Ruske vojaške načrte v Ukrajini je nedvomno pokvarila zajetna pomoč zahodnih držav v orožju, predvsem iz vrst zavezništva Nato. Obsežna ruska invazija, ki se je začela konec lanskega februarja, je imela v načrtih tudi osvojitev največjih dveh ukrajinskih mest, Kijeva in Harkova, vendar so ti načrti propadli zaradi uspešnega ukrajinskega odpora. Jedro spopada pa se je preselilo na vzhod, kjer pa razmere še najbolj spominjajo na spopade iz prve svetovne vojne, s pehoto v jarkih in množično uporabo topništva.

Potek vojne v Ukrajini so spremenila številna sodobnejša orožja, kot druga podpora, ki je ustavila rusko agresijo ali pa nekajkrat celo prisilila ruske enote k umiku z zasedenih ozemelj. Ukrajina pa si v želji po ponovni osvoboditvi celotnega ozemlja države, od evropskih držav in ZDA želi novo sodobno oborožitev. Po obljubljenih sodobnejših tankih (nemški leopard 2, ameriški abrams), ima na spisku želja tudi sodobna bojna letala, kar naj bi spremenilo potek vojne. Kot so ga v prvem letu vojne nekatera druga orožja. Ukrajina pa je s tem postala nekakšen svojevrsten vojaški laboratorij, saj se je na bojiščih pokazalo, kako učinkoviti so nekateri oborožitveni sistemi, drugi pa so počasi na poti v zgodovino.

Pravo številko, kolikšna je že trenutna vrednost vojaške pomoči Ukrajini, je težko ugotoviti. Nedvomno pa gre v desetine milijard dolarjev. Po poročanju ameriških medijev je Pentagon konec lanskega novembra računal, da je Bidnova administracija do tedaj namenila Ukrajini okoli 18 milijard evrov vojaške pomoči. Ta številka naj bi se po medijskih navedbah počasi dvigala proti številki 25. Prav tako naj bi vojaška pomoč nekaterih drugih držav, denimo Velike Britanije, dosegla vrednost skoraj treh milijard evrov. Med večjimi dobavitelji orožja Ukrajini so še Nemčija, Turčija, Avstralija, Kanada ...

Orožja, ki so spremenila potek vojne

Nekatera orožja, ki jih je kot pomoč dobila Ukrajina, so v različnih obdobjih vojne v Ukrajini precej spremenila taktiko ruskih sil, saj so ustavila njihovo napredovanje ali jih celo prisilila k umiku.

V prvem obdobju vojne so se Ukrajinci najbolj zanašali na prenosne protitankovske in protiletalske sisteme, kot sta ameriški protankovski sistem Javelin in britansko-švedski NLAW, ki sta močno oklestila ruske oklepne enote, ali pa ameriški prenosni protiletalski sistem FIM-92 Stinger, s katerimi so Ukrajinci sestrelili številna ruska letala in helikopterje. Ruska vojska je bila prisiljena k umiku iz okolice Kijeva, kjer je zasedla že nekatera predmestja. Pozneje je sledil tudi umik iz okolice Harkova. Ruske vojaške dejavnosti pa so se preselile na vzhod Ukrajine, kjer so trenutno največji spopadi.

V poznejših fazah vojne v Ukrajini so vedno večjo vlogo dobili in jo še imajo brezpilotni letalniki. Od tistih najpreprostejših cenenih letalnikov, ki so prirejeni za izvidniške naloge oz. neposredno spremljanje dogajanja na črti spopadov, do oboroženih vojaških brezpilotnih letalnikov. Med temi je v Ukrajini morda najbolj izstopal turški bayraktar TB2, ki je bil uspešno uporabljen za uničevanje ruskih tankov, havbic in bojnih pehotnih vozil. Prav tako naj bi igral pomembno vlogo v dogodkih v Črnem morju, denimo pri ponovnem zavzetju Kačjega otoka.

