Vožnja proti Ljubnemu ob Savinji je bila mesec dni po mojem prvem obisku zelo drugačna. Takrat so se tja zgrinjale kolone gasilskih vozil, kombijev in avtomobilov, s katerimi smo prostovoljci hiteli na pomoč, na poti pa smo ob Savinji opazovali nepredstavljive gmote lesa, odpadkov in kamenja. Zdaj na cesti ni kolon, ob strugi Savinje so brazgotine, ki so jih zadale poplave, še marsikje močno vidne, s kupi lesa na čelu, a so vendarle že manjše.

Ko sem se v petek pripeljala ob Savinjo, ob cestah ni bilo parkiranih avtomobilov, v zraku ni bilo helikopterjev, ni bilo slišati množice prostovoljcev, gasilcev in domačinov kot pred mesecem dni, ko smo družno čistili poplavljene kleti, odmetavali mulj in blato ter se bodrili, da nam bo s skupnimi močmi uspelo.

Z Bernardo in Petrom Kranjcem sem se srečala v enem od gostišč tik pred Ljubnim. Pred mesecem dni smo se srečali kar na cesti pri odcepu za Strmec, takrat sta bila bleda in čisto v šoku, ker jima je plaz zasul hišo in sta ostala brez vsega. V eni noči se jima je življenje postavilo na glavo. A stanje v Strmcu je danes enako kot pred mesecem dni.

"Plaz je pri nas pokopal tri hiše, poleg naše še kmetijo, kjer je sam živel gospod, in hišo mladega para, ki sta bila lastnika hiše šele dva dni. Kot kaže, pa se bo za zdaj vse pustilo, kot je, pokopano pod blatom in kamenjem," opisuje zdajšnje stanje Bernarda.

Sorodna novica Od obupa do upanja: "Kot da naše hiše nikoli ni bilo, vse je zradirano."

Mladi par so začasno naselili v stanovanje v Lučah, gospod živi v apartmaju v Lučah, Peter in Bernarda s 4-letnim Tilnom pa živita pri Bernardinih starših. Občasno še gresta k njuni nekdanji hiši, ki je ujeta pod blatom in kamenjem, in tu in tam najdeta kakšen predmet, ki ni več uporaben. Škode še niso prišli popisat.

Čeprav imata vse osnovno za življenje, ju skrbi, kako bo v prihodnje, ker nimajo v celoti urejenega ogrevanja, hladnejši meseci pa se hitro bližajo. Ravno v ponedeljek pa sta vendarle bila na sestanku pri županu Luč Klavdiju Strmčniku, ki jima je predstavil možne parcele in za začasno bivanje ponudil v uporabo mobilno hiško. Takoj po poplavah so jima sicer že ponudili možnost, da bi dobili parcelo v bližini Savinje. "Takrat sva rekla, da ne želiva znova živeti ob vodi, strah je prevelik. Kaj če se poplave ponovijo?! Upam, da bodo našli varno lokacijo, da ne bo blizu vode in da ne bo plazovito," upa Bernarda.

Zdaj sta si že opomogla od prvega šoka, kljub negotovosti, ki ju prežema, sta bolj optimistična, a hkrati zelo realna. "Dlje kot gremo od Ljubnega proti Lučam, slabše je. Tam, kjer smo mi, so zaselki in kmetije, in če se ne bi domačini pobrigali in uporabili svoje mehanizacije, bi verjetno še vedno tja hrano in drugo dostavljali s helikopterji," pove Peter. Kot pojasni Bernarda, so čez plaz za silo uredili cesto, da lahko pelje šolski avtobus čez in grejo otroci lahko v šolo.

Nad območjem, ki ga je uničil plaz, so še kmetije, na eni imajo tudi dva šoloobvezna otroka in so jim, tako pripoveduje Bernarda, naredili novo cesto čez gozd do glavne, ker so bili v celoti odrezani od sveta.

