Posameznik ima, kdor si seveda to želi, dostop do dokaj natančnih in ažurnih informacij z aktualnih vojnih območij, kot npr. z ukrajinskega bojišča, pospremljenih s številnimi videoposnetki, fotografijami ter ne nazadnje satelitskimi slikami. Pred dobrim stoletjem, natančneje leta 1914, je Avstro-Ogrska, po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo, vojvodinjo Hohenberg, na kresno nedeljo, 28. junija 1914, Srbiji predala ultimat, katerega neizpolnitev je nato privedla do avstro-ogrske vojne napovedi Srbiji.

Mesec dni napetosti
Po usodnih strelih, ki jih je sprožil Gavrilo Princip na Vidov dan, so se tako v Avstro-Ogrski kot v Srbiji in tudi drugje začele intenzivnejše priprave na vojno. Še pred tem pa je bilo treba prepeljati posmrtne ostanke visokega para iz Sarajeva do grobnice v Artstettnu, na Spodnjeavstrijskem.

V današnjem prispevku si bomo na kratko ogledali, kako se je v takratnem časopisju na Kranjskem poročalo o prvih bojih v prvi svetovni vojni in napadu avstro-ogrske rečne flotilje na Beograd. Poročanje različnih časopisov (liberalnih ali klerikalnih) je bilo podobno ter se je razlikovalo zgolj v malenkostih. Poročalo se je v skladu z državno politiko in pozneje v vojnih razmerah, kar je dopuščalo še manj novinarske svobode (poročanje o španski gripi), kot je bilo običajno za tisti čas.

Pozneje med vojno je bila tudi bolj prisotna vojna cenzura, ki se je v tiskanih medijih pogosto odražala v praznih stolpcih ter vrsticah v časopisu. Poglejmo si zdaj, kako so v časopisu Slovenec 29. julija 1914 v prispevku z naslovom Zadnje ure v Belgradu opisovali razmere v srbski prestolnici nekaj dni pred začetkom spopadov.

Zapis v nadaljevanju povzemamo v izvirni obliki, s pravopisnimi in tipkarskimi napakami, kot je bil objavljen leta 1914, z nekaj opombami ter pojasnili. Izvirna besedila so dostopna na spletnem portalu Digitalne knjižnice Slovenije.

Zadnje ure v Beogradu
"Belgrad, 25. julija 1914. Že se nahajamo v vojnem stanju in vendar je danes tu vse drugače nego je bilo znamenitega 30. septembra 1912. [Teden dni pred začetkom prve balkanske vojne, v kateri so države Balkanske lige – Srbija, Črna gora, Grčija in Bolgarija – premagale Osmansko cesarstvo.] Tedaj je valovila množica 10.000 oseb v največjem navdušenju skozi mesto, danes pa so ceste, izvzemši maloštevilne skupine v obližju [okolici] avstro-ogrskega, bulgarskega in ruskega poslaništva, kakor izumrle. Danes stoji kakih poldrug do dva tisoč oseb pred palačo avstro-ogrskega poslaništva. Ljudje se ne obnašajo grozeče in videti je, da jih je nagnal skupaj v prvi vrsti strah in radovednost. Tudi javni lokali so le zmerno zasedeni; tu je pač slišati psovke in grožnje proti monarhiji, maloštevilnih častnikov, ki prihajajo in odhajajo, pa nihče tako navdušeno ne aklamira [množično pozdravljati z vzklikanjem] kakor leta 1912. Najbolj glasno je v ruski kavarni; ondi so tudi zlostavljali dva gosta, ker so ju imeli na sumu, da sta Avstrijca, a končno sta se legitimirala kot Srba. V tej kavarni se je tudi govorilo, da so se minulo noč v Savo in Donavo položile mine in da se most čez Savo razstreli."

