"Vse države v regiji se soočajo z resnimi težavami, povezanimi z zdravjem in zdravstvenim osebjem," je v lani objavljenem poročilu zapisal regionalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo Hans Kluge. Ključne težave, s katerimi se spopadajo številne države, so pomanjkanje osebja, nezadostno zaposlovanje, migracije kvalificiranih zaposlenih, neprivlačni delovni pogoji in slabe možnosti za razvoj in napredovanje.

Po navedbah direktorja WHO-ja za Evropo ocene kažejo, da je med pandemijo covida-19 umrlo okoli 50.000 zdravnikov, medicinskih sester in drugih, ki delajo v zdravstvu in negi, kar je še dodaten udarec za razmere.

Slovenija po številu zdravnikov pod evropskim povprečjem, po številu sester nad njim

Evropsko povprečje je 370 zdravnikov na 100.000 prebivalcev. Znotraj WHO-ja za Evropo imata največ zdravnikov na 100.000 prebivalcev Grčija (tu velja dodati, da statistika vključuje tudi že upokojene zdravnike, ne samo aktivnih zdravnikov) in San Marino, 600 ali več na 100.000 prebivalcev. Slovenija je s 330 zdravniki pod evropskim povprečjem. Glede razmerja zdravniki : zdravnice statistika kaže, da se je povečalo število žensk zdravnic v regiji, in sicer s 43 odstotkov leta 2010 na 48 odstotkov leta 2020.

Povprečno število medicinskih sester v regiji je 800 na 100.000 prebivalcev. Daleč nad njim sta prvi dve državi na lestvici, Monako in Švica: prvi ima več kot 2000 medicinskih sester na 100.000 prebivalcev, drugi več kot 1800.

Slovenija je glede števila medicinskih sester primerjalno na višjem mestu kot pri številu zdravnikov, in sicer jih imamo nekaj več kot 1000 na 100.000 prebivalcev.

Tudi po številu zobozdravnikov je na vrhu evropske lestvice Monako, ki močno prednjači pred Grčijo, in sicer ima nekaj manj kot 180 zobozdravnikov na 100.000 prebivalcev.

Slovenija je z nekaj več kot 70 zobozdravniki na 100.000 prebivalcev nad evropskim povprečjem, ki je 67 zobozdravnikov na 100.000 prebivalcev. Zanimivo je, da je na lestvici števila fizioterapevtov na 1. mestu Portugalska, ki ima več kot 260 fizioterapevtov na 100.000 prebivalcev, sledita Norveška in Monako. Slovenija je tu pod evropskim povprečjem (80 fizioterapevtov na 100.000 prebivalcev).

Skupno ima 13 od 44 držav kar 40 odstotkov zdravnikov starih 55 ali več let oz. v evropski regiji je v povprečju 30,1 odstotka zdravnikov starih 55 ali več let. V Sloveniji je ta odstotek nižji, okoli 29 odstotkov. Države, kjer imajo v povprečju najstarejše zdravnike, so Italija, Izrael, Latvija, Estonija, Madžarska in Nemčija. Na drugi strani pa imamo v Sloveniji nadpovprečno število medicinskih sester, starih 55 ali več let. V evropski regiji je v povprečju 18 odstotkov medicinskih sester starejših od 55 let, v Sloveniji pa je ta odstotek več kot 20.

Pogledali smo razmere v zdravstvu v nekaterih evropskih državah.

Italija ima najstarejše zdravnike v Evropi

V primerjavi z evropskim povprečjem ima Italija več zdravnikov: evropsko povprečje je 370 zdravnikov na 100.000 prebivalcev, v Italiji pa jih je 412 na 100.000 prebivalcev). Pri tem pa se zmanjšuje število zdravnikov, ki delujejo v javnih bolnišnicah in na primarni ravni. Na drugi strani ima Italija podpovprečno število medicinskih sester, 626 na 100.000 prebivalcev, medtem ko je EU-povprečje 800 sester na 100.000 prebivalcev.

