Lanskega septembra je iranska t. i. moralna policija pridržala 22-letno Mahso Amini, češ da ni ustrezno nosila naglavne rute, ki je za ženske obvezna po vzpostavitvi Islamske republike leta 1979. Amini je v pridržanju umrla, kar je sprožilo množične proteste, na katerih je bila glavna zahteva odprava diskriminacije žensk. Protesti, na katerih so imele vodilno vlogo ženske, so se hitro razširili po državi, oblasti pa so se, kot večkrat v preteklosti, odločile za njihovo nasilno zatrtje.

Represivni organi zoper ljudi na ulicah uporabljajo pravo strelivo, več sto protestnikov je bilo ubitih, iz Irana prihajajo poročila o mučenju zaprtih, oblasti ljudi od protestiranja odvračajo tudi z usmrtitvami. Kljub siloviti represiji pa je "zid strahu padel", je v pogovoru za MMC dejala Raha Bahreini iz mednarodne organizacije za varstvo človekovih pravic Amnesty International, ki je prejšnji teden obiskala Ljubljano.

Sogovornica je opozorila na tradicijo nekaznovanosti za kršitve človekovih pravic in nasilja oblasti, ki je po njenem mnenju zgodovinski kontekst, ki pojasnjuje smrtonosnost dogajanja v zadnjih mesecih. Iran potrebuje sodobno ustavo in zakonodajo, ki bo v skladu s standardi na področju človekovih pravic, je dejala Bahreini. Družbena preobrazba, ki bi do tega pripeljala, pa se je po njenih besedah v določeni meri že zgodila. To naj bi dokazovale zahteve množice ljudi na ulicah iranskih mest.

Protesti po smrti Mahse Amini so se začeli septembra, zdaj pa smo v januarju. Kako so protesti v tem času spremenili Iran, če so ga?
Protesti, ki še trajajo, predstavljajo največji izziv za Islamsko republiko po letu 1979. Po decembru 2017 in januarju 2018 je bilo več protestov, ki so prav tako vključevali zahteve javnosti, da se obstoječi politični sistem zamenja s takšnim, ki bi spoštoval temeljne človekove pravice in svoboščine. Oblasti so vsakič uporabile pravo strelivo in solzivec, ljudi so pretepali, da bi zatrli proteste. Razlika zdaj je v tem, da se ljudje kljub brutalnosti oblasti niso vrnili domov. Številni še naprej protestirajo in s tem tvegajo svoja življenja ali svobodo. Po štirih mesecih protestov so oblasti ugotovile, da so pritožbe zelo resno mišljene in da jih ne bo tako kmalu konec. A žal so se namesto tega, da bi se malo ustavile in o pritožbah ljudi razmislile, nanje odzvale z brutalnostjo in krutostjo, da bi upor zatrle za vsako ceno. Očitno do političnih in pravnih sprememb, ki jih ljudje zahtevajo, ni prišlo, a protesti so vendarle popolnoma spremenili politično krajino države. Predstavljajo, kako globoke so zahteve po politični svobodi in enakopravnosti v družbi. Odražajo to ogorčenje, za katero smo številni vedeli, da prekipeva, a zdaj je vidno vsemu svetu.

Na kakšen način so protesti spremenili politično krajino, kot pravite?
Tako, da je zid strahu padel. Združujejo se ljudje iz različnih etničnih skupin in iz različnih razredov in skupaj zahtevajo prihodnost enakopravnosti in svobode. Oblasti so dolga leta izkoriščale strah in zatiranje, da bi preprečile javno mobilizacijo in politične proteste. Ta strategija ustrahovanja pa zdaj v primeru tisoče ljudi, predvsem mladih, ki so šli na ulice, ne deluje več. Ljudje žal vidijo, da je cena protestiranja in nasprotovanja izjemno in tragično visoka, a to številnih ne odvrača več od udeležbe na protestih.