Ukrajinski vojski pa naj bi prav s pomočjo številnih oboroženih brezpilotnih letalnikov v zraku uspelo odvrniti pozornost pri izstrelitvi protiladijskih raket, ki naj potopile poveljniško ladjo ruske črnomorske flote, križarko Moskva. To je bil eden največjih porazov, ki jih Rusija doživela med napadom na Ukrajino. Brezpilotni letalniki so tudi omogočili večjo natančnost in s tem učinkovitost ukrajinskega topništva, ki se je med vojno okrepilo s številnimi modernimi havbicami in samohodkami, ki so jih Ukrajini donirale številne države, od ZDA, Nemčije, Češke, Slovaške, Poljske, Francije ...

Himars Rusom povzroča številne preglavice

Med topniškimi sistemi je bil največ pozornosti deležen ameriški mobilni večcevni raketni sistem M-142 (Himars), ki je zaradi možnosti dolgega dosega (izstrelki imajo doseg tudi okoli 90 kilometrov) in visoke natančnosti povzročil precejšnje logistične težave kot tudi številne žrtve na ruski strani.

Z raketami, vodenimi z navigacijskim sistemom GPS, je ukrajinska vojska uničila ali močno poškodovala številna ruska poveljniška mesta, skladišča streliva in mostove. S tem so precej omejili delovanje ruskega topništva, ki je bilo ključno pri napredovanju ruskih enot na vzhodu Ukrajine. Himars naj bi bil zaslužen tudi za umik ruskih sil iz Hersona, saj naj bi z uspešnimi napadi na nekaj ključnih mostov povzročil silne logistične težave ruskim silam.

Pomembno vlogo pri razvoju dogodkov na ukrajinskem bojišču, predvsem pri protiofenzivi ukrajinske vojske, s katero so zavzeli veliko območje okoli Harkova pozno poleti 2022, pa so vojaški strokovnjaki po poročanju medijev pripisovali tudi uporabi protiradarskih raket zrak-zemlja AGM-88 (HARM), saj naj bi z njimi tedaj precej omejili delovanje ruskih radarskih in protizračnih sistemov.

Kot ključno pri ustavitvi ruske agresije se je večkrat omenjalo tudi moderno lahko pehotno orožje, ki ga je dobila ukrajinska vojska, kot so avtomatske puške, mitraljezi, lahki mitraljezi, ostrostrelske puške ..., kar je pomenilo prednost v primerjavi z orožjem, s katerim so bile opremljene ruske enote, saj je njihovo orožje večkrat izviralo še iz sovjetskih časov.

Velike želje Ukrajine

Omenjeni sodobni oborožitveni sistemi so vsaj deloma pomagali Ukrajini, da ni klonila pred ruskim napadom. Ukrajina pa si želi še druga, težja in zmogljivejša zahodna orožja, ki naj bi jim omogočila osvoboditev vseh njenih zasedenih ozemelj. Zahod so nekako preprosili, da jim bo, kot napovedano, dobavil sodobne tanke, nemške leoparde in ameriške abramse in morda britanske chalengerje.

Na spisku ukrajinskih želja so zdaj tudi bojna letala, protiletalski sistemi Patriot in raketami zemlja - zemlja dolgega dosega atacms (izstreljujejo se lahko iz himarsov), ki imajo do 300 kilometrov dosega in bi lahko uničevale vojaške cilje tudi na ruskem ozemlju. ZDA za zdaj ne želijo Ukrajini dobaviti omenjenih raket.

V začetku februarja pa so ZDA napovedale, da bodo v okviru vojaške pomoči Ukrajini dobavile natančne raketne izstrelke zemlja – zemlja GLSSB, ki sta jih razvila Saab in Boeing in se jih prav tako lahko izstreljuje iz večcevnih raketnih sistemov, kot je Himars in imajo več kot 100 kilometrov dosega. Z njimi pa bi lahko dosegli tudi številne cilje v trenutnem ruskem zaledju, tudi na polotoku Krim.

Nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske, upokojeni generalmajor Alojz Šteiner pa poudarja, da se pomoč Ukrajini najbolj vidi v vojaški opremi, vendar ne gre zanemariti tudi obveščevalne, satelitske in kibernetske podpore,

Mineva leto dni od ruskega vdora v Ukrajino. Po letu dni je položaj na bojiščih precej drugačen, kot je bil v prvih mesecih vojne, Koliko je k temu pripomogla pomoč predvsem t. i. zahodnih držav Ukrajini?