V Italiji je zdravstveni sistem zelo decentraliziran, vsaka regija organizira in izvaja zdravstvene storitve po svojem sistemu, pri čemer pa so dolžne spoštovati minimalne standarde oskrbe, ki jih narekuje Ministrstvo za zdravstvo. Italija je leta 2019 za zdravstvo namenila 8,7 odstotka BDP-ja, kažejo podatki Evropskega observatorija za zdravstvene sisteme in politike (podatki OECD-ja za leto 2021 kažejo 9,5 odstotka). To je med najnižjimi odstotki v primerjavi z drugimi zahodnoevropskimi državami in je pod evropskim povprečjem. Sledil je upad sredstev, namenjenih za zdravstvo – pač s pojemanjem izrednih stroškov za spopadanje z epidemijo. V proračunu za leto 2023 je vlada Giorgie Meloni namenila zdravstvu 6,6 odstotka BDP-ja, kar seveda ne vključuje dodatnih zdravstvenih stroškov državljanov, pravi dopisnik RTV Slovenija iz Italije Janko Petrovec. Pri sistemskih vlaganjih v zdravstvo Italija računa na dodatna sredstva iz naslova evropskih Skladov za okrevanje. Od predvidenih skupaj 191 milijard evrov evropskih nepovratnih sredstev in poceni posojil do leta 2026 namerava Italija v Nacionalni sistem zdravstva vložiti 16,3 milijarde evrov evropskih sredstev (15,6 iz Next Generation EU in 1,7 iz React-EU).

Leta 2019 je okoli 74 odstotkov vseh zdravstvenih stroškov krila država, preostalih 23 odstotkov so iz žepa plačali bolniki. Kot navaja ocena italijanskega zdravstvenega sistema, ki ga je Evropski observatorij za zdravstvene sistem in politike objavil decembra lani, se je v zadnjih 10 letih povečal odstotek plačil za zasebne zdravstvene storitve. Podatki za leto 2017 sicer kažejo, da je bilo takrat v Italiji 52 odstotkov javnih zdravstvenih storitev, zasebne zdravstvene storitve pa so predstavljale preostalih 48 odstotkov, pri čemer jih je največ v regijah Lazio, Lombardija, Kampanja in Sicilija. Pomembno dejstvo pri zdravstveni sliki zahodne sosede je tudi staranje prebivalstva v Italiji. Po zadnjih podatkih Državnega statističnega urada Istat je bila povprečna starost v Italiji leta 2021 45,9 leta, s tendenco višanja. Deset let prej, leta 2011, recimo, je bila 43,5 leta.

V Italiji je trenutno aktivnih nekaj več kot 400.000 zdravnikov, sistem pa bi jih nujno potreboval še 20.000: manjka 10.000 specialistov v bolnišnicah, 4000 na urgencah in 6000 družinskih zdravnikov, zlasti na severu države, je pred dnevi poročal Petrovec. Skupno število zdravnikov se je v zadnjem desetletju znižalo za 29.000. V prihodnjih petih letih se jih bo upokojilo 41.000. Kot kaže, pa jih bodo večinoma nadomestili mladi, saj se je politika že odzvala. V Italiji diplomira od 8000 do 9000 študentov medicine letno, število pa naj bi z leti zraslo: še pred tremi leti so na medicinske fakultete vpisali 10.000 študentov, lani pa že skoraj 15.000, je še poročal Petrovec.

Podatki Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo kažejo, da ima Italija tudi daleč najstarejše zdravnike: odstotek zdravnikov, starejših od 55 let, je 58-odstoten.