Gre torej bolj za nekakšno psihološko preobrazbo javnosti kot za institucionalno.
Vsekakor. Gre za globoko družbeno spremembo. Ljudje zahtevajo in imajo popolnoma drugačno vizijo prihodnosti. Do zdaj je namreč zaradi prelivanja krvi in nekaznovanosti zaradi pobijanja in drugih kršitev človekovih pravic prevladovalo vzdušje tišine in ustrahovanja, in čeprav se brutalnost in krutost nadaljujeta, ljudje kažejo neverjeten pogum in drugače dojemajo svojo politično usodo.

Mislite, da gre za nepovraten razvoj?
Tako pravi večina protestnikov in opazovalcev. Težko si je predstavljati, kako bi lahko oblasti ta upor popolnoma zatrle. Varnostne sile so sicer vedno navzoče na vseh glavnih trgih in uporabijo silo takoj, ko se začne zbirati množica, da bi jo razgnale, zato ne moremo pričakovati enake intenzivnosti protestov. A ljudje še naprej izražajo svoje nasprotovanje, recimo z nočnim vzklikanjem gesel s streh svojih domov, kar se zdaj dogaja nekaj tednov, ali z manjšimi zbiranji na ravni sosesk, s stavkami ali kritičnimi objavami na družbenih omrežjih.

Spremenila se je torej oblika protestiranja.
Med septembrom in koncem novembra je bilo več vrhuncev protestov, od začetka decembra pa se je njihovo število zmanjšalo, niso pa popolnoma zamrli. Razlogov za to je več. Oblasti so izvajale množične aretacije, varnostne sile pa so ob tem do decembra ubile stotine moških, žensk in otrok. Od srede decembra se stopnjuje tudi uporaba smrtne kazni, da bi prestrašili ljudi. Vse to je seveda vplivalo na zmožnost mobilizacije in protestiranja.

Kako je nedavna napoved oblasti, da bodo odpravile t. i. moralno policijo, vplivala na protestniško gibanje?
Ta napoved je bila zgolj strategija oblasti za preusmeritev pozornosti od tega, da so ženske še naprej tarče sistemske diskriminacije in nasilja, vključujoč obvezno pokrivanje. Namen je bil tudi prevarati mednarodno skupnost glede uveljavljanja zakonov in pravil o obveznem nošenju pokrivala. Ženske so še vedno kriminalizirane, če se v javnosti pojavijo brez naglavne rute. V zadnjih mesecih so se zaradi poguma protestnic in protestnikov ženske v javnosti na številnih mestnih območjih lahko pojavljale brez pokrivala, a s tem so tvegale aretacijo in mučenje. Preden bomo lahko rekli, da se takšne ekstremne diskriminacije in nasilja ne izvajajo več, bo treba odpraviti zakonodajo o obveznem nošenju naglavne rute. Ravno pred nekaj dnevi so najvišji predstavniki tožilstva oznanili, da pripravljajo ostrejše pravne ukrepe zoper ženske, ki se pojavljajo brez naglavne rute.

Ravno zavračanje obveznega pokrivanja za ženske je bila osrednja zahteva protestnic in protestnikov, a kot poudarjajo številni ljudje, so to zahtevo že presegli. Kako bi torej opisali trenutne zahteve protestniškega gibanja?
Obvezno pokrivanje je najpomembnejši simbol diskriminacije in nasilja nad ženskami. Bil je eden prvih ukrepov proti človekovim pravicam žensk, ki jih je Islamska republika sprejela po nastanku leta 1979. Za oblasti ta ukrep predstavlja rdečo črto. Zavedajo se namreč, da če popustijo glede tega vprašanja, se odrekajo moči na številnih drugih področjih. Obvezno pokrivanje je bilo orodje za izvajanje nadzora nad telesi žensk in odrekanje njihove svobode izražanja in verovanja. Zaradi tega je bilo to vprašanje osrednje na protestih, še posebej, ker je ravnanje moralne policije povzročilo smrt Džine Amini (kurdsko ime Mahse Amini, op. a.) v pridržanju. Kmalu pa so šle zahteve onkraj tiste po odpravi obveznega pokrivanja, ne ker to vprašanje ne bi bilo pomembno, ampak ker ljudje vidijo povezavo med diskriminacijo in nasiljem nad ženskami, napadi oblasti na pravico do življenja ter nekaznovanostjo zaradi pobijanja. Jasno je, da so vse te zahteve med seboj povezane in se nanašajo na to, kako oblasti obravnavajo ljudi. Državljanov ne vidijo kot ljudi s pravicami, ampak od njih pričakujejo, da bodo ves čas zvesti vrhovnemu voditelju in političnemu establišmentu ter da bodo ob vseh krivicah tiho. Zato danes kot glavno zahtevo slišimo zahtevo po temeljnem preoblikovanju političnega sistema in odmik od trenutne ustave, ki vsiljuje najstrožjo interpretacijo islamskega prava. Ljudje zahtevajo vzpostavitev demokratičnega sistema, ki bi spoštoval obveznosti Irana na področju človekovih pravic.

