Sprva je še kot študentka delala na televiziji kot napovedovalka in voditeljica oddaj, pozneje pa je postala novinarka, scenaristka in režiserka. Kot režiserka je podpisala sedemnajst, kot scenaristka pa skupno 49 dokumentarcev. Večina jih je nastala v produkciji TV Slovenija.

Letos ji je Društvo slovenskih režiserjev in režiserk (DSR) podelilo Štigličevo nagrado za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Pred kratkim so pri DSR-ju v sodelovanju z AGRFT-jem in programom Ars pripravili njej posvečen večer, ob tem pa v kinodvorani AGRFT-ja zavrteli enega njenih dokumentarnih filmov – Zbirni center iz leta 1992, portret skupine beguncev, ki so pribežali v Slovenijo v času vojne v nekdanji Jugoslaviji.

"Žalostno je, kako aktualen je ta film. Polno je stvari, ki sem jih že pozabila, a sem se ob ogledu filma takoj spomnila imen in stikov z ljudmi. To so bili prvi begunci na naših tleh po svetovni vojni in napovedujejo obdobje, ki se še ni končalo, obdobje migracij, ki jim ni videti konca. Miloševićev govor, vključen v filmu, je, kot bi ga danes poslušala," je Helena Koder povedala po projekciji Zbirnega centra v pogovoru z Miranom Zupaničem, predstojnikom Katedre za filmsko režijo na AGRFT-ju.

"Protagonisti filma so imeli občutek, da smo do njih v Sloveniji pokroviteljski, da so neki drugi ljudje, seveda pa smo ljudje vsi ljudje. V filmu sem jih želela približati." Kot je dejala, je snemalca Pavleta Šlibarja ravno zato prosila, "naj gre s kamero na obraze".

V tistem času se je po njenih besedah dalo veliko delati, uredništvo je bilo odzivno. "Želeli smo si več reda, a ta nered je bil pravzaprav dobrodejen."

Štigličeva nagrajenka je filmsko pot sicer začela na drugi strani kamere, z velikih platen je prvič zrla leta 1955, še kot gimnazijka, ko je bila statistka v francoskem filmu Ko pride ljubezen Mauricea Clocha. V njem internatska dekleta prekrižarijo Jugoslavijo. Zatem je statirala še v več filmih.

Leta 1958 je igralsko upodobila Ano v filmu Kala režiserjev Krešimirja Golika in Andreja Hienga. "Nikoli pa nisem mislila, da bom imela kaj s filmom, želela sem biti prevajalka," je poudarila. Končala je namreč študij romanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. "Šele ko sem prišla na televizijo, me je to popolnoma potegnilo vase."

Že leta 1957 je bila ena od napovedovalk na prvem javnem predvajanju TV-programa, ki se je zgodil na sejmu elektronike. Kot je poudarila, je bil zvezda tega predvajanja gotovo Frane Milčinski - Ježek.

V naslednjih desetletjih je bila priča razvoja televizije. "Televizijo so postavljali amaterji, ki so bili neverjetno nadarjeni, čeprav so se minimalno šolali. Prvi direktor je bil kratek čas v Ameriki. Ne vem, kje so se naučili. Vsem se nam je zdelo, da delamo nekaj grozno pomembnega, in da moramo dati vse od sebe. S tem smo nadomeščali znanje."

"S profesionalizacijo je upadel žar, ki je v začetku nadomeščal profesionalnost. Oziroma: profesionalizacija ni znala ohraniti žara. TV-program, tako kot tudi denimo teater, potrebuje ta žar – ne sme se delati tako, da se stvari samo odkljuka," je prepričana.

"V vodstvo so potem pozneje prihajali ljudje, ki niso vedeli, kako program nastaja. Mogoče so vedeli, kako izgleda program, ne pa tudi tega, kako ga narediti. To je velika napaka. Direktor Dušan Fortič je poprej res hodil po montažah, po studiih, kar nam ni bilo vedno všeč, a to ni bil političen nadzor, ampak strokoven. Podpiral je vse, ko je začutil, da lahko iz nekoga nekaj nastane. Vseh teh stvari malo manjka, predvsem na televiziji," meni Helena Koder.