Med epidemijo covida-19, ki je močno prizadela Italijo, so oblasti sprejele številne ukrepe za povečanje števila zdravstvenega osebja, med drugim zamaknitev upokojevanja in sklenitev pogodb za honorarno delo prek specializiranih zadrug. Kot je pred dnevi poročal dopisnik RTV Slovenija iz Italije Janko Petrovec, so se zdravniki "žetonarji" namnožili v času epidemije, ko so začeli zapuščati stalna delovna mesta in se pridružili specializiranim zadrugam. Prek njih jih najemajo bolnišnice, ki jim manjka zdravnikov zlasti zaradi upokojevanja. Ti samozaposleni zdravniki opravljajo 12-urne turnuse v bolnišnicah, za katere zaslužijo tudi po 1000 evrov. Od pet do šest takšnih "žetonov" prinese dohodek v vrednosti mesečne plače, pri čemer pa je nadzor nad njihovo usposobljenostjo in spoštovanjem minimalnega počitka pomanjkljiv.
Kot že rečeno, Rim načrtuje, da bodo del sredstev iz evropskega sklada za okrevanje namenili za krepitev primarnega in sekundarnega zdravstva, med glavnimi cilji pa so povečanje kadrov, modernizacija infrastrukture in opreme ter digitalizacija zdravstva. Načrt oblasti predvideva tudi gradnjo 1350 tako imenovanih Skupnostnih domov (Case della Comunità) po vsej državi: te naj bi v prihodnje ponujale splošno zdravniško oskrbo 24 ur na dan. Ena od posledic upokojevanja zdravnikov je namreč tudi v tem, da mnogih splošnih (družinskih) zdravnikov, zlasti na severu države, niso nadomestili z mladimi. Kar polovica vseh bolnikov, ki prihajajo na urgentne oddelke italijanskih bolnišnic, ima takšne zdravstvene težave, ki bi jih lahko rešili z obiskom pri družinskem zdravniku, še pravi Petrovec.

Francija: Omejitev študentov privedla do pomanjkanja zdravnikov

V Franciji je danes manj zdravnikov kot leta 2012. Kot navaja Guardian, več kot šest milijonov ljudi, med njimi jih ima 600.000 kronične bolezni, nima osebnega zdravnika, 30 odstotkov prebivalcev pa nima zadostnega dostopa do zdravstvenih storitev.

V primerjavi z nekaterimi drugimi državami Francija plačuje visoko ceno za veliko napako v preteklosti. Leta 1971 je namreč omejila število študentov medicine drugega letnika s t. i. numerus clausus, s čimer so želeti zmanjšati stroške za zdravstvo in dvigniti plače zdravnikov. Sprva je bilo število študentov omejeno s kapacitetami bolnišnic za izobraževanje, po letu 1979 pa temelji na demografskih trendih oz. potrebah prebivalstva. Cilj je bil 250 zdravnikov na 100.000 prebivalcev, kar bi pomenilo, da mora medicino vsako leto končati 6000 študentov. V praksi je prišlo do kolapsa vpisa: če se jih je v zgodnjih 70. letih vpisovalo 8600 letno, je bila ta številka leta 1993 le še 3500. Znova so omogočili večje vpisovanje študentov: če jih je bilo oktobra 1999 3400, jih je bilo deset let kasneje 7400.

Pred dvema letoma so ukinili številčno kapico, a bo trajalo še leta do ublažitve posledic te zgrešene politike. Čeprav 10 odstotkov splošnih zdravnikov dela kljub izpolnitvi pogojev za upokojitev, je bilo lani število zdravnikov, ki so se upokojili, še vedno višje od tistih, ki so prišli na trg delovne sile. Kot še navaja Guardian, je ocena, da bi lahko šele leta 2035 dosegli zadostno razmerje med številom zdravnikov in prebivalci. Evropska unija je v poročilu za leto 2020 zapisala, da je bilo od leta 2017 40 odstotkov študentov delegiranih na specializacijo splošne medicine, kar je občutno več kot v drugih državah EU-ja. A podobno kot v drugih državah ima tudi Francija težavo, kako pritegniti študente za splošno medicino.

Velika večina družinskih zdravnikov ima zasebne prakse, pri čemer jim stroške v višini 70 odstotkov za vsak posvet povrne država. Zdravniki zahtevajo podvojitev zneska za zdravniški posvet s 25 na 50 evrov, čemur vlada nasprotuje. Kot so dejali, so pripravljeni na povišanje, toda ne tako veliko. Zelo skrb vzbujajoče je tudi, da so podobno kot v Italiji zdravniki v povprečju starejši: skoraj polovica jih je namreč stara več kot 55 let.

