A to ni zgolj vračanje h krajšim formam, temveč tudi odmik od zgodovinopisnega ozadja Kronosove žetve in buhtečega humorja, ki ga najdemo tudi v avtoričinem prvencu, romanu Krst nad Triglavom.

Gluha soba se tudi sicer prej umešča v kontinuiteto avtoričine kratke proze. Zaznati je nekaj stičnih točk s kratkoproznim prvencem Fragma, posebej z vidika vpeljave mračnih življenjskih dogodkov in refleksije psihologije nastopajočih. A še kakšno vzporednico več je mogoče najti z novejšo zbirko kratke proze, Temna snov, ki k tej mračnosti dodaja še izdatnejšo mero družbene kritike in refleksije izrazito sodobnih ali celo potencialno prihodnjih pojavov. Morda velja v tem oziru opozoriti še na kratko zgodbo Poteza z amarantno figuro iz večavtorske antologije Opazovani iz leta 2017, saj se zdi, da že napoveduje pristop Gluhe sobe.

Tu ostaja tudi avtoričin prepoznavni slog, ki ga zaznamujejo humor, nekakšno drvenje jezika, samoizpraševanja, naštevanja itd. Našteto morda doživi vrhunec v zadnji od osmih zgodb Živeti z Erikom, v kateri junakinja gradi intimen odnos s svojim samovozečim avtomobilom, skratka, tam, kjer se zdi, da slog še posebej odseva odnos do sveta in zgodbo, ki dobro krmari med psihološko platjo junakinje in premislekom o družbi okoli nas. Podobno tematsko mesto ima predzadnja zgodba Mrtvi kot, ki zastavlja vprašanje o nivojih resničnosti. V svoji umeščenosti med zdajšnjim trenutkom in potencialno prihodnostjo, ki pa je ob tem zgolj svojstvena razlaga sedanjosti, se poigrava z idejo distopije, ki v zadnjih taktih morda v spomin prikliče film Zeleno sonce Richarda Fleischerja iz leta 1973. Še eno filmsko referenco je mogoče obuditi ob prvi zgodbi zbirke Mexico …. Oooooo, Mexico …, v kateri spremljamo prvoosebno pripoved bankovca, natančneje mehiškega pesa – zasnova, ki spominja na film Twenty Bucks režiserja Keve Rosenfelda.

Nikakor ne gre za implikacijo medbesedilnih navezav, temveč za poskus umeščanja Gluhe sobe na recimo temu literarni zemljevid. Na zbirki je nekaj filmskega, a ne zaradi morebitnega pogleda kamere, temveč zaradi načina obravnave, ki spominja na širšo in popularno filmsko produkcijo: avtorica Mojca Kumerdej v komunikativnem slogu postavlja aktualna in ključna vprašanja, a pogosto zgolj v osnovnih koordinatah, na robovih pa, kot velja za prvo besedilo zbirke, občasno zapade v preočitne sodbe in že večkrat slišane poante. Podobno je mogoče trditi za zgodbo Noč je … skoraj nič, ki se spet z vpeljavo nenavadne govorke, tokrat je namesto bankovca to solata, spogleduje s trenutno v metafizični misli popularnim, še ne zadovoljivo prevedenim pojmom object-oriented ontology. Glavni junak mora v zgodbi reflektirati lastno nasilje v odnosu do solate, ob čemer avtorica preigrava še vprašanje etike živali. Če po eni strani zgodba odpira relevantno vprašanje človekovega nasilja, pa po drugi strani ne začrta jasne meje do pogoste taktike relativiziranja etike z vzpostavljanjem nezadostno premišljene kontinuitete med človekom in drugimi živalmi ter naposled rastlinami. V tem potovanju na rob etičnega se zdi uspešnejša zgodba Zaradi nekakšne moje poteze, ki se umešča na mesto med izrazito stvarno, celo socialno pripovedjo, ki kaže odnos institucij do spolnega nasilja, ter filozofsko zagato: je ob slabo delujočem sistemu etično vzeti pravico v svoje roke?

Zgodba seveda ni povedana prvič in to je lahko tudi očitek, ki se na prvi pogled nanaša tudi na besedilo Obramba Hiperboreje, pripoved o moškem, ki kloni pod pritiskom okolice in zapade v serijo izpeljav teorij zarot. A začetni vtis memeficiranja, če si naj izposodim izraz iz internetne kulture, bizarnih analitičnih pristopov k realnosti, bistveno popravi dejstvo, da avtorica prikazuje kompleksno sliko vseobsegajoče vere glavnega junaka v najrazličnejše teorije zarote, ki se začnejo med seboj sestavljati. Z namigi na nekatere politike, ki se pogosto poslužujejo konspiracionizma, in ob tem, da je junakova interpretacija sicer praktično neverjetna, a vendarle tudi potencialno možna, prebije že videne okvire.

Če so za do zdaj navedena besedila značilne vpeljave atipičnih pripovedovalk in pripovedovalcev ter potopitev v filozofska vprašanja, pa se za najobširnejši zgodbi zbirke, Oreh in Uroboros, zdi, da težita po neprimerno bolj vsakodnevni, življenjski in socialni razsežnosti. V Orehu spremljamo življenjsko zgodbo Izaka, geja ujetega med grobo primarno družino na vasi in liberalnejše mestno okolje – nekoliko črno-beli prikaz omili vpeljava Izakovega notranjega doživljanja, ki v sebi združuje oba pogleda. Po drugi strani pa je Uroboros psihološko neprimerno bolj pretanjena pripoved ženske, ki skuša po koncu dolge zveze zaživeti novo življenje.

Gluha soba Mojce Kumerdej je z vidika tematik in pristopov raznorodna zbirka, ki je najbolj prepričljiva, kadar gre dovolj daleč v svojih izpeljavah in idejni inovativnosti, manj pa takrat, ko se zadovolji z nekaj osnovnimi koordinatami vprašanj, ki si jih ne zastavljamo prvič. Ne glede na to pa nam z vidika jezika in pripovedne veščosti bralski užitek ne uide.

Iz oddaje S knjižnega trga.