Sorodna novica "Nadzor nad ženskimi telesi je ključen v ideologiji Islamske republike, problem je tudi patriarhat"

Položaj žensk v iranski družbi je za Islamsko republiko ključen. Je razlog, da oblasti glede vprašanja obveznega pokrivanja ženske ne popuščajo, njihov strah, da bi to odprlo prostor za nadaljnje spremembe v družbi?
Oblasti uporabljajo jezik religije in stroge interpretacije islamskega prava, da ohranjajo sistem nadzora in zatiranja, katerega tarče so najprej ženske, nato pa širša družba. Tudi verske manjšine so trpele diskriminacijo in nasilje zaradi ideološkega sistema, ki ga oblasti vsiljujejo vsem. Na eni strani gre za kršitev svobode veroizpovedi, na drugi pa je obvezno nošenje naglavne rute orodje za nadziranje družbe. Gre za spolno segregacijo, ženskam se onemogoča, da se svobodno izražajo, da se svobodno premikajo, odrekajo se jim priložnosti v športu in določenih zaposlitvah, povezano je z drugimi diskriminacijami, katerih je namen je, da so ženske drugorazredni državljani. Ženske so tarče sistemske diskriminacije in nasilja na področju kazenskega in družinskega prava. Družinsko nasilje, posilstvo v zakonu ter otroške poroke niso kriminalizirani. Vse to so oblike spolne diskriminacije. Da protestnice in protestniki vzklikajo "Ženske, življenje, svoboda", kaže na to, da se ljudje zavedajo, da je zagotavljanje spolne enakopravnosti ključno za pravičnejši in svobodnejši Iran.

Ženske v državah, kjer so tradicionalne vloge bolj utrjene, pogosto pravijo, da njihov sovražnik niso zgolj oblasti in pravni sistem, ampak tudi njihovi očetje in bratje, torej da je pravi sovražnik patriarhat. Kako naj poteka boj proti temu?

Nedvomno je patriarhat močno ukoreninjen v številnih družbah, tudi v Iranu. Potrebne so različne družbene, izobrazbene strategije onkraj sprememb zakonodaje, da bi izkoreninili patriarhalne odnose in prakse. Oblasti zavračajo dodelitev enakih pravic v primeru ločitve, skrbništva nad otrokom, dedovanja, pričevanje žensk v kazenskih postopkih je vredno pol toliko kot pričevanje moških, ni kazenskega pregona moških, ki so nasilni doma ali na ulici. Po zaslugi desetletja boja aktivistk za pravice žensk si zdaj številni v Iranu želijo spremembo teh zakonov. Ko se bo ta zakonodaja spremenila in bodo ženske v Iranu uživale večjo pravno zaščito, bo potreben dolg proces, da bo nova zakonodaja primerno uveljavljena in da jo bodo posamezni moški spoštovali. Navdihujoče pa je, da se zdaj tudi očetje in bratje bojujejo za pravice žensk in glasno vzklikajo “Ženske, življenje, svoboda" ter razumejo, da ženske vodijo to vstajo proti zatiranju.