Na lokalni ravni so razmere zelo različne: v nekaterih bogatih predelih je razmerje 125 splošnih zdravnikov na 100.000 prebivalcev, medtem ko je v nekaterih oddaljenih krajih in neprivilegiranih soseskah tudi več kot dvakrat nižje. "Dejansko bi lahko 87 odstotkov Francije označili za medicinsko puščavo," je dejala nižja ministrica za zdravje Agnes Firmin Le Bodo. Na teh "puščavskih" območjih prebivalci sploh nimajo dostopa do zdravnika. Da je pomanjkanje zdravstvenega osebja zelo pereče, je na začetku leta znova poudaril tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je obljubil izboljšanje delovnih razmer in povečanje števila osebja za administrativno delo. Zdravstveni delavci so namreč predtem stavkali, zahtevajo boljše delovne razmere. Macron je napovedal tudi drugačno financiranje bolnišnic. Ukrepi v zadnjih letih, med njimi je bila tudi finančna nagrada 50.000 evrov za družinske zdravnike v "medicinski puščavi" v zameno, da ti ostanejo tam pet let, v veliki večini primerov niso obrodili sadov. Po navedbah poslanca socialistične stranke Guillauma Garota v Franciji v medicinski puščavi živi osem milijonov ljudi, šest milijonov jih je brez osebnega zdravnika. "V mojem departmaju Mayenne traja šest mesecev, da oseba dobi termin pri zdravniku, v Parizu pa 2 uri."

V vasici Olliergues, dve uri vožnje iz Lyona, niso imeli družinskega zdravnika od leta 2018, je za BBC povedal tamkajšnji župan Arnaud Provenchere. Nihče ni želel priti v vasico, saj so se zavedali, da bo naval pacientov velik, kar pomeni dolge delovnike, po drugi strani pa veliko odgovornost, saj v bližini ni medicinske podpore kolegov. Županu je prekipelo, zato se je odločil, da morebitnemu splošnemu zdravniku ponudi pogodbo z lokalnimi oblastmi, pri čemer je določen delovnik, plača, pripada pa mu tudi medicinski asistent. To bo v občinskem proračunu pomenilo 40.000 evrov letno. A je vžgalo: nedavno je svoje delo začela splošna zdravnica Celine Preux. Kot je povedala, so bili nekateri pregledi srce parajoči: odkrila je, da nekateri bolniki ne izvajajo potrebne terapije oz. da so zaradi pomanjkanja zdravstvene nege nekateri močno zdravstveno ogroženi.

Macron je obljubil, da bo do konca leta 600.000 bolnikov s kroničnimi boleznimi, ki zdaj nimajo osebnega zdravnika, tega dobilo do konca leta.

Nemčija med tremi državami, kamor pride največ tujih zdravnikov in sester

Nemčija je med državami na svetu, ki za zdravstvo namenijo največ denarja, a se tudi ona spopada z vse večjim pomanjkanjem zdravstvenega osebja. Lani je bilo praznih 35.000 delovnih mest v negi, kar je 40 odstotkov več kot pred 10 leti. Tako se tudi v Nemčiji spopadajo s prizori, ki so bili še nedavno nepredstavljivi: polne čakalnice v urgencah, starši, ki spijo na hodnikih ali vozijo otroke v več sto kilometrov oddaljene bolnišnice. Nemško združenje bolnišnic je zato na bundestag naslovilo peticijo z naslovom "Rdeči alarm. Bolnišnice v nevarnosti", v kateri so znova poudarili, da je glavna težava zdravstvenega sistema kronično pomanjkanje osebja, zaradi česar so morale številne bolnišnice začasno zapreti urgence, v nekaterih primerih pa so bile načrtovane operacije v kratkem času preložene.

Nemčija je sicer med tremi državami, poleg Španije in Združenega kraljestva, kamor je leta 2020 prišlo največ tujih zdravnikov in medicinskih sester, kažejo podatki Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo. Leta 2019 je na Irsko, Norveško in v Švico prišlo več v tujini izobraženih zdravnikov, kot jih je diplomiralo na domačih nemških fakultetah.

