Zelo organizirano in odločno se s tem ukvarjata dve srbski društvi, kjer so že obravnavali več deset primerov, povezanih s Slovenijo. Močno pa je te dni dvignila prah tudi slovenska pobudnica, ki želi priti resnici do dna in zastopa šest slovenskih mater, ki so prepričane, da njihovi otroci niso umrli, temveč so jim jih pri porodu odvzeli. Med njimi je tudi Terezija, ki skupaj s hčerko išče drugo dvojčico.

"Zbudila sem se v intenzivni negi ... pogledam na roko in sem imela samo eno zapestnico gor, nosila pa sem dvojčke. In pride sestra in mi reče, ali bom dala ime drugi deklici, ki je mrtvorojena," svojo zgodbo začne Terezija Jelen. "Potem pa pride zdravnik, ki mi je carski rez delal, in me potolaži: 'No, mamica, imate eno hčerko, bodite srečni.' Druga pa je bila mrtvorojena, ker ni zadihala."

Terezija, ki se je po carskem rezu zbudila iz narkoze, se je komaj zavedala, kaj se je zgodilo. Na vprašanje, kje je mrtvorojena deklica, pa odgovor, da jo položijo h kakemu pokojniku. "Ni pa nihče rekel, ali bi radi videli truplo, nihče nič."

Pri prvorojeni hčerki Jasmini se je po nizu naključnih ali nenaključnih dogodkov pojavil sum o resničnosti smrti sestre dvojčice.

"... Ko so mi starši začeli razlagati, da so, ko sem bila stara štiri leta, videli mojo dvojčico v nakupovalnem centru v Mariboru. Sama sem bila takrat pri babici in dediju," pove Jasmina Bekić, hči dvojčica. "Primer pred 10 leti, ko me je prijatelj klical, češ ali ga ne poznam več in se nočem pogovarjati z njim. V Mariboru sem te videl, imela si lepo rdečo obleko na sebi."

"Prišel je poklicni voznik in rekel, kaj delaš tukaj. Sem rekla 'delam tukaj, sem zaposlena'. Pa je rekel: ne, ti si iz Srbije doli, Novi Sad."

Pobudnica razprave spregovorila o grozljivih domnevah

Prvič, javno, so o domnevnih krajah dojenčkov spregovorili na parlamentarni Komisiji za peticije in človekove pravice. Tam je pobudnica razprave Simona Šeremet Kalanj, ki pomaga materam, ki sumijo, da njihovi novorojenčki niso umrli, pač pa so bili ukradeni, spregovorila o grozljivih domnevah.

"Vsem je skupno to, da jim je bilo v porodnišnici rečeno, da je dojenček umrl, saj ste še mlade, boste še rodile. Nobena od mamic ni videla trupla dojenčka niti ne vedo, kje je otrok pokopan.
Tisti, ki želijo nekako ustaviti to zadevo, so nam seveda rekli, da je to bila takrat praksa, ampak ne bo držalo. Veste, otrok, ki je rojen z dvema kilogramoma ali tremi, ni patološki odpadek. In seveda se ga ni tako nikoli obravnavalo," pravi medicinska sestra, zastopnica mater Simona Šeremet Kalanj.

V Sloveniji imamo trenutno več primerov, štiri v Mariboru, po enega v Celju in Kranju. V Novem mestu smo ga delno že rešili sami, v Velenju je v celoti rešen, trdi pobudnica. Dekle iz Velenja je sumilo, da njena posvojitev ni bila zakonita. Izkazalo se je, da so jo ukradli materi v porodnišnici v manjšem bosanskem mestecu. "In smo hitro ugotovili, da je deklica iz tega mesta kupljena v porodnišnici ob 3. uri zjutraj, velikodušna babica ji je dala še stekleničko mleka, da ne bo lačna do Velenja. Plačali so jo 30.000 mark socialnemu delavcu. To sta si nato razdelila matična služba, pa zdravnik ... To je bilo vedno tako."

Spomnimo, da je pred tremi leti odmeval tudi primer 36-letnega Srba, ki je bil rojen v Kopru in je prek zapestnice iz stare koprske porodnišnice prišel do biološke mame, ki je vsa leta živela v prepričanju, da je sin v porodnišnici umrl. Zastopnica mam se je obrnila na različne državne institucije, policijo, državno tožilstvo, urad predsednice države in številne druge.

Matere med raziskovanjem naletele na številne ovire in nedoslednosti

"Smo poslali vprašanja pristojnim institucijam, da odgovorijo na določene stvari. Odgovorov nismo dobili od vseh, zato sem se odločila, da skličem še sejo komisije za peticije, in tam smo odprli to razpravo," pravi Eva Irgl, predsednica Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

"Z gospo Kalanj, ki se je obrnila tudi na urad predsednice, smo opravili pogovor skupaj s svetovalko Biserko Marolt Meden. In ob tem sva ji dali vso podporo prav v tem smislu, ustrezne obravnave in seznanitve vseh mam, zdaj naj bi jih bilo že 36, da dobijo ustrezne povratne informacije o usodi njihovih otrok," pravi Tatjana Bobnar, svetovalka predsednice RS za človekovo varnost.