Govorite o potrebi po družbeni preobrazbi in tudi spremembi ustave. Kaj se lahko zgodi najprej?
V določeni meri lahko rečemo, da se je ta družbena preobrazba že zgodila, v smislu, da so zahteve, ki jih postavlja družba, daleč pred tem, kar odraža trenutna iranska zakonodaja. Zakoni so prežeti z diskriminacijo in nasiljem ter odražajo zastarelo pomanjkanje raznolikosti. Medtem pa protestniki in oporečniki, ki jih vidite na ulicah, slavijo raznolikost in pozivajo k drastičnim spremembam, ki niso samo kozmetične. Ko bo Iran sprejel spremembe v skladu s sodobnimi standardi na področju človekovih pravic, bi lahko prišlo še do globlje družbene preobrazbe. Navdihujoče pa je, da je po desetletjih boja za človekove pravice mlajša generacija tako drzna v svoji odločenosti uživati svobodo in človekove pravice.

V svojem govoru na Fakulteti za družbene vede ste dejali, da ti protesti ne potekajo v vakuumu, ampak v širšem zgodovinskem kontekstu. Kakšen je ta kontekst, kako daleč nazaj moramo pogledati, da razumemo trenutno dogajanje?
Kršitve, ki jih izvajajo oblasti, potekajo v kontekstu dolgotrajne nekaznovanosti za hude kršitve človekovih pravic, ki so v skladu z mednarodnim pravom zločini. V prvem desetletju po vzpostavitvi Islamske republike Iran leta 1979 so oblasti zunajsodno usmrtile tisoče političnih oporečnikov, da bi uničile politično opozicijo in utrdile svoj sistem. Leta 1988 so v več tednih med koncem julija in začetkom septembra skrivaj ubili okoli 5000 političnih nasprotnikov in njihova trupla pokopali v neoznačenih tajnih grobovih. Te rane so v iranski družbi še odprte. Družine žrtev in borci za človekove pravice so si desetletja prizadevali za resnico in pravico. Protesti in prelivanje krvi so bili tudi v letih 2009, 2018, 2019, med letoma 2020 in 2022 pa so bili tudi manjši protesti v določenih krajih. Ob tem so se desetletja dogajale smrti v pridržanjih, ki niso bile raziskane, odgovorni pa niso bili kaznovani. Niti en uslužbenec ni bil preiskovan zaradi mučenja ali uboja, kaj šele kaznovan. V Iranu se ob tem na osupljivi ravni izvaja smrtna kazen. Država je ves čas na sramotnem drugem mestu na svetu po izvajanju te kazni, po Kitajski. Vse te kršitve so povzročile globoko krizo v Iranu, mednarodna skupnost pa dolgo časa ni kaznovala Irana zaradi teh hudih zločinov. Ravno zaradi te nekaznovanosti so si oblasti dovolile nemudoma uporabiti pravo strelivo zoper protestnike. V Iranu ni neodvisnega pravosodja ali tožilstva. To varnostne sile spodbuja k uporabi smrtonosne sile za zatiranje protestov. Na ta kontekst sem mislila. Trenutno protestniško gibanje predstavlja nadaljevanje desetletja trajajočega boja borcev za človekove pravice, odvetnikov in aktivistov.