Glavno breme odpora proti agresiji pa tudi poskusov osvobajanja ozemelj je na ukrajinski oblasti in ljudeh ter ukrajinskih oboroženih silah. Ukrajinska vojska se je v pripravah za vključitev v Severnoatlantsko zavezništvo polnih osem let reformirala in prilagajala, pravo preobrazbo pa vendarle izvedla po začetku agresije v vojnih razmerah, tako v strukturnem pogledu kot tudi vojaško taktičnem in operativnem ter ne nazadnje strateškem. Pomoč zahodnih držav se najpogosteje poudarja in vidi v vojaški opremi, tisti najbolj deficitarni in najdražji. Vendar ne bi smeli zanemariti manj vidne podpore v obliki obveščevalne, satelitske in kibernetske podpore ter informacijskega delovanja oziroma tovrstnih zagotovitev bojevanja. Seveda je tu še pomoč v obliki svetovanja, bodisi vojaškega bodisi političnega in propagandnega. Topovi, protioklepni in protiletalski sistemi in raketni sistemi, ki so jih poslali napadeni državi, so bili pomembni, vendar je treba vedeti, da bi brez omenjenih drugih dveh vidikov Ukrajina težko preživela to vojno in tekmo v tem, kdo lahko da več in zdrži dlje. Res pa je tudi, da vse dobave orožja vojne niso skrajšale. Poudariti je treba še, da so se vse strani v spopadu, tudi ob podpori od zunaj, spoprijemale z izzivi transformacije tako v tehnološkem smislu kot tudi funkcionalnem oziroma vojaško-operativnem. Val preobrazbe vojska pa je bil tudi širši od tistih na bojišču, kako si sicer razlagati svetovno ihto po doniranju obstoječih vojaških sistemov in sredstev vojskujočim se stranem, kot po poenostavljeno povedanem ob razprodajah – vse mora iti ven, ker prihaja nova kolekcija.

V ukrajinski vojni se večkrat kot t. i. "game changerji“ omenjajo različna orožja, ki so omogočila Ukrajini, da se je začasno obranila. Najprej so rusko agresijo ustavila lahka prenosna protitankovska in protiletalska orožja, kot so javelini, stingerji … Sledila je pomembna vloga oboroženih brezpilotnih letalnikov, denimo turških bayraktarov, Nato so Ukrajincem številne države dobavili topniško in raketno topništvo, moderne havbice in samohodke, sisteme Himars, ki so popolnoma spremenili rusko taktiko. Zdaj naj bi Ukrajina dobila sodobne nemške in ameriške tanke, želijo si še bojnih letal. Katera orožja oz. njihova uporaba so po vašem mnenju res spremenila potek spopadov v Ukrajini?