Kajti v enem od podobnih primerov je Evropsko sodišče za človekove pravice zapisalo, da so bile v tem primeru, ko mama ni dobila podatkov, kaj se je zgodilo z njenim otrokom, kršene človekove pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.

Dejstvo je, da so matere med raziskovanjem primerov, povezanih s porodom in smrtjo dojenčkov, naletele na številne ovire in nedoslednosti: brez imen, pečatov, z neprepoznavnimi podpisi, neznanimi kraji pokopa, spreminjanjem EMŠA. Na enem od dokumentov je celo zapisano: "Ni dala denarja, otrok umrl." Na drugem dokumentu lahko zasledimo, da je datum smrti zapisan mesec dni pred dojenčkovim rojstvom. Največje razočaranje naj bi bila neodzivnost upravnih enot, centrov za socialno delo, porodnišnic.

"Primer UE-ja Ljubljana: mamica je vložila zahtevek za pridobitev dokumentacije po uradni poti, poklicala jo je gospa matičarka, brez imena, in rekla: dokumentov ne moremo dati," pojasnjuje Šeremet Kalan. "Do zdaj smo prosili za pomoč, zdaj pa več ne prosimo, ampak zahtevamo. Povsod, na upravnih enotah, v porodnišnicah, zdaj so začela tudi pokopališča. Ker vidijo, da se nekaj dogaja, so na Žalah, kjer je zaposlena gospa rekla, tega pa vam jaz ne smem dati, moram vprašati vodstvo ..."

"Obstajajo določeni datumi, na katere naj bi bili po njeni smrti narejeni izvidi za kri, pa zlatenico. Ko so naredili obdukcijo ... predvidevam, da ne moreš več na mrtvem človeku delati krvnih preiskav," je dejala Jasmina Bekić. "Obdukcijski papir je sledil osem mesecev pozneje. Matičarji niso podpisani, listi niso ožigosani, kar neki trikotniki so narisani, kot bi se nekdo norca delal. Moji mamici so ves čas, ko je bila na pregledih, govorili, da sva enojajčni dvojčici, zdaj iz izvidov pa je razvidno, da sva dvojajčni."

Delo izjemno nevarno

Simona Šeremet Kalanj sodeluje tudi s srbskim Društvom za resnico in pravico dojenčkov, kjer zagotavljajo, da so kraje dojenčkov izvajale organizirane združbe, v katerih so sodelovali zdravniki, babice, matični uradi, odvetniki in številni drugi, ščitil pa jih je državni vrh. Prav tako so prvi z DNK-analizo krvi dokazali ugrabitev Mlađana Stojanovića. "To se je zgodilo v Kruševcu, mater so dobesedno odgnali, da je otrok umrl po rojstvu, in odšla je domov v prepričanju, da je otrok umrl," pravi Radiša Pavlović iz Združenja za resnico in pravice dojenčkov Srbije.

Leta pozneje je Mlađan želel najti biološke starše in naletel na številne ovire pri pridobivanju dokumentov. Ob pomoči Društva za resnico in pravice dojenčkov pa je ugotovil, da so v porodnišnici izdali rojstni list z imenom ženske, ki ni obstajala. Po objavi podatkov v medijih se jim je oglasila tudi biološka mati, ki ni pretirano dvomila o dejanski smrti dojenčka. Ko so ji Mlađana pripeljali domov, pod pretvezo, da gre za voznika, je sledil šok.

Ena od srečnih zgodb je tako združila obe družini. Vendar Radiša Pavlović opozarja, da je njihovo delo izjemno nevarno, saj so številni udeleženci preprodaje dojenčkov še živi. "Zaradi teh iskanj sem imel tri leta policijsko zaščito," pojasnjuje Pavlović.

Policija doslej pri opravljenih preverjanjih in pregledu arhivske dokumentacije še ni potrdila sumov, da otroci dejansko niso umrli ob ali po porodu. O tem je obveščala pristojne državne tožilce. Kaj se bo dogajalo v prihodnjih preiskavah, še ni znano. A ne glede na vsa končna spoznanja je pomembno le eno – matere si zaslužijo resnico.

"Saj veste, kako govorijo tem otrokom, nekaterim govorijo, da so jih starši zavrgli, da jih niso hoteli. Tu pa zdaj, če je živa, jo bomo sprejeli, če bo le hotela, če pa je mrtva, pa hočemo vedeti, kje je pokopana, da se pomiriš," pravi Terezija Jelen.

Lažje je sprejeti še tako tragično resnico kot živeti v dvomu in laži.