Leta 1974 je prešla v dokumentarni program RTV-ja, kjer je ostala do upokojitve. Režije se je učila na terenu, s sodelovanjem s TV-režiserji, ki so bili pogosto veseli, ko je želela prevzeti več delovnih nalog na snemanjih. Z Dušanom Prebilom, denimo, pa sta delala tedensko oddajo, ki sta jo širila s filmskimi posnetki, kar je bil njen intenziven ekskurz v filmski jezik.

Velik korak naprej se je zgodil, ko je urednik postal Drago Pečko. "Želel je postaviti program in začel vabiti režiserje z akademije, da bi sodelovali z nami scenaristi. Takrat smo začeli bolj resno pisati scenarije," se spominja. V tistem času je prvič videla film Žarka Lužnika, ki jo je tako fasciniral, da ga je poklicala in povabila, da bi z njo snemal Beg, film o otrocih, ki bežijo od doma. "Žare me je veliko naučil o emocionalni nabitosti kadra."

Z Jožetom Pogačnikom pa sta delala serijo V areni življenja. "Takrat sem se naučila delati z arhivskimi posnetki, jih ne jemati dobesedno. Tako da delujejo kot material, ne ilustracija dogodka."

Med njenimi filmi so bili med drugim še Dežela smehljaja iz leta 1985 v režiji Mitje Milavca, Magdalenice Radojke Vrančič iz leta 1997 in Obrazi iz Marijanišča iz leta 2001 v lastni režiji ter film o Edvardu Kocbeku Pesnik v pogrezu zgodovine iz leta 2004 v režiji Mirana Zupaniča.

Zupanič je v pogovoru spomnil na film o Ivanu Mačku - Matiji, na snemanju katerega mu je leta 1981 kot prva postavila vprašanje, kaj so storili z nasprotniki po vojni. Snemali so na Toškem čelu, kjer je bilo med vojno skrito vodstvo OF-a. "Nastala je tišina, hotel me je zaščititi, saj bi lahko povzročil škandal. Rekel je le: če si vedel, kaj so ti ljudje naredili, in jaz sem vse vedel, potem jih nisi mogel povabiti na pivo." Kot je pojasnila, je bila tema tedaj sicer že odprta s Kocbekom, a zamrznjena. "Zdelo se mi je, da ga moram vprašati, sicer ne bom imela obraza, kot se reče," je dodala.

Sorodna novica Cvetje v jeseni: Prvi pregledni koncert bogate zakladnice Urbana Kodra

V drugem delu večera so pogled usmerili na njenega moža Urbana Kodra, s katerim sta se spoznala na Planici na snemanju filma Kala. Bil je skladatelj, dirigent in trobentač, avtor glasbe številnih slovenskih filmov, gledaliških in radijskih iger ter baletov. Pogovor o njegovi zapuščini je prevzel Hugo Šekoranja, glasbeni urednik v Uredništvu za resno glasbo na programu Ars.

Od njegove smrti leta 2019 je Helena Koder začela urejati njegovo zapuščino. "Čutim odgovornost, da njegova glasba ne konča na smetišču, da je dostopna tistim, ki jo želijo uporabljati," je poudarila. Kariero je začel kot trobentač, najprej v Plesnem orkestru radia Ljubljana, potem je bil ustanovitelj in član Ljubljanskega jazz ansambla. Najbolj slovito je bil avtor glasbe za slovenski celovečerni film Cvetje v jeseni, izjemno uspešen je bil tudi na področju šansona.

Društvo slovenskih skladateljev je po njegovi smrti izdalo tri zvezke njegovih šansonov, kjer je zbranih 69 pesmi, ki so žanrsko različne – od kabaretnih pesmi do samospevov, je opisala Helena Koder.

Ars in Drama: Večer, posvečen Urbanu Kodru
V pogovoru je Šekoranja tudi najavil Urbanu Kodru posvečen koncert, ki bo na sporedu nocoj v SNG-ju Drama Ljubljana. Pripravljajo ga pod naslovom Cvetje v jeseni, nastopili pa bodo igralke in igralci, ki delujejo tamkaj. Odvil se bo v okviru cikla Ars in Drama in bo po besedah Šekoranje pregledni koncert Kodrovih šansonov in glasbe, ki na ta način živi. Poudarek bo na gledaliških stvareh, program pa je sestavil Žare Prinčič.