S kakšnimi težavami se spoprijema Amnesty International pri spremljanju protestov v Iranu in odzivov oblasti nanje, recimo glede preverjanja avtentičnosti informacij?
Oblasti uporabljajo različne oblike ustrahovanja in nadlegovanja, da bi žrtve in njihove družine odvrnile od komuniciranja z organizacijami za varstvo človekovih pravic in deljenja svojih izkušenj. Veliko je primerov kazenskega pregona ljudi zaradi stikov z ZN-om ali nastopanja za medije in organizacije za varstvo človekovih pravic. Zaradi tega se močno trudimo, da ljudem, ki želijo spregovoriti, zagotovimo zaščito njihove identitete. Iranske oblasti neodvisnim mednarodnim organizacijam in ZN-ovim opazovalcem ne dovolijo, da bi obiskali državo. Zato se moramo v preiskavah zanašati na varne spletne aplikacije za pošiljanje sporočil, in ko oblasti onemogočijo ali ovirajo dostop do spleta, kar so med protesti večkrat storile, to izvedbo preiskav močno oteži. Zaradi zaprtja dostopa do spleta se lahko izgubi tudi veliko avdiovizualnih dokazov. Ljudje se namreč bojijo te posnetke imeti shranjene na svojih telefonih in jih izbrišejo, ne da bi jih najprej poslali novinarjem ali aktivistom. Kljub tem izzivom pa si številni pogumni aktivisti dan in noč prizadevajo, da se sliši glas žrtev, pridržanih in njihovih družin, in Amnesty International povežejo s primarnimi viri na terenu. Še vedno nam uspeva pridobivati številna pričevanja nekdanjih zapornikov, družin umrlih, govorimo z odvetniki, ki opisujejo nepravičnost sodnih postopkov, dobivamo posnetke s protestov, ki kažejo, kako varnostne sile uporabljajo pravo strelivo. Še vedno torej dobivamo ogromno dokazov, ki jih nato preverimo in uporabimo za dokumentiranje zločinov in kršitev, ki jih izvajajo oblasti, ter pripravo poročil, ki jih nato ZN, vlade držav po svetu in mediji uporabljajo za izvajanje pritiska na iranske oblasti.

Sorodna novica Jeza v Iranu naj bi prežemala vse dele družbe. "Želimo biti normalna država."

Se oblasti kakor koli odzivajo na pozive Amnesty International?
Na splošno so občutljive na mednarodne kritike. Želijo se sicer prikazati, kot da jim je vseeno za mednarodne kampanje. V resnici pa močno lobirajo in poskušajo širiti lažne informacije, da zanikajo resnico o kršitvah človekovih pravic, ki jih dokumentira Amnesty International, in da spremenijo percepcijo članic Sveta ZN-a za človekove pravice ali posebnih poročevalcev o stanju človekovih pravic v Iranu. V tem smislu se odzivajo in skušajo preusmeriti pozornost z ugotovitev Amnesty International. Dosegli smo več uspehov, ko so se ljudje mobilizirali za preprečitev usmrtitve in oblastem množično pisali ter izvajali akcije na ulicah, usmrtitve pa so bile nato preložene in na koncu preklicane. A ti dosežki so žal omejeni na posamične primere, kar je še vedno zelo pomembno. Rešiti eno življenje te motivira, da nadaljuješ in rešiš še kakšnega. Kampanje Amnesty International so dosegle tudi izboljšanje razmer v pridržanju določenih ljudi, recimo glede dostopa do zdravstvene oskrbe ali možnosti obiskov. Do strukturnih sprememb pa ni prišlo in glede tega vprašanja iranske oblasti popolnoma zanemarjajo pozive Amnesty International in drugih organizacij za človekove pravice k spremembi zakonodaje.