Kot že omenjeno, so za ukrajinsko vojno značilna izjemna prilagajanja in transformacije. Zato se poleg omenjenih "game changerjev" ti pogosto označujejo s transformerji. Naj nekatere izpostavim. Po začetnem ruskem uničenju pomembnega dela ukrajinskega letalstva in njihovih raketnih ter radarskih sistemov se bolj kot boji letal proti letalom uveljavi protizračna obramba srednjega in kratkega dosega. Ta vpliva na omejitev delovanja letalstva in pomembno onemogoči helikoptersko podporo, zlasti tisto, ki je vezana na logistiko, s čimer se ohromi še logistika. Podobno je pri protitankovskem boju, ko branilci namesto s tanki, ki so jih izgubili, s sodobnimi in zanesljivimi prenosnimi protioklepnimi sistemi uspešno uničujejo nasprotnikove tanke in oklep. Pri topniški in raketni podpori se transformacijski vidik ne kaže toliko v tem, kdo ima več teh sredstev in lahko zagotovi več ognjenih udarov, ampak v tem, kdo ima natančnejša sredstva in je boljši v podpori nabora in zadevanja ciljev. Z izčrpavanjem zalog in možnosti oskrbe oziroma preizkušanja dodatne proizvodnje projektilov sta zadnja dva meseca strani v navideznem pozicijskem delovanju in intenzivnem obstreljevanju. Sprememba, ki v transformacijskem pogledu najbolj izstopa, pa je uporaba in vojna "letalnikov“. Če so bili v začetnem obdobju vojne zlasti v funkciji izvidništva in neposredne bojne podpore silam na fronti in v spopadih, so postopoma in vedno bolj prevzemali samostojno vlogo na vseh treh ravneh – taktični, operativni in celo strateški, tako v zraku kot v vodi. To zgodovinsko gledano, zelo spominja na vlogo letalstva po prvi svetovni vojni in njegovo dokončno uveljavitev v drugi svetovni vojni in še bolj po njej. Posebnost vojne „letalnikov“ je, da je klasična protizračna obramba lahko učinkovita le v omejenem obsegu proti brezpilotnim letalnikom, manj pa proti letalnikom, ki jih predstavljajo kot kamikaze, ali rojem ultralahkih letalnikov, ki v zraku čakajo signal za civilni ali vojaški cilj. Sedanje klicanje po sodobnih tankih za ukrajinsko stran je tako iskanje sredstev za tankovske bitke in tankovsko podporo v prihodnjem manevrskem delovanju oziroma za doseganje preboja na nekem izpostavljenem delu bojišča, zaradi katerega bi se lahko sesula celotna fronta.

Nekateri analitiki spopadov v Ukrajini navajajo, da se je ruska agresija iz velikega obsega, podprta z letalstvom, mornarico in drugimi najrazličnejšimi vojaškimi enotami, jeseni spremenila v bojevanje, ki še najbolj spominja na prvo svetovno vojno. Jarki in obsežno topniško obstreljevanje, napredovanje zgolj za desetino metrov dnevno. Kako in zakaj so spreminjale faze dosedanjega spopada v Ukrajini?

Vojna v Ukrajini ima naravo neokonvencionalne vojne sodobnega doktrinarnega tipa. Veliko podobnega smo videli v obeh zalivskih vojnah (Puščavski nevihti 8/90 do 2/91 in v prvem letu vojne v Iraku v Operaciji iraška svoboda leta 2003 in 2004). Bolj kot zgledovanje po prvi svetovni vojni je v Ukrajini prepoznavna šola operative in učenje iz primerov ter izkušenj iz druge svetovne vojne na vzhodnem bojišču. Ni pa treba zanemariti niti ruskih izkušenj iz Čečenije in iz Sirije. Tudi za MMC sem o petih pojavnih oblikah ali fazah vojne že pojasnjeval. Zdaj smo verjetno v šesti, saj je delovanja po izpostavljeni ukrajinski energetski (tudi toplovodni) infrastrukturi manj, več pa poskusov preboja ali zloma enega ali drugega nasprotnika na izpostavljenih odsekih bojišča v Doneškem bazenu. Če pa je letu obsorej pred vrati nova invazija, s preboji obstoječe fronte in vpadi ter udari tudi z območja in s podporo sil Belorusije, potem bo vojnih grozot še več. Tudi zato se pojavlja vprašanje, ali je na agresorski strani zamisel po popolni osvojitvi Ukrajine ugasnila in ali so zamisel in napovedi po popolni osvoboditvi zasedenih ukrajinskih ozemelj realne.

Eden izmed glavnih dejavnikov uspehov na ruski strani je paravojaška organizacija Wagner, ki je svoje pripadnike lahko novačila po ruskih zaporih. Na eni strani jo opisujejo kot enoto nekakšnih neizurjenih raztrgancev, ki so zgolj topovske hrana. Na drugi strani pa po nekaterih pričevanjih tujih prostovoljcev, ki se bojujejo na ukrajinski strani, velja za zelo izurjene vojake, ki imajo obveščevalno, logistično in drugo podporo ruske strani, kar jim omogoča, da se morajo ukrajinske sile umikati na bojiščih v Doneškem bazenu. Kakšna je v resnici vloga Wagnerja?

