"Rok dobro dela. Na tekmah je pokazal, kar pričakujemo od njega – da daje svoje v obrambi, se bori in gre na vsak skok. Ko je sam, pa vrže. Mora prinesti ekipi kakovost, ki jo ima. Resno računamo nanj, da v teh minutah igra fizično in prinese veliko energije. Vidi se, da mu je pretekla sezona veliko pomagala, kot mu je tudi tista predtem, ko je bil že z nami," je o Radoviću povedal trener slovenskih prvakov Jurica Golemac.

21-letni krilni košarkar je dober vtis pustil v superpokalnem obračunu, kjer so zmaji zanesljivo ugnali Helios (112:85), Radović pa je prispeval deset točk in ukradel štiri žoge. Kariero je začel prav v Domžalah, kjer njegov oče Predrag znova deluje v mladinskem pogonu tamkajšnjega kluba. Navduševal je v mlajših selekcijah, veljal za izjemno nadarjenega, ki je nase opozoril največje evropske klube. Zanimanje je pokazal tudi madridski Real, toda Rok se je po osnovni šoli odločil za odhod v Zagreb k Cedeviti, kjer so bile možnosti za delo vrhunske. Pozneje je španski velikan iz Domžal odpeljal dva zelo nadarjena košarkarja Urbana Klavžarja in Jana Videta.

Posoja v Zagreb prava odločitev

V hrvaški prestolnici je bil tri leta, igral zelo dobro, a imel vmes veliko težav s poškodbami. "Bolje, da ne govorim, ker bi težko naštel vse," je dejal Radović, ki je po združitvi zagrebškega kluba z ljubljanskim najprej odšel kot posojeni igralec v Beograd k OKK-ju, kjer je sledila nova poškodba. Toda nepopustljivi Domžalčan je vztrajal, si izboril nato mesto v ekipi Cedevite Olimpije, dočakal nekaj priložnosti tako v Ligi ABA kot v Evropskem pokalu, minulo sezono pa nato preživel kot posojeni igralec pri Cedeviti Junior.

"Zagotovo mi je ta sezona prišla zelo prav. Zavedal sem se, da mogoče delam korak nazaj, ko bom igral le hrvaško ligo, a sem se zavestno odločil. Nisem imel slabega občutka, da bi zdaj res šel na nižjo raven. Vedel sem, da mi ta korak nazaj lahko potem prinese dva naprej. Poznal sem ljudi v klubu in verjel, da bo to dobra izkušnja. Želel sem pokazati svojo vrednost in napredovati kot igralec, ko sem dobil vlogo nosilca. Pod vodstvom Damirja Mulaomerovića sem pridobil ogromno samozavesti. Pustil mi je proste roke, igral sem veliko z žogo in mislim, da sem res veliko napredoval. Na koncu se je izkazalo, da sem sprejel pravo odločitev," je prepričan povratnik v Stožicah.

Pod taktirko nekdanjega odličnega organizatorja igre, ki je bil na preteklem EuroBasketu hrvaški selektor, je bil nosilec igre. V povprečju je vpisoval več kot 11 točk in nekaj manj kot pet skokov na tekmo. Poleg tega je Cedevita Junior igrala zelo dobro in bila lepo presenečenje sezone, ko je prišla celo do finala pokalnega tekmovanja, ki nosi ime legendarnega Krešimirja Ćosića. Na Reki je bila na koncu s 67:65 boljša Cibona: "Presenetili smo celo Hrvaško. Cilj je bil, da ostanemo v ligi, na koncu pa smo na primer igrali finale pokala in za eno žogo izgubili s Cibono. V klubu so bili zadovoljni z mojimi igrami, in res sem vesel za to sezono."

V garderobi zmajev se ustvarja zelo dobra kemija

V Zagrebu je večkrat dokazal vsestranskost, ki je že vso športno pot ena njegovih glavnih vrlin. Sicer se najbolje znajde na položaju krila, toda Mulaomerović ga je uporabil celo na položaju štiri: "Najraje igram na trojki. Štirice nisem nikoli prej v življenju igral, v Zagrebu pa so me dali tja, ker sem lahko fizično pariral igralcem in smo tako malce krpali, saj smo imeli tudi težave s poškodbami. Potem smo pred koncem pripeljali še enega igralca na krilo in sem bil bolj ali manj na štirici. Če je treba, lahko pokrpam tudi dvojko, ampak trojka je tisti moj položaj, na katerem najraje igram."

Poleti je nato padla odločitev, da se vrne v Ljubljano in bo del Olimpijine zasedbe, ki ima zelo visoke cilje: "Vesel sem, da sem se vrnil. Na vsaki tekmi moram dati vse od sebe. Moja naloga je, da grizem v obrambi, sem agresiven, in kot se pričakuje od vsakega mladega igralca, prinašam energijo. Komaj čakam, da se začne in da pokažem, česa sem sposoben. Lahko obljubim, da se bomo borili. Upam, da pride čim več navijačev, da nas podprejo, saj jih zagotovo ne bomo razočarali. Imamo visoke cilje. Vsako tekmo želimo dobiti, bomo pa videli, kakšen rezultat nam bo to prineslo. Mislim, da je ekipa res dobra. Imamo tudi nekaj mladih igralcev, nekaj izkušenih, veliko pa kakovostnih. Ustvarja se res dobra kemija v ekipi. Družimo se tudi zunaj terena. Najdemo čas za kakšno skupno kavo ali kosilo. Mislim, da to druženje veliko pomeni za ekipo in vzdušje v njej."

Želja čimvečkrat napolniti Stožice

Lani je pozorno spremljal tekme zmajev. Navdušen je bil nad ozračjem polnih Stožic, kar upa, da bo letos čim večkrat doživel zdaj tudi na lastni koži: "Če smo le lahko, smo gledali vsako tekmo Olimpije. Bolj ali manj smo se dobili v mojem stanovanju in s soigralci navijali. Vsi fantje v Cedeviti Junior si enkrat želijo igrati tu. To je cilj vseh. Pred dvema letoma je bila ravno pandemija, sicer pa verjamem, da bi se že takrat napolnila dvorana. Upam, da bo letos ostalo mirno in da nam bo uspelo čim večkrat napolniti tribune."

Radović je del izjemno obetavne slovenske generacije 2001. Skupaj z Žigo Samarjem in Gregorjem Glasom je bil ves čas glavni nosilec igre mlajših reprezentančnih selekcij. S soigralci so razvili prijateljski odnos, je pa Roku poškodba preprečila, da bi leta 2019 sodeloval na evropskem prvenstvu do 18 let, kjer je Slovenija osvojila bronasto medaljo. Lani je tej obetavni zasedbi naskok na medaljo preprečil covid. Radović zdaj upa, da se jima bo čim prej pridružil v reprezentanci, prepričan pa je, da bo ta generacija pustila pečat tudi v članski izbrani vrsti: "Ta naša generacija 2001 je res povezana. Vesel sem, da je Samar podpisal v Nemčiji. Z Glasom sva vsak dan v stiku, ko je tu opravljal rehabilitacijo po poškodbi, smo se ves čas družili. Ostali smo dobri prijatelji."