Za Nemčijo podatki za leto 2020 kažejo, da so v tujini izobražene medicinske sestre, ki jih je bilo 103.000, predstavljale 9 odstotkov vseh medicinskih sester, skupno pa so tuji kvalificirani zaposleni na področju nege predstavljali 11 odstotkov vseh zaposlenih. Največ tujih medicinskih sester je bilo iz Poljske, Bosne in Hercegovine, Turčije, Hrvaške in Romunije. Ob tem še podatek, da so medicinske sestre zunaj držav EU-ja predstavljale skoraj 60 odstotkov vseh tujih medicinskih sester.

Potem ko so več let premalo zaposlovale, se bolnišnice spopadajo še z množičnimi odpovedmi, predvsem medicinskih sester na intenzivni negi in v operacijskih dvoranah. Pritiski so tako veliki, da nimajo časa niti za kratek predah ali odhod na stranišče, obremenitve v času pandemije pa so razmere dotolkle do konca. "Ta koronski val je udaril po že tako razpadajočih bolnišnicah," pravi Peter Bobbert, predsednik berlinskega zdravniškega združenja. "Smo v slabšem položaju kot pred letom ali dvema: medicinske sestre in zdravniki že dve leti in pol delajo na meji – ne morejo več."

"Ljudje odhajajo, opravljajo druge poklice ali spreminjajo področja, zlasti v intenzivni negi," pravi Domagoj Schunk, zdravniški direktor urgentnega oddelka Univerzitetne bolnišnice Schleswig-Holstein. Pomanjkanje specialistov ni opazno le v bolnišnici, temveč tudi med specialisti v zasebni praksi, v prometnih in reševalnih službah, je poročala dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije Polona Fijavž. Bolnišnice se spopadajo s težavami, ki so obstajale že dolgo pred pandemijo. Postopki so preveč zbirokratizirani, hkrati pa so zahteve glede oskrbe zelo visoke. Na primer, primanjkuje osebja za zdravstveno nego, vendar so politiki določili nižje omejitve za število zaposlenih v enotah intenzivne nege. Če so člani osebja odsotni, je treba odpovedati celoten oddelek.

Zdravstveni minister Karl Lauterbach je sicer naznanil 300 milijonov evrov vreden sveženj za pomoč pediatričnim klinikam in spremembam bolnišnične oskrbe. Negovalno osebje v bolnišnicah naj bi razbremenili tako, da bi nekatere obravnave v bolnišnicah obravnavali kot dnevne obravnave, kar bi pomenilo, da bolniki ne bi prenočili v bolnišnicah. Na tak način bi se zmanjšale nočne izmene. Da bi to dosegli, pa bodo potrebne tudi spremembe obračunavanja nekaterih bolnišničnih storitev, cilj je spremeniti zdravstveno politiko, v kateri so prihodki odvisni od števila izvedenih posegov. Bolnišnice si tako prizadevajo za čim večje število čim cenejših posegov, saj lahko le tako povečajo prihodke. Po načrtih zdravstvenega ministra Karla Lauterbacha bi klinike dobile več denarja za določene storitve, pri čemer pa ne bi bile več plačane po pavšalnih zneskih, temveč bi bila uvedena nova merila za financiranje. Leta 2003 so v Nemčiji uvedli sistem t. i. Fallpauschale, po katerem so bolnišnice plačane po številu obravnavanih bolnikov in ne dolžini bolnikove hospitalizacije. Dejansko se je povprečen čas hospitalizacije od uvedbe tega sistema zmanjšal z 10 dni na 7 dni in je ostal nizek tudi leta 2021 v času pandemije. V Federaciji nemških bolnišnic so skeptični do popolne ukinitve tega sistema, se pa strinjajo, da je potrebna reforma financiranja bolnišnic, je lani poročal Deutsche Welle.

Srbijo povprečno na leto zapusti okoli 600 zdravnikov

Srbija za zdravstvo namenja nekaj manj kot 5 odstotkov BDP-ja, kar je občutno manj kot v sosednjih državah EU-ja. V zadnjih desetletjih se, tako kot nekatere druge balkanske države, spopada z množičnim odhodom zdravnikov in medicinskih sester na zahod. Glavni razlog so predvsem nizke plače doma: po osemodstotnem dvigu plač po pandemiji je osnovna plača družinskega zdravnika, ki znaša manj kot 850 evrov, še vedno občutno nižja od kolegov v bližnjih zahodnih državah. Če k temu dodamo, da si zahodne države zaradi pomanjkanja zdravstvenega kadra prizadevajo za njihov prihod, potem ni presenetljivo, da se številni odločijo za odhod v tujino. Število zaposlenih zdravnikov se je v času pandemije sicer povečalo, a je še vedno bistveno nižji kot v EU-ju.