Za njima je torej težek mesec, poln negotovosti, oba sta zaradi višje sile za zdaj še doma in ne hodita v službo. Bernarda dela na žalskem centru za socialno delo, Peter je projektant v podjetju v Preboldu, ki ga je prav tako zalila povodenj. Zaradi izjemno slabih cestnih povezav zdaj za pot v Žalec potrebujeta eno uro. "Dejansko naju več nič ne veže na Luče. Lahko bi vrgla puščico na zemljevid po Sloveniji in kamor bi padla, tam bi lahko šli," pravi Bernarda.

V prvih dneh so bili na območju poplav aktivni številni prostovoljci, ki so prizadetim pomagali ne le odstranjevati fizične posledice plazov in poplav, temveč tudi blažiti psihične posledice, saj so doživeli veliko travmo. Da izgubiš hišo z vsem, kar si gradil desetletja, je šok, po katerem je potrebno dolgotrajno okrevanje, tu pa so in se še morajo prizadeti, kot sta sogovornika, ukvarjati s praktičnimi zadevami, kako si urediti življenja, z izpolnjevanjem obrazcev za to in ono, kar terja čas in energijo. "Največje in najtežje odločitve so še pred nama," pravi Bernarda in poudari pomoč sodelavcev pri vsej birokraciji.

Nesebična pomoč neznancev je vse ganila

Kljub težkim dnem in skrbem pa sta, kot sta v pogovoru večkrat poudarila, v tem mesecu naletela tudi na številne geste, ki so jima dvignile duha in navdale z veliko hvaležnostjo. Od Bernardinih zdajšnjih in nekdanjih sodelavcev, ki jima pomagajo na različne načine, do neznancev, ki so jima pomagali finančno in jima ponudili možnost počitnic. "Moji nekdanji sodelavci iz društva Novus so me izredno pozitivno presenetili že dva ali tri dni po katastrofi, dekleta so se organizirale in so pralni stroj pripeljali iz Velenja prav do Ljubnega. To nam je res prav prišlo, ker stroj potrebuješ takoj. Moram omeniti tudi, da so me klicali s fundacije Boštjana Bandlja, da bi mi podarili nov avto. Noro, kar solzne oči sem dobila, sploh nisem mogla verjeti! Pa gasilci iz Bistrice ob Sotli so nam prinesli darilno kartico neposredno do plazu. Še ena lepa zgodba je bila povezana z Barbaro iz Nemčije, ki ima korenine v Lučah. Videla naju je na televiziji in zagnala akcijo zbiranja denarja, ki so nama ga potem dostavili, povabila pa nas je tudi na obisk v Nemčijo. Ko vidiš to dobroto, ti je res toplo."

Poročni album bosta znova dobila

Ganljiva zgodba, ki jima je močno dvignila moralo v teh negotovih časih, je povezana z njunim poročnim albumom, ki je tako kot vse drugo pokopan pod plazom. Najprej sta oklevala, ali ga sploh vprašati, a sta le dvignila telefon in izkazalo se je, da ima njun poročni fotograf še vedno shranjene njune fotografije in tako bosta dobila nov album. "To je bilo pred devetimi leti, pa ima še vedno shranjene fotografije. Kar nisva mogla verjeti," povesta navdušena, da bosta dobila dragocen spomin nazaj.

Ob tem dodata, da sta hvaležna za številne klice sorodnikov, prijateljev in sodelavcev, ki ju sprašujejo, kako jima še lahko pomagajo. "Za Tilna sva dobila veliko oblačil, midva se bova pa tudi znašla, sorodniki in prijatelji so nama v veliko pomoč."

Plaz je odnesel tudi vse Petru ljube stroje, tudi fotoaparat, dve kolesi, je navdušen kolesar, ter bonsaje, ki jih z ljubeznijo vzgajal več kot 20 let, Bernarda je izgubila vse pripomočke za ročno ustvarjanje, ki ji je bilo zelo ljubo. Zavedata se, da bo trajalo še dolgo časa, preden bosta znova imela možnosti za prostočasne dejavnosti. "Za psihično stanje mojega moža bo najbolj vredno, če bi lahko dobil kolo," ob slovesu pristavi Bernarda.