Vojska prevzame nadzor nad civilnim življenjem
"Dvor in vlada sta mesto že zapustila. Železniška uprava je prešla v vojaške roke; vse proge straži vojaštvo. V Belgradu in okolici stoji pripravljenih kakih 12 do 15 tisoč mož. Prebivalstvo je oboroženo; tudi napol dorasli fantje nosijo revolverje ali browninge. Izvoz živine in mesa je od včeraj ustavljen; obstoječe zaloge mesa je prevzela vojaška uprava. Oboroženci stoje na donavskem bregu in z daljnogledi opazujejo vodno površino, da-li je že videti kje kak donavski monitor. Trgovine in podjetja avstro-ogrskih državljanov so zaprta, istotako nekatere nemške trgovine. Tukajšnji listi ne prinašajo nobenih vojaških poročil več. Prestolonaslednik Aleksander [Karađorđević, 1888–1934] je prevzel najvišje poveljstvo z vojvodom [čin v srbski vojski, enakovreden feldmaršalu v Avstro-Ogrski] Putnikom [Radomir Putnik, 1847–1917]; Niš ima biti glavni stan. Armada se razdeli v tri skupine; prva in tretja skupina bosta operirali na Drini. Druga armada je določena za Novo Srbijo [območja, pridobljena po balkanskih vojnah]. Na bulgarski meji se čete niso pomnožile, ker se zanašajo na rumunsko in grško pomoč. O Bosni in Hercegovini se govori, da so ondi vsi Srbi oboroženi in čakajo le na znamenje iz Srbije, da začno revolucijo. Črnogorska armada dobi srbskega poveljnika; princ Mirko [Petrović Njegoš, 1879–1918] je sprejel generalsko mesto v srbski armadi. Veliko pozornost je vzbudil neki visok rumunski častnik, ki je dospel semkaj in se s posebnim vladinim vlakom odpeljal v Kragujevac."

Začetno navdušenje na avstro-ogrski strani
"Dunaj, 29. julija. `N. Fr. Pr´ [Neue Freie Presse, dunajski časopis, ki je izhajal med letoma 1864 in 1939] poroča iz Zemuna 29. t. m.: Včeraj zvečer je poveljnik monitorjev na eni izmed ladij moštvu naznanil, da je nastopilo vojno stanje. To vest je sprejelo moštvo v velikem navdušenjem. Moštva so odkritih glav pela cesarsko pesem, nato pa so se oglasili viharni hura-klici. Na drugem monitorju je poveljujoči častnik imel nagovor v mažarskem jeziku. Mornarji so zapeli himno `Szoszat´ [Szózat – madžarska domoljubna pesem] in klicali `Eljen´ [madž. hura]. Da so tudi Hrvatje dobili svojo pravico, je hrvatski topovski mojster sprožil prvi strel."

"Budimpešta, 29. julija. `Az Est´ [časopis, ki je izhajal v Budimpešti, med letoma 1910 in 1939] in po njem dunajski listi poročajo o razstrelitvi zemunskega mostu naslednje podrobnosti: Most se je zrušil v vodo do prvega stebra. Razstrelba ni povsem uspela. Most je sicer za vlake nesposoben, pač pa more čezenj pehota. Na strele avstro-ogrskih čet so z belgrajske strani odgovarjali. Razpoloženje v Zemunu je navdušeno. Kljub temu je vse mesto zaposleno s svojimi navadnimi opravki. Popoldne se je številna množica radovednežev zbrala pred kolodvorom. Veselje in ponos se tako v častniškem zboru kakor med prebivalstvom javljata na zmeren, miren način. Vse napolnjuje misel, da pripadajo mogočni, veliki državi, ki z nezlomljivo odločnostjo gre svojo pot. Tudi med moštvom vlada izvrsten duh."

