V nedokončanem delu pa je skromen oltar in ob stenah razstava fotografij zločinov, ki so jih ruski vojaki storili v dobrem mesecu okupacije Buče. Podobe so pretresljive. Olga je s sinom, ki ji pomaga pri čiščenju snega pred cerkvijo, med rusko okupacijo marca letos vztrajala v Buči. In preživela.

V njenem bloku živi približno 200 ljudi, le 20 stanovalcev njenega bloka ob približevanju ruske vojske kraja ni zapustilo. V Buči marca ni bilo elektrike, ni bilo vode; delovala je le ena vodna ročna črpalka in tja so hodili iskat vodo. V kraju je primanjkovalo hrane.

A bil je teror. 1. aprila so ruski vojaki Bučo zapustili in za sabo pustili ostanke in dokaze pekla.

Sorodna novica Ruske sile z raketami in topništvom znova napadale ukrajinska mesta. V Kijevu imajo znova elektriko.

V kraju so ruski vojaki v mesecu dni ubili več kot 450 domačinov, civilistov. Mnoge so zverinsko mučili. Številne ženske in deklice iz Buče so bile posiljene. Pričevanja preživelih in prič zločinov iz Buče so nedoumljiva.

2. marca so ob cerkvi svetega Andreja izkopali prvi skupinski grob. Aprila, ko se je ruska vojska umaknila, so žrtve iz dveh skupinskih grobov izkopali in jih pokopali na pokopališču ob mestu. Desetine žrtev niso uspeli identificirati.

Za zločine so odgovorne zveri in njihovi poveljniki, pravi Anatolij Fedoruk župan Buče, ki je prvi mož lokalne oblasti v tem kraju od leta 1998. Pravi, da v okolici mesta še vedno najdejo nove žrtve, ki so jih za sabo pustili ruski vojaki, zato število žrtev enomesečne ruske okupacije Buče še ni dokončno. Tuji novinarji si podajajo kljuko njegovih vrat; še posebej veliko jih je prišlo ob razkritju zločinov.

Danes kraj poskuša ponovno zaživeti – vanj so se vrnili begunci, ki so februarja ali v začetku marca uspeli pobegniti iz kraja. V Buči, kjer so bili tudi te dni zaradi zadnjih ruskih napadov na energetsko infrastrukturo nekaj časa brez elektrike in vode, so v prostorih občine vzpostavili točko, kamor se lahko pridejo domačini pogret in napolnit baterije telefonov. Mobilno omrežje je včeraj v kraju delovalo le občasno, pa še takrat je bil signal šibek. Globoke rane, ki jih je v majhno skupnost Buče zarezala ruska okupacija, ostajajo.

Naj vas Bog čuva, mi je v pogovoru večkrat skoraj materinsko dejala sogovornica Olga, ki ni želela pred televizijsko kamero. Za fotografijo me je objela. Tuji novinarji prihajamo v Bučo in odpiramo boleče rane. Vprašamo, posnamemo. In odidemo. Prebivalci Buče z ranami ostanejo.