Zdaj je prva skrb urejanje strug Savinje in hudournikov

Ko sem se pripeljala na Ljubno, so bili v sončnem petkovem popoldnevu in kar malo zlovešči tišini domačini poskriti v notranjosti svojih domov, na katerih je še vedno jasno videti črta, do koder je pred tedni segala Savinja. Da si narava hitro liže rane, je razkril pogled na travnik, kjer smo odmetavali mulj: tam se zdaj že pogumno bohoti trava.

Največje kupe podrtih in narinjenih dreves ob hišah ob Savinji so odstranili, ni več avta, ki je bil pred mesecem surrealno zabit med drevesa. Bagri so v preteklih tednih na enem koncu pri mostu že zravnali zemljo ob vodi, na drugem potekajo intenzivna dela. Urejanje struge Savinje je zdaj ena ključnih prioritet, vsi se bojijo morebitnega jesenskega deževja in posledic, če struga ne bo očiščena in nasipi ne utrjeni.

Par sto metrov nižje je pravo gradbišče, tik ob hiši Hriberškovih, kjer so imeli pred poplavami v najemu občinsko zemljišče in na njej njivo, so ropotali bagri, tovornjaki so vozili sem ter tja. Delavci so postavljali velike kamne in jih betonirali, da bi utrdili nasip in da tok Savinje ne bo imel možnosti, da znova zalije desni breg. "A dokler ne bodo začeli jezu podirati, nič ne verjamem, da bo tu svetla prihodnost. Tu je najnižji del, in če se voda dvigne, se samodejno razlije tu okoli naše hiše in sosednjih hiš. Rekli so, da bodo ta predel najprej uredili, ker je najbolj na udaru," pripoveduje Franci Hriberšek, ki je z očetom Ivanom gonilna sila lesarske delavnice v hiši.

Že leta so domačini opozarjali, da bližnji jez ni primeren za to območje. Ko so se podrta drevesa zabila v betonske "šprikle" na obeh straneh struge, se je po sredini gladina vode dvignila, in ker ni imela kam teči, na levi je višji breg s travnikom in grmovjem, se je razlila na nižji desni breg in tam zalila več deset hiš. Tudi Hriberškovim, ki so se najhujšemu – da bi jim hišo odneslo – izognili zaradi na črno zgrajenega betonskega zidu, je zalilo stroje, na vprašanje, ali bodo še uporabni, sploh tisti, ki imajo elektroniko, pa Franci odgovori, da čakajo na servis, a da so optimistični. "Zdaj skupaj spravljamo stroje, čakamo na dele, vse gre počasi, upamo pa, da bo vse delovalo in da bomo lahko znova delali," pove Franci. "Preživeli bomo, nekaj prihrankov imamo, sam sem edini zaposlen. Zdaj čakamo na pomoč, vložili smo prošnje za pomoč oz. povrnitev škode, vendar pa nismo dobili še nobenih sredstev. Vsi so glasni, kaj vse se bo razdelilo, a doslej se ni še nič, upamo, da ne bo ostalo samo pri besedah. Imamo zavarovano, kolikor je bilo to mogoče, ker smo pač tako blizu Savinje. Zavarovalnica je za zdaj sporočila le, da smo v postopku." Ob tem je pojasnil, da jim je računovodkinja pomagala oz. uredila vse za vložitev prošenj za različno pomoč.

"Za popis škode pa so z občine sporočili, da bodo prišli zdaj v nekaj dneh ocenit škodo. Tudi pri sosedih še niso bili. Vse traja predolgo, ljudje potrebujejo denar za obnovo, ne moreš čakati tri mesece, da si boš potem uredil ogrevanje. Zima bo hitro tu, takoj je treba začeti, in že tako je težava, da ni potrebnih mojstrov, vsi so zasedeni."