Podatki inštituta za javno zdravje Dr Milan Jovanović Batut tako kažejo, da je bilo na začetku lanskega leta v Srbiji zaposlenih 20.186 zdravnikov, kar je 300 več kot konec leta 2019. Število sester in tehnikov je naraslo za 6000 na 43.164, poroča dopisnik RTV Slovenija iz Srbije Boštjan Anžin. To na 100.000 prebivalcev pomeni 295 zdravnikov (manj v EU-ju sta imeli le Poljska in Luksemburg). Ob tem dodaja, da že leta niso presegli 300 zdravnikov na 100.000 prebivalcev (2018: 286, 2019: 286, 2020:219, 2021: 295). Po drugi strani pa je naraščalo število sester in tehnikov, a so razmere znotraj države zelo različne. Najmanj zaskrbljeni so lahko prebivalci Niša, Bora, Zaječara in Beograda (več zdravnikov in sester od srbskega povprečja), kjer je zdravstvenega osebja dovolj, na drugi strani pa je najmanj zdravnikov v Vojvodini. Podobno kot v nekaterih drugih državah se tudi Srbija spopada s staranjem zdravnikov: tretjina zdravnikov v Srbiji ima več kot 55 let, samo okoli 3000 je mlajših od 35 let.

Kot pravi Anžin, Srbijo na leto v povprečju zapusti okoli 600 zdravnikov. To je številčno okoli 40 odstotkov vseh, ki na leto zaključijo svoje izobraževanje, kar pomeni, da jih na letno generacijo ostane okoli 1000. Največ zdravnikov je po podatkih iz raziskave odšlo leta 2016. Takrat je zahtevek za certifikat Good Standing Certificate, ki ga potrebujejo za delo v tujini, vložilo 799 zdravnikov, pozneje je to število upadalo, v prvem letu pandemije jih je bilo le še 370.

Po zadnjih podatkih ministrstva za zdravje Srbiji manjka anesteziologov, pediatrov, radiologov, specialistov splošne in fizikalne medicine, zdravnikov medicine dela, patologov, transfuziologov, otroških stomatologov, pa tudi specialistov paliativne nege in športne medicine.

V naslednjih sedmih letih bodo v Srbiji ostali brez okoli 7000 specialistov, ki bodo dosegli pogoje za upokojitev. Če upoštevamo, da šolanje enega specialista traja od 3 do 6 let, se nekateri upravičeno sprašujejo, kdo bo zdravil Srbe v prihodnosti. Raziskava, ki so jo opravili v sodelovanju s sindikatom zdravnikov in farmacevtov, je pokazala, da je v evidencah 1269 nezaposlenih zdravnikov, od tega 69 specialistov, ob čemer se med zaposlene štejejo tudi tisti, ki delajo samo za določen čas ali sodelujejo pri projektih, skupno število zdravnikov brez redne zaposlitve je tako še precej večje, še pravi Anžin.

Februarja lani je bila osnovna plača doktorjev medicine 95.890 dinarjev (pribl. 816 evrov), osnovna plača specialistov pa (pribl. 950 evrov) dinarjev. Poseben problem so izjemno nizke plače nemedicinskega osebja, medicinskih sester, tehnikov, ki so v povprečju zaslužili 59.000 dinarjev (501 evro).

Zaposleni v državnem sektorju bodo januarja (izplačilo februarja) 2023 dobili povišico v vrednosti 12,5 odstotka, za zdravstvene delavce to pomeni, da bodo imeli specialisti osnovno plačo 1072 evrov, diplomirani doktorji medicine 918 evrov, sestre in tehniki s četrto stopnjo strokovne izobrazbe pa 568 evrov. Plače se nato višajo s koeficienti, določenimi za posamezne skupine. Primariji in specialisti magistri bodo imeli recimo letos osnovno plačo 140.264 dinarjev (okoli 1.993 evrov). Ob vsem tem seveda potem pridejo še dodatki za dežurstva, nočno delo, preteklo delo, vodstvene položaje ... Nemedicinski delavci (kuharji, vozniki, varnostniki …) s tretjo stopnjo strokovne izobrazbe bi morali imeti za osnovo samo 38.195 dinarjev (325 evrov), a se jim bo doplačevala razlika do minimalne plače.