Amnesty International med drugim obsoja usmrtitve protestnikov v Iranu. Do zdaj so usmrtili že štiri ljudi, še več jih na usmrtitev še čaka, a vsaj v primerih nekaterih usmrčenih oblasti trdijo, da niso bili usmrčeni zaradi protestiranja, ampak zaradi uboja pripadnika varnostnih sil oziroma milice basidž. So te utemeljitve po vašem mnenju popolnoma neverodostojne?
V Amnesty International menimo, da je smrtna kazen kruta in nečloveška ter da mora biti ukinjena v vseh primerih, neodvisno od razloga ali načine izvedbe. Ta kazen pa je še bolj kruta, če je rezultat postopkov, ki ne izpolnjujejo niti najnižjih standardov poštenega sojenja. Oblasti protestnike obtožujejo brez kakršne koli preglednosti glede dokazov, ki jih uporabijo. Obtoženim se v času poteka preiskave odreka dostop do odvetnika, številni protestniki, ki jim grozi smrtna kazen, so dejali, da so bili žrtve fizičnega in psihičnega mučenja, da bi priznali, kar se jim očita. Ta izsiljena priznanja, do katerih prihaja zaradi mučenja in brez dostopa do odvetnika, pa so glavni dokaz v obsodbah na smrtno kazen. V teh zadnjih primerih je od aretacije do obsodbe in usmrtitve včasih minilo le nekaj tednov. Obsodbe so bile sprejete tudi po le eni sodni obravnavi, ki so včasih trajale tudi manj kot uro. Sojenja potekajo za zaprtimi vrati, sodniki pa nimajo ustreznih pravnih kvalifikacij in pravosodje uporabljajo le za ustrahovanje in zatiranje. Zaradi vsega tega menimo, da te smrtne kazni predstavljajo samovoljno odrekanje pravice do življenja. Vse te obsodbe morajo biti preklicane, obtoženim pa se mora zagotoviti pošteno sojenje. V številnih primerih so uradni dokumenti, ki so pricurljali v javnost, pokazali, da oblasti priznavajo, da nimajo dovolj dokazov za obsodbo za umor, zato ljudi obtožijo stvari, kot sta "sovraštvo do Boga" ali "pokvarjenost na zemlji", kar so mednarodno nepriznani prekrški. V skladu z mednarodnim pravom pa je popolnoma prepovedano izreči smrtno kazen za zločine, ki ne vključujejo namernega uboja. Poudariti želim še, da se s smrtno kaznijo grozi tudi zaradi vandalizma ali požiganja pnevmatik.

Za konec, protestniki so deležni številnih izrazov naklonjenosti in solidarnosti, v Evropi tudi od političnih sil, ki se v svojih državah bojujejo proti pravicam žensk. Kako vidite to podpiranje iranskih žensk in obenem nasprotovanje ženskam doma?
V Amnesty International vedno poudarjamo univerzalnost človekovih pravic. Zato od vseh vlad pričakujemo spoštovanje obveznosti na tem področju in da človekovih pravic ne instrumentalizirajo v politične namene. Človekove pravice morajo biti v osrčju njihovega odnosa do sveta in ne smejo se izogibati obsodbam kršitev zaradi političnih oziroma geopolitičnih gospodarskih pomislekov. Zato so izrazi solidarnosti in naklonjenosti z vsega sveta borcem za človekove pravice v Iranu dobrodošli, a te izraze morajo spremljati dejanja in izjave, ki bi kazale resničnost zavezanost človekovim pravicam. Ta pa je vprašljiva, če recimo politiki sprejmejo ugotovitve Amnesty Internatinal o Iranu kot veljavne in nepristranske, da bi tako izrazili svojo solidarnost, ugotovitvam naše organizacije pa nasprotujejo, ko ugotovi, da Izrael izvaja zločin apartheida. Organizacija namreč uporablja enako metodologijo v okviru mednarodnega prava, in če je ljudem resnično mar za človekove pravice, morajo te ugotovitve spoštovati, ne glede na državo ali regijo. V primeru Irana je ključno, da se mednarodna skupnost še naprej ukvarja vprašanju človekovih pravic v tej državi. Iranske oblasti sporočajo, da želijo nadaljevati nezakonito ubijanje in usmrtitve, da bi zatrle proteste, zato je nujno, da ljudje po svetu in javne osebnosti ter politiki nanje izvajajo pritisk, da umirijo varnostne sile in zahtevajo, naj prenehajo izvajati usmrtitve in uporabljati pravo strelivo. Več ljudem grozi smrtna kazen, javnost mora spoznati njihove zgodbe in obraze. Pozdravljamo, da številne evropske države na zagovor pozivajo iranske veleposlanike, pomemben je tudi mednarodni pregon odgovornih za zločine za preprečevanje novih kršitev človekovih pravic. Države se lahko sklicujejo na univerzalno pristojnost, da identificirajo vpletene v te zločine in izdajo naloge za njihove aretacije. S tem bi poslali signal, da nekaznovanost ne bo trajala v nedogled.