"Sreča božja, da so prišli pomagat prostovoljci"

Kot pravi, zdaj ne potrebujejo več pomoči prostovoljcev, so jim pa zelo hvaležni za pomoč v prvih dneh po katastrofi. "Prostovoljci so prišli iz vseh koncev iz Slovenije in so pomagali. Potem ko so pa uvedli dovolilnice, potem se je pa to hitro končalo," še pove Franci. "Res je bilo v prvih dneh veliko ljudi. Najpomembnejše je bilo, da smo čim prej spravili blato iz hiše. Če bi bili v tistih dneh sami, bi bilo veliko težje. Sreča božja, da so prišli pomagat. Marsikdo je rekel, da si ne more predstavljati, da bi čez noč ostal brez vsega," še pove Franci in prizna, da je po 14 dneh travma prišla za njimi. "Potem pa ugotavljaš, da ni tega, da ni onega, da je treba po vse večje stvari v trgovino v Mozirje."

Ivan Hriberšek me, tako kot pred mesecem dni, pelje k strugi Savinji, kjer zdaj potekajo dela. "Leta 2014 je eden od domačinov z bagrom malo utrdil nasip, sicer bi že takrat poplavilo. Vse naše prošnje doslej so naletele na gluha ušesa, nikoli ni bilo denarja," še pravi.

Klopca z izrezljano ribico je le našla pot nazaj v Ribiški dom

Naslednja postojanka je bil Ribiški dom v Ljubnem, kjer smo pred mesecem dni čistili z blatom naphane štedilnike, pomivalne stroje, zamrzovalne skrinje, hladilnike in še kaj. Tadeja Podkrižnik, ki je z možem Matejem gonilna sila gostinskega lokala, ki ga najemata v domu, je bila takrat čisto iz sebe zaradi vsega, kar so doživeli, pa tudi od neprestanega tuhtanja, kaj jih čaka. Mesec dni pozneje je bila njen glas že vedrejši. "Trenutno notranjost sušimo z razvlažilniki, keramičarji so vsi zasedeni, govorijo o tem, da bi lahko prišli šele drugo leto, midva pa računava, da bo to vseeno prej. Jezera se tudi sušijo, da se spravi mulj ven, čakamo na bagre in tovornjake. Ko bodo odstranili mulj, bodo potem lahko natočili vanje novo, čistejšo vodo," razloži, v kakšni fazi je zdaj urejanje doma in okolice. Z možem sta zdaj na čakanju, tudi onadva sta ob pomoči računovodkinje vložila vse potrebne dokumente za ureditev statusa in pomoči.

Ob povodnji je požrtvovalnim članom ribiške družine uspelo rešiti nekaj rib, žal le malo. Povodenj je odnesla leta dela ribiške družine, uničenje jezer pa pomeni, da bo ribiški turizem, ki je na tem območju zelo močan, nekaj let na kolenih. "Ribiči ocenjujejo, da bo trajalo nekje 3, 4 leta, da pridemo nazaj v stare tire, prej gotovo ne. Za drugo leto načrtujemo samo jezero, za ribe v Savinji pa bodo potrebna dve do tri leta," pove oceno ribiške prihodnosti.

Le dva tedna pred poplavami so pred Ribiškim domom postavili izrezljano klopco, ki so jo narasle vode odnesle. A so jo našli. "Skoraj nepoškodovano so jo našli nekaj kilometrov nižje, v bližini črpalke," pove sogovornica in doda še eno vedro novico: kot kaže, jim bo tudi štedilnik, ki je bil poln blata, uspelo rešiti. "Štedilnik in pomivalni stroj smo dali na servis, popravilo in čiščenje bo stalo okoli 400 evrov, kar pa je še vedno občutno manj, kot sta stala."

Ko ji rečem, da so spremembe po Ljubnem seveda očitne, a da sem pričakovala, da bodo še bolj, Tadeja pritrdi, da gre obnova počasi. Delno je to pripisati tudi pomanjkanju delovne sile. "Mi delamo bolj kot ne v lastni režiji, ker pač bagri morajo iti tja, kamor doslej še niso mogli, ker ni ceste. Treba je urediti ceste, šola se je začela in kak kombi mora začeti voziti tudi 45 minut prej, da pride z učenci pravočasno do šole."