Prvi dan vojne – obtožbe o kršenju mednarodnega prava
"Dunaj, 29. julija, Vojaški strokovnjak piše v `N. Fr. Pr.´ 29 julija: Glasom uradnega poročila so Srbi danes zjutraj ob 1. uri 30 minut razstrelili del mostu čez Savo med Zemunom in Belgradom. Naša pehota in artiljerija sta nato v zvezi z donavskimi monitorji obstreljevali srbske pozicije onstran mostu. Srbi so se po kratkem boju umaknili. Belgrad in Zemun veže železniški most. Državna meja gre nekako po sredi Save, ki je tu široka 400 m in se dva in pol kilometra niže mostu izteka v Donavo, ki jo tu deli na dvoje Veliki vojni otok [srb. Veliko ratno ostrvo] in teče v dveh rokavih mimo Belgrada. Promet med Zemunom in Belgradom oskrbujejo, v kolikor se ne vrši potom železnice, parniki. Most je bil proglašen za nevtralen; kljub temu je bil na srbski strani previden z minami za razstrelitev. Sedaj izvršena razstrelitev je torej eklatantno kršenje mednarodnega prava, kršenje na podlagi nedvoumnih pogodb določene nevtralnosti tega prometnega pota. Razstrelba mostu, ki se je izvršila pod varstvom srbskih čet, stoječih v belgrajski utrdbi, je izzvala otvoritev ognja na naši strani. Belgrajske utrdbe so sicer zelo zastarane, vendar pa imajo še zmerom nekaj odporne sile. Povečini so še iz časa avstrijskega gospostva v letih 1718 do 1739 in obstoje iz gornje in spodnje trdnjave. Gornja trdnjava leži nasproti Vojnemu otoku na 50 m visoki apnenčevi planoti, ki pada proti savski strani strmo navzdol. Ob vznožju te planote na bregu Donave in Save, ki se tu stekata, leži sedaj popolnoma razpadla spodnja trdnjava. Utrdbe so bile nedavno preskrbljene s topovi."

"K obstreljevanju belgrajskih utrdb"
"Dunaj, 30. julija. (Kor. ur.) Kakor je bilo po stanju stvari pričakovati, so se dosedanji vojni dogodki omejevali na neznatne praske. Ob patruljskih pohodih ob bregu mejnih voda je večkrat prišlo do obojestranskega streljanja iz pušk, o čemer pa ni bilo nobenih imena vrednih izgub. Malo resnejšega značaja so bili spopadi na zemunskem mostu. Kakor se je že poročalo, so Srbi v noči od torka na sredo razstrelili navedeni most, vendar je bil uspeh nezadosten. Srbska prizadevanja, da bi most popolnoma porušili, so naše predstraže, podpirane s suhega in z ladijsko artiljerijo, preprečile. Pri Progarju, kraju ob Savi [nekaj kilometrov severno od Obrenovca], se je vsled paznosti naših predstraž izjalovil poizkus neke neregularne srbske čete, 50 - 60 mož, ki je hotela prekoračiti Savo. Končno je uspelo naši artiljeriji, stoječi blizo brega nasproti Velikemu Gradištu [kraj približno 30 kilometrov severovzhodno od Požarevca, na meji z Romunijo], dobiti pod strel dva oborožena sovražnikova parnika in ju uničiti. Pri tej priliki bodi naglašeno, da bodo uradna naznanila javnost nepretrgoma obveščala o dogodkih na bojišču in da so samo ta poročila smatrati za avtentična."

"Dunaj, 30. julija. (Uradno.) Okolu polnoči so po daljšem miru zopet pričeli na belgrajski strani streljati iz strojnih pušk. Naši monitorji (vojne ladje na Donavi) so nato obstreljevali Belgrad. Ob 1. uri ponoči je naša kroglja zadela v Belgradu neko zalogo smodnika, ki je zletela v zrak. Danes zjutraj, ko se je pričelo daniti, so zopet Srbi poizkušali razstreljevati most preko Save, a niso mogli podreti stebra, ki se je nagnil. Ker se je iz srbske carinske hiše streljalo na naše vojake, se je ogenj naših topov nameril na to hišo, ki je bila kmalu do tal porušena. Čez nekaj časa se je zopet čulo pokanje pušk. Videlo se je, da nekaj hiš v Belgradu gori. Mi smo vjeli 16 Srbov, ki so poizkušali most razstreljevati. Srbski vojni vjetniki se prepeljejo v Petrov Varadin [Petrovaradin je danes del Novega Sada]."