Kot pojasnjuje Anžin, so si strokovnjaki enotni, da sistem plač v zdravstvu ni postavljen pravilno, na to je opozarjal tudi fiskalni svet. Med težavami je tudi ta, da najbolj kvalificirani in strokovni delavci niso dovolj nagrajeni. Že leta 2019 so tako opozarjali, da zdravnik specialist zasluži "samo" trikrat več od najnižje plače nekvalificiranih delavcev, srbski javni sektor je tako najbolj zanimiv za delavce s povprečno ali podpovprečno plačo, najbolj strokovni in najbolj potrebni kadri pa niso stimulirani in zato odhajajo.

Za 12 deficitarnih vej je ministrstvo razpisalo javni poziv za izdajo soglasij za specialiste in specializacije. Do zdaj so iz kliničnih centrov dvakrat letno dostavljali zahteve za specializacije, zdaj pa se to počne sproti, rok za odločanje je 60 dni. Kot še poroča Anžin, tudi ni pretiranega interesa za otroško kirurgijo, prsno kirurgijo, nevrologijo, pulmologijo.

V sindikatu zdravnikov in farmacevtov opozarjajo, da vse to kaže na slabo načrtovanje. Pomanjkanje anesteziologov je svetovni problem, da manjka specialistov splošne medicine, pa da kaže na odnos ministrstva do primarne zdravstvene zaščite, ki bi morala biti temelj.

Zanimivo je pomanjkanje pediatrov, ker je to sicer zelo zaželena specializacija, ampak očitno je v tem primeru glavna težava odliv v zasebni sektor, ki je v Srbiji zelo močan. Kot pravi Anžin, je klinika na vsakem koraku. Kdor ima denar, pride do zdravnika, ki ga potrebuje, žal obstaja občutek, da tudi tam občasno nimajo druge izbire, kot da zaposlujejo tudi ne najboljše kadre.
Na spisku deficitarnih kadrov so tudi nekatere specializacije, ki se ne priznavajo v zdravstvenih domovih, zaradi česar so se mnogi odločili za prestop v zasebno zdravstvo, kot sta športna medicina in medicina dela. Posebna zgodba pa je transfuziologija, ker je večini onemogočeno, da se z njo ukvarjajo izven terciarnih ustanov, navaja Anžin, medtem ko je paliativna medicina popolnoma nerazvita.

Združeno kraljestvo: Vse več sester zapušča medicino

Še z mnogo slabšimi razmerami se spopadajo v Združenem kraljestvu, od koder že tedne poročamo o stavkah medicinskega osebja. V primerjavi s Francijo imajo tam veliko manj zdravnikov in še manj medicinskih sester, so pa v povprečju precej mlajši kot v Franciji ali Italiji. Zdravniki, ki so stari 55 let ali več, v Združenem kraljestvu predstavljajo le okoli 15 odstotkov vseh zdravnikov. Zaradi izčrpanosti vse več zdravnikov in sester išče druge karierne možnosti, tudi zunaj medicine. Kot je nedavno poročal BBC, državno združenje medicinskih sester ocenjuje, da želi svoj poklic opustiti 40 odstotkov medicinskih sester, in to čeprav je vlada namenila še dodatnih 12 milijard evrov za plače letno.

V zadnjih tednih se vrstijo stavke zdravstvenih delavcev, ki zahtevajo uskladitev plač z inflacijo in boljše delovne pogoje. Zdravstveni minister Steve Barclay je potrdil, da je javni zdravstveni sistem NHS kronično podhranjen in pod velikim pritiskom, trenutno predvsem zaradi bolezni v zimskem času.

