Ta − milo rečeno − ni ravno v svoji zlati izvedbi. V šestih letošnjih tekmah je še vedno brez ene same zmage, še bolj skrb vzbujajoč pa se zdi vtis, da je v neprestanem iskanju lastne identitete, ki bi omogočala korak naprej in realne(jše) sanje o naslednji uvrstitvi na veliko tekmovanje, vmes pa se izmenjujejo kvalifikacijski cikli, uvrstitev na evropsko ali svetovno prvenstvo pa se vse bolj premika v polje oddaljenih sanj.

Sorodna novica Cesar: Gremo korak za korakom. Energijo in borbenost smo uredili.

Nisem niti zagovornik potez, kot si jo je privoščila EkipaSN, ki je v napovedi pred slovensko tekmo Lige narodov na Norveškem v prvo enajsterico postavila vratarja Jana Oblaka in neimenovano deseterico 'Nekdo z jajci'.

Provokacija je govorila predvsem o odnosu nekaterih slovenskih nogometašev do lastne reprezentance. Slovenski potencialni bazen izbrane vrste nikoli ne bo napolnjen zgolj in samo s svetovno kakovostjo, v kateri bi nogometaši služili kruh v najbolj elitnih klubih in ligah. Potencial je dokaj omejen, ni pa omejena želja, strast in skupna vera v uresničitev zgoraj navedenega cilja.

Izhodiščni položaj zlate generacije je bil še slabši: imela je sicer superkakovostnega nogometaša, ki je bil motiviran, še bolj pa prepričan, da David s fračo lahko spodnese noge marsikateremu Goljatu. Zlatko Zahovič je skupino večinoma neizstopajočih nogometašev tako povezal, da so spotikali velikane in z delovno vnemo delali tisto, za kar so jim vsi govorili, da je nemogoče.

Današnji reprezentanci nihče ne očita zgolj porazov in neuvrstitev na velika tekmovanja, ampak predvsem odnos. Brezbrižnost. Vdanost v usodo. Čakanje, da mine čas vrnitve v klubska nedrja.

Sorodna novica Slovenci v nadaljevanju opravili popravni izpit s Srbi

Kaj je bilo ironično? Poimenovanje Nekdo z jajci (pa tudi kritične besede preostale medijske in strokovne javnosti) je delovalo, saj je Sloveniji v razmeroma zahtevni skupini Lige narodov na naslednjih dveh tekmah uspelo remizirati tako proti Norveški kot proti Srbiji, ki je že vodila z 2:0. Nekateri razpleta tolmačijo tudi v dejstvu, da je na klopi namesto obolelega Matjaža Keka sedel Boštjan Cesar, a igralci so sami s svojimi gestami pokazali, da jih je žulil tudi jajčasti zapis.

Nekateri nogometaši so bili ob tem užaljeni, a višek ironije je v tem, da bi morali biti v resnici te provokacije veseli. EkipiSN je za reprezentanco očitno mar in ji želi najboljše, kar vedno ne moremo reči niti za samo krovno zvezo. Število gledalcev na tribunah je zgovorno (tekma s Srbijo je bila specifična), težava (ne)organiziranih navijačev ostaja, ogromen delež ljudi reprezentance v neposrednih televizijskih prenosih sploh ne more spremljati.

Komu bo potem sploh mar za slovensko izbrano vrsto? Kako povrniti nekdanji reprezentančni kult? Slovenski navijači s(m)o tako ali tako specifični in radi letamo iz cveta na cvet. Ogromne množice se ne zadržujejo na posušenih travnikih, sploh če je v soseščini dovolj brhtečih in atraktivnih rastlin. In teh je v slovenskem športu res veliko in skrbijo za občutek, da si del uspešne zgodbe (Luka Dončić, košarkarska in odbojkarska reprezentanca, Primož Roglič, Tadej Pogačar, Matej Mohorič, Kristjan Čeh, Janja Garnret, Tim Gajser ...). Tudi zato je že veliko, če nogometaši pokažejo, da jim ni vseeno.

Ko bo namreč javnosti vseeno, bodo še kako pogrešali podporo, pozornost in morda celo provokacije. Nogomet brez navijačev pač ni več šport.