Beograd gori
"Dunaj, 30. julija. `Neues Wiener Tagblattu´ [dunajski dnevnik, ki je izhajal med letoma 1867 in 1945] je njegov poročevalec 29. t. m. brzojavil iz Zemuna. Ob pol 10. uri ponoči: Viharen bojni ogenj še traja. Ob 12. uri ponoči: Položaj se ni izpremenil. Oh 1. uri ponoči: Pred eno uro so poizkusili Srbi nadaljevati demoliranje mostu čez Savo. V svetlobi metalcev luči z nekega donavskega monitorja, ki je razsvetljeval predmestno brambo, je videti velike oddelke srbske pehote prodirati v smeri proti mostu, ki je deloma demoliran. Iz naših topov so deževale na sovražnika šrapnelke, naša infanterija napada sovražnika s streljanjem iz strojnih pušk in iz pušk. Srbi so imeli velike izgube, naše izgube so malenkostne. Obrežje z mestom Belgradom metalci luči ostro razsvetljujejo."

"Zemun, 31. julija. Za časa bombardiranja Belgrada so streli naše vojske zažgali velike belgrajske vojašnice, ki so pogorele do tal. Poroča se, da je zgorel tudi ves del mesta okoli vojašnic. Mesto so bombardirali tri donavski monitorji, ki so oddali 59 strelov. Srbi so se skušali braniti z Kalimegdana, pa niso s svojimi streli ničesar zadeli."

"Prvi naš mrtvec je bil vojak, ki je stal na straži pri zgradbi finančne straže na malem otoku v savskem zalivu. Njegovo truplo so prepeljali v Zemun." Vprašanje prvih padlih vojakov oz. njihovih identitet ni tako preprosto, kot je morda videti na prvi pogled. Vsaka država ali sodelujoča stran v bojih je pisala svojo zgodovino in si postavila svoje heroje. Podobno je bilo tudi glede začetkov sovražnosti med Avstro-Ogrsko in Srbijo. Viri o prvih napadih oziroma o lokacijah, kam so padle prve avstro-ogrske granate, se namreč precej razlikujejo. Glede napadenih lokacij v Beogradu je bilo v časopisju na Kranjskem, pa tudi drugje po monarhiji, poudarjeno, da so bili napadeni zgolj vojaški cilji, ne pa civilni objekti. V kaosu vojne se posamezni detajli lahko dokaj hitro zakrijejo, pozabijo ali preprosto izbrišejo iz zgodovinskega spomina, kar predstavlja svojevrsten izziv za morebitne poznejše raziskovalce. V tovrstnih primerih je zato pomembno primerjati različne vire, saj le tako dobimo celostno ter kolikor toliko jasno sliko razvoja dogodkov, četudi se bomo v našem primeru omejili zgolj na časopisje na Kranjskem.

Miniranje plovnih poti na Donavi
"Dunaj, 29. julija. `N. Fr. Pr.´ poroča: Zajetje srbskih municijskih ladij je uspeh, katerega ni soditi po sredstvih, ki so se v to svrho uporabila, marveč po posledicah, ki bi bile mogle nastati, ako bi zajetje ne bilo uspelo. Srbske ladje so bile naložene z minami in drugim strelivom. Kakšne vrste je bilo to strelivo, ni znano, najbrže pa so bila razstreliva, ki naj bi bila služila za porušenje mostov, ki bi se eventuelno gradili. Drugače bi prevažanje municije po Donavi, po kateri vendar plovejo c. in kr. [cesarske in kraljeve] vojne ladje, ne imelo pravega smisla. Namen min je očividen. Služile naj bi za to, da bi se Donava zaprla ali pa naj bi služile proti nasprotnim ladjam, v kolikor so plavajoče mine. Ročne mine so lahko različne vrste. O plavajočih minah smo že govorili. Navadno se na dolgi vrvici zvežejo po dve ali več skupaj in izpuste po reki navzdol. Ako vrvica naleti na kako oviro, požene vodni pritisk mine po reki navzdol in ob dotiku z oviro mine eksplodirajo. Druga vrsta so zasidrane mine, ki so navadno kakor morske mine zasidrane na žični vrvi in plavajo pod vodno površino. V rečni vojni se navadno ne uporabljajo, ker se rade odtrgajo in so nevarne lastnim ladjam. Namesto njih se poslužujejo nataknjenih min. V vodo se zabijejo koli tako, da gornji konec ne sega iznad vode; vrhu teh kolov se pritrdijo mine, ki ob sunku potom kontaktne naprave, eksplodirajo. Ta vrsta je za rečno vojno najuspešnejša, vendar pa njihovo polaganje zahteva mnogo časa in v velikih rekah z močnim tokom tudi veliko težkega dela. Take mine so se v severoameriški meščanski vojni [ameriški državljanski vojni, 1861–1865] opetovano [večkrat, velikokrat] z uspehom rabile. Varnostna sredstva proti minam so predvsem pazljivost in brezobzirno uničevanje vseh plavajočih predmetov, katerih smotra se ne pozna, kakor tudi ostro nadzorovanje bregov."