Španija se sooča z razpadom javnega zdravstva in krepitvijo zasebnega

Iz Španije te dni poročamo o protestih zdravstvenih delavcev, ki protestirajo proti uničenju javnega zdravstva. Ost kritike so usmerili proti regionalni vladi, ki jo vodi konservativka Isabel Diaz Ayuso, predvsem zaradi omejevanja zaposlovanja v zdravstvenih centrih primarne nege. Oblastem očitajo, da namenjajo najmanj denarja za primarno zdravstvo, čeprav je Madrid ena najbogatejših regij v državi, in spodbujajo zasebno zdravstvo. Kot pravijo, gre od vsakih dveh evrov, ki jih zapravijo za zdravstveno nego v Madridu, eden konča v zasebnem sektorju.
Vse več ljudi se zaradi pomanjkanja osebja zato obrača na urgentne oddelke bolnišnic, ki so zdaj preobremenjeni, kar odmeva po vsej Španiji. Združenje zaposlenih v nujni medicinski pomoči SEMES je ta teden sporočilo, da se je število bolnikov na oddelkih nujne medicinske pomoči v Madridu povečalo za od deset do 20 odstotkov, združenje ADSP, ki prav tako zastopa zdravstvene delavce v Madridu, pa je sporočilo, da 300 ljudi čaka na hodnikih na prosto posteljo. Opozorili so, da so razmere nevzdržne zaradi neustreznih politik, in pozvali ljudi k udeležbi na protestih.

Demonstracije v prestolnici potekajo sredi vala stavk zaradi pomanjkanja sredstev v javnem zdravstvu po vsej Španiji. Stavke načrtujejo ali z njimi grozijo v najmanj osmih od 17 španskih regij.

Španija je, podobno kot druge države, do leta 2009 povečevala delež BDP-ja, ki ga je namenjala za zdravstvo. Po hudi gospodarski krizi je potem do leta 2015 zmanjševala delež, in sicer 0,9-odstotne točke letno, potem pa je znova začela krepiti zdravstveni proračun.
V zadnjih letih se močno krepi zasebno zdravstvo, kar je tudi eden glavnih kamnov spotike, ki jih številni Španci očitajo oblastem.

Koga lahko v prihodnje manj skrbi in koga bolj?

V evropski regiji WHO-ja je lani največ novih zdravnikov dobil Kazahstan, kjer je šolanje končalo 42 zdravnikov na 100.000 prebivalcev, sledita Malta (32) in Armenija (30). Evropsko povprečje je bilo 15,3 zdravnika na 100.000 prebivalcev, Slovenija je bila pod povprečjem (13). Na lestvici diplomiranih medicinskih sester na prvem mestu izstopa Romunija, kjer je diplomiralo več kot 95 medicinskih sester na 100.000 prebivalcev, sledita Albanija in Finska z nekaj več kot 80 novimi sestrami na 100.000 prebivalcev. Evropsko povprečje je 36,6 medicinske sestre, Slovenija je pod povprečjem, in sicer ima 25 novih diplomiranih sester na 100.000 prebivalcev.

Svetovna zdravstvena organizacija za Evropo je pripravila seznam 10 ukrepov za okrepitev delovne sile v zdravstvu in negi. Kot prvega omenjajo odziv oblasti, da uskladijo potrebe v zdravstvu z izobraževalnim procesom, da spodbujajo razvoj zaposlenih, da ti pridobivajo novo znanje in veščine. Kot tretji ukrep navajajo razširjenje digitalnih orodij za pomoč zaposlenim, razvoj strategij, ki bodo motivirale zdravstvene delavce za razvoj v oddaljenih in ruralnih krajih, peti ukrep je ustvarjanje delovnih pogojev, ki bodo omogočili zaposlenim zdravo razmerje med delom in zasebnostjo, šesti je zaščita zdravstvenega stanja zaposlenih, sedmi je izboljšanje vodenja zdravstvenih timov, osmi je okrepitev informacijskega sistema za lažje in boljše zbiranje podatkov in analize. Zadnja dva ukrepa sta povečanje javnih naložb za izobraževanje, razvoj in zaščito zaposlenih ter optimizacija uporabe sredstev z inovativnimi politikami.