvisno in suvereno državo.

Hkrati Putin ostro nasprotuje ukrajinskemu približevanju institucijam, kot sta EU in Nato, in zahteva zagotovila Zahoda, da bo Ukrajina ostala nevtralna in demilitarizirana država. Pri tem se med drugim sklicuje na pogovore iz leta 1990, ko je Sovjetska zveza razpadala in je Mihail Gorbačov od Zahoda med drugim zahtevala zagotovilo, da se Nato ne "bo širil niti centimeter proti vzhodu". Sam Gorbačov je pozneje pojasnjeval, da se takrat sploh niso pogovarjali o morebitnem širjenju Nata, ampak so govorili zgolj v kontekstu združevanja Vzhodne in Zahodne Nemčije.

Želja Ukrajine po pridružitvi Natu kljub oddaljeni časovnici trn v Putinovi peti

Čeprav je Ukrajina zadnje obdobje izražala željo po pridružitvi Natu in je ukrajinski predsednik Zelenski pozival k "jasni in otipljivi časovnici" pridruževanja, je na primer nemški kancler Olaf Scholz nedavno dejal, da ne vidi možnosti, da bi se to zgodilo kmalu.

Putin je zahteval uradna zagotovila, da se Nato v Ukrajino ne bo širil (še raje pa bi videl, da bi se meje Nata pomaknile nazaj na zahod, kjer so bile pred letom 1997, navaja BBC), v kar pa Nato ni privolil, saj zagovarja pravico, da se o morebitnem članstvu odloči vsaka država sama.