Župan: Ključno je urejanje vodotokov pred jesenskim deževjem

Kot je povedal župan Ljubnega ob Savinji Franjo Naraločnik, je v občini še 13 družin, ki so ostale brez doma. "Nastanjeni so pri sorodnikih, prijateljih, znancih, v turističnih sobah, tudi za dlje. Prizadevamo si, da bi čim hitreje našli parcele, kjer bi si lahko ustvarili nov dom. Pred dobrim tednom smo poslali ministrstvom in soglasjedajalcem tudi predlog parcel, ki smo jih dali v ožji izbor za pozidavo. Večina je stavbnih zemljišč, nekaj je tudi kmetijskih. Ne odpiramo novih urbanističnih celkov, ampak nadaljujemo niz gradenj, želimo graditi premišljeno."

Zdaj čakajo predhodna mnenja soglasjedajalcev, da bodo lahko na podlagi tega pristopili k urbanistični zasnovi in potem k občinskemu prostorskemu načrtu za obnovo po poplavah. "Zagotovili smo prevoznost lokalnih cest, ampak res gre za grobo prevoznost, predvsem na območju Tera–Planine, tam imamo največ težav, ker je tam tudi največ poškodovanih lokalnih cest. Zdaj si intenzivno prizadevamo za popravilo, pripravljamo jih v obliko, da bodo lahko služile čez zimo in da bomo lahko potem na njih v sanacijskem obdobju delali sanacijo na brežinah."

Na vprašanje, ali je za vse šoloobvezne otroke urejen dostop do šole in domov, je Naraločnik odvrni pritrdilno. "Je pa res, da je potrebna koordinacija šole in prevoznikov, da se usklajujemo, da se ne dogajajo zamude in dolgi zaostanki."

Popis škode se po županovih besedah izvaja zelo intenzivno, a vsi še niso prišli na vrsto, kar so potrdili tudi drugi sogovorniki. "Poleg svojih 10 vpisnih ekip imamo še pomoč iz drugih upravnih enot. Gre za izjemno velike vnose, bojimo se, da prihodnji teden, ko bo zadnji teden vpisa, ta Ajda ne bo preživela navala zaradi množičnega vnosa. Mislim, da bo treba podaljšati časovnico za vnos. Gre res za veliko obrazcev, že mi kot majhna občina imamo težave, kaj šele večje občine."

Strah pred jesenskim deževjem

Poleg tega je velik poudarek na urejanju pretokov. "V naših vodotokih in delno tudi cestah imamo 50 kosov težke mehanizacije, manj kot 10 odstotkov je mehanizacije od koncesionarja, kar kaže na nedohranjenost teh služb. Ne bom ugotavljal vzroka, gre za splošen problem, ker moramo zdaj mi kot občine vstopati v dogajanje kot naročniki bagrov in tovornjakov, da se sploh kaj odvija na naših vodotokih." Kot je poudaril, je koordinacija zahtevna, saj sodelujejo različna podjetja, ki pa se po županovih besedah izjemno odzivajo. "Spopadamo se res z velikim strahom, kaj se lahko zgodi v primeru močnega jesenskega deževja. Zavedamo se, da kar mislimo narediti, moramo zdaj v tem sušnem obdobju, ki je k sreči trajalo kar dolgo in tako omogočilo vsaj osnovno izvedbo del, še vedno pa je to daleč od tega, da bi lahko bili zadovoljni. Zavedamo se, da s tako intenziteto, kot jo imamo zdajle, lahko mogoče v pol leta približno uredimo hudournike in delno zaščitimo najbolj prizadete predele z utrjevanjem brežin ter s kamnometi v betonu."