V javnosti se redko govori o tem, kdo vse se vojskuje, in izpostavljajo zlasti plačance, čeprav ti predstavljajo manjši del vojskujočih se sil. Najprej je treba pojasniti, da so strani v neposrednem vojnem delovanju tri. To so ukrajinske oborožene sile, ki so sestavljene iz operativne vojske, struktur teritorialne obrambe in struktur narodne milice (narodne garde oziroma po naše narodne zaščite). Tam so obrambne sile samooklicanih republik Lugansk in Doneck bodisi kot operativne sile v dveh samostojnih korpusih pod nadzorom ruskih oboroženih sil ali kot republiške ljudske milice in ne nazadnje vseh pet zvrsti oboroženih sil Ruske federacije, ki so bile vključene v invazijo in vojno delovanje na ozemlju Ukrajine. Vse strani v spopadu imajo redne vojaške formacije, bodisi operativne bodisi prostorske, tu so tudi formacije prostovoljcev, ki so običajno podrejeni rednim vojaškim enotam, in formacije plačancev. Slednje delujejo kot zasebna vojaška podjetja za račun vojskujoče države, ki jih plačujejo strani v spopadu ali različni, tudi mednarodni podporniki. Na vprašanje, zakaj se toliko izpostavljajo plačanci, je možnih več razlag. Gotovo je ena vezana s promocijo "službe" in podjetij, ki jih tja pošiljajo in si iščejo izkušnje in publiciteto za varnostne dejavnosti, ki niso povezane z vojnami. Pa tudi publiciteto nasproti rednim vojskami, še zlasti ko so te vsaj delno popolnjene z rezervisti oziroma podvržene spoštovanju mednarodnega vojnega prava. Tudi socialni imperativ bojevnikov v primeru poškodb ali smrti je pri plačancih drugačen, kot regularnih državnih vojakih. Vojskujoče strani, pa jih izrabljajo tudi kot primere, da je kljub zahtevnosti mogoče uspeti v surovih vojaških spopadih. Naj spomnim na srditost spopadov wagnerjevcev in azovcev (čeprav ti uradno niso plačanci) za jeklarski kompleks Azovstal v Mariupolju ali pozneje v primeru bojev za Severodoneck in Lisičinsk. Zdaj je verjetno podobna situacija, povezana z Bahmutom.

Kakšne bodo posledice vojne v Ukrajini? Začetek nove hladne vojne?

Hladnovojna geostrateška (nekoč blokovska) ločnica je z vojno v Ukrajini ponovno vse bližja in za zdaj še bolj premaknjena proti Vzhodu. K temu paradoksu pa je treba omeniti še enega. To, kar Natu pri vabljenju ali prepričevanju Finske in Švedske za članstvo ni uspelo polnih sedem desetletij, je ruskemu predsedniku v treh mesecih po začetku agresije na Ukrajino. Lahko trdimo, da bo ta vojna zaznamovala 21. stoletje, čeprav, kot kaže, smo šele prav zakorakali vanjo. Tudi za njeno nadaljevanje je imperativ zmagati na eni in nekoga poraziti na drugi strani. Zmagovalca in poraženca sicer že imamo. Prvi so lažne novice in z njimi poražena resnica o vseh ozadjih, ciljih in tudi žrtvah vojne. Žrtve vojne bodo sicer dobile spomenike in obeliske, vprašanje pa je, kdaj bomo izvedeli za vsa njihova imena. Ko se izteka leto dni vojne in vojaški, politični, ekonomski ter propagandni pojavi, ki so jo spremljali, se vedno znova pojavlja vprašanje, kako dolgo še. V letu 2023 imajo politiki in generali, ki se radi zgledujejo po zgodovinskih vzorcih in obletnicah, kar nekaj teh, s katerimi bi lahko podžigali vojno ihto. Takšna je gotovo osemdesetletnica preobrata v drugi svetovni vojni, ali pa iztekajoča se 100-letnica zmage v ruski državljanski vojni v Ukrajini, da niti ne omenjamo predsedniških volitev v Rusiji naslednje leto.