Nekaj več besed o podvodnih minah in predvsem o razvoju torpeda, ki je luč sveta ugledal v nekdanji Avstro-Ogrski, natančneje na Reki, pa v enem od prihodnjih prispevkov.

Vsesplošno navdušenje v deželnem glavnem mestu
"To je bilo včeraj popoldne [29. julija 1914] navdušenja po Ljubljani. `Slovenec´ je naznanjal prvo zmago avstrijskega orožja proti srbskemu sovražniku. Vse polno ljudstva je oblegalo našo tiskarno, vsak je hotel prečitati na uredniških deskah nabito novice. Vest je bliskoma prodirala v vse ljubljanske okraje, ki so se nakrat [naenkrat] še bolj oživeli. Navdušeno petje je orilo z ulic in iz gostiln."

Vojaško letalstvo se vključi v boje
Četudi je bilo vojaško letalstvo ob začetku prve svetovne vojne še v dokaj zgodnji fazi svojega razvoja, je že dobivalo pomembno vlogo tako pri podpori kopenske vojske kot tudi mornarice. Sprva so se letala uporabljala v glavnem za izvidniške namene, kaj kmalu pa se je pokazala njihova uporabnost – bombardiranje ciljev na tleh. Nekaj drobcev iz življenja vojaških pilotov v naših krajih pa lahko preberete v prispevku z naslovom Boji, ki so se bili nad soško fronto. Vabljeni tudi k branju prispevkov o avstro-ogrskih letalskih asih (Gustav Klasing, Gottfried von Banfield in Godwin von Brumowski), ki so zaznamovali to obdobje naše skupne zgodovine.

"Dunaj, 31. julija. "N. Fr. Pr." priobčuje od svojega zemunskega poročevalca naslednje uradno dovoljeno poročilo (brzojavka je došla brez datuma): V Zemunu so vse luči ugasnjene. Belgrad sam je brez luči, ki so se sicer tako prijazno svetlikale na tostran. Ob bregu stoji mnogo ljudi, odraščeni otroci, ki tiho šepetajo in čakajo na dohod monitorjev. Malo prej je divjal še ljut boj. Že zgodaj popoldne so imele naše težke baterije artiljerijski dvoboj s srbskimi baterijami, ki so stale pri Banici, 5 km južno od Belgrada. Deset minut pred 8. uro zvečer se je začelo pri mostu čez Savo ravno v trenotku, ko so se naše predstraže menjale, ljuto streljanje iz pušk. En avstrijski aeroplan, ki je dospel iz Novega Sada, je preletel srbske pozicije in jih razsvetljeval. Krožil je visoko nad sovražnikom in dajal našim topovom smer in cilj za njihov ogenj. Ob tem času so posegle vmes tudi naše havbice. Njihovi, z občudovanja vredno preciznostjo oddani streli so sovražno artiljerijo kmalu prisilili k molku. Polagoma je bojni šum potihnil. Sedaj sedimo na motno razsvetljenem kolodvoru in čakamo na stvari, ki imajo priti."

_{Rok Omahen je dokumentalist raziskovalec iz TV-arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}