Kar se tiče odzivanja države, Naraločnik pravi, da se na njihove klice sicer vsi odzivajo, "toda vse to za nas poteka prepočasi. Niso še oblikovane tehnične pisarne. Ljudje kličejo k nam na občino in sprašujejo, ker se nimajo na koga drugega obrniti, kaj bo zdaj naredila država, kaj občina." Kot pravi, na občini se pospešeno trudijo pri prostorskem delu, a dodaja, da še nimajo natančnih navodil, kako se podrobno lotiti prostorskih načrtov, na drugi strani pa se srečujejo z blokado, ker ne morejo kupovati kmetijskih zemljišč, ki bi jim potem spremenili namembnost. "Potem bomo pa morali kupovati stavbna zemljišča, ki so veliko dražja. To je velik zadržek. Poleg tega skrbimo za družine, ki so nastanjene pri drugih ljudeh. Ravno zdaj potekajo pogajanja oz. dogovarjanja, kdo bo te stroške kril. Kolikor mi je znano, naj bi te stroške krila država."

Obrtnikov je premalo, cene storitev se višajo

Potrebe po prostovoljcih zdaj dejansko nimajo, v ospredje bodo vse bolj prihajale potrebe po posameznih obrtnikih, od mizarjev, polagalcev keramike, vodovodnih inštalaterjev, pleskarjev in drugih. "Njihovo pomanjkanje po drugi strani vodi v višje cene, tako je izzivov res veliko. Upam, da bo država res držala besedo in bo pristopila z gradnjo objektov in da bo ljudem, ki so zelo oškodovani, pomagala pri obnovi, vsaj tistih objektov, za katere je obnova smiselna."

Kot je dejal, imajo v občini več ogroženih objektov, ki jih nenehno spremljajo geologi in statiki, da bodo ocenili, katere stavbe bo v prihodnje še treba porušiti oz. je jasno, da bivanje v njih ni mogoče. "Pojavlja se tudi problematika hiš, ki so na ogroženih območjih, ki so poplave preživele, a se lastniki zavedajo, da je mogoče, da se lahko take poplave ponovijo. Jasno je, da na dolgi rok tam ne morejo ostati. To je trd oreh, v katerega bo treba zagristi," si ne zatiska oči župan.

Ob tem je poudaril tudi psihološki vidik poplav. "Bojim se, kaj bodo prinesli prihodnji meseci, ko se bo vreme poslabšalo. Ljudje so še vedno v delno vlažnih objektih, tudi brez ogrevanja. Kako bomo to zvozili, mi še ni jasno. Odgovornost vseh, tudi občine, je, da ljudem pomagamo po najboljših močeh."

Poudaril je veliko težavo velikanskih količin gramoza, za več 100.000 kubičnih metrov materiala, za katerega ni jasno, kam naj ga odvažajo. "Deponije ne smejo biti na poplavnih območjih niti ne na kmetijskih površinah. Kam torej naj ga odložimo? Imamo velike težave, kam s tem materialom, da ga shranimo za poznejši čas, ko bomo urejali ceste in ga bomo lahko uporabili tudi kot podlogo za nove ceste oz. nov asfalt." Na vprašanje, kdo je pravi sogovornik za to vprašanje, je odvrnil, da je vprašanje naslovil na vladno skupino in da zdaj čaka na odgovor.

Ko bodo končali popis škode, pa imajo na občini že oblikovano komisijo, ki bo delila sredstva solidarnostnega sklada v skladu z merili, ki jih bodo oblikovali, in tudi v skladu z informacijami, ki jih bodo pridobili od humanitarnih organizacij glede tega, kakšno pomoč je kdo že dobil. "Želimo, da skušamo pomoč razdeliti čim bolj pravično," je sklenil pogovor Naraločnik.

Ko sem se vozila domov, je kraje ob Savinji božalo večerno sonce. Narava bo zacelila rane, ljudje si jih bodo počasi tudi, a pot do tja je še dolga in potrebovali bodo pomoč. "Hvala za vaše srce," je pisalo na plakatih ob cesti.