Na Poljani v občini Prevalje danes rušijo prvo hišo po poplavah, ki so avgusta 2023 prizadele Slovenijo. Hišo, v kateri je s sinom in mačkom živela Cvetka Berložnik in ki s ceste ob glavni prometnici skozi Mežiško dolino ni bila videti hudo poškodovana, je deroča voda razklala na polovico. Nevaren objekt je odkupila država, Cvetka Berložnik pa si je z odškodnino kupila stanovanje v bloku na Ravnah. Tam jo je za oddajo Ob osmih obiskala Metka Pirc.

Srečali sva se na Javorniku, kjer je vaš novi dom. Kako se počutite tukaj?
Zelo dobro, zelo dobro se mi je izteklo. Res, glede na to, kako hudo je bilo, sprva nisem videla prihodnosti. Tu so mi vsi priskočili na pomoč, tako da so mi ponudili to stanovanje, prijatelji so mi pomagali, vse opremiti in uredili, tako da zdaj sem že od oktobra 2023 v tem stanovanju in se res zelo dobro počutim. Stanovanje je toplo, v pritličju je, da mi ni treba po stopnicah ...

Imeli ste kar srečo, ne? Ker danes tudi tukaj na Koroškem, sploh na Ravnah, ni preprosto dobiti praznega stanovanja.

Hči in njen fant sta imela v lastništvu tole stanovanje in sta mi ga ponudila, ker sta imela prej podnajemnico in tej se je k sreči prav takrat iztekla pogodba. Seveda sem ga zgrabila, takoj ko sem ga videla. Da, da, da, sem rekla, tu bom, ne bom nikjer drugje. Sreča v nesreči, res sreča v nesreči. Tri mesece sem bila pri prijateljih, ki so mi tudi takoj ponudili pomoč. Še isti dan, ko se mi je to zgodilo, sem se pri njih ustavila s kovčkom in z mačkom. Nekaj oblek v kovčku in maček, to sem imela.

Kako ste preživeli tisti dan ujme? Trenutek sreče vas je ohranil pri življenju.
Res, res sem srečna, da sem se rešila, ker je šlo za sekunde. Niso bile minute, ampak nekaj sekund, ko se je začela podirati hiša, da sem zbežala iz postelje na hodnik. Ko sem se obrnila, pa ni bilo več ne dnevne sobe ne spalnice, samo dve veliki luknji. Mimo je pa divjala tri metre visoka voda, če ne višja. Tja je pridrla po travniku, ne po strugi Meže. Bale je nosilo mimo kot teniške žogice. Res grozljivo je bilo.

Zakaj ste se prav v tistem ključnem trenutku prestavili na hodnik, da ste ostali v tistem delu hiše, ki je ostala cela? Ste kaj slutili takrat, zakaj ste šli na hodnik?
To je bilo čisto podzavestno. Ko je začelo pokati, ko so stene začele pokati ... v prvem trenutku si nisem niti mislila, kaj bi lahko bilo, ko mi je prišlo v zavest, da se hiša podira, pa ni bilo druge kot samo beg. To je podzavest. In pa tisti ohranitveni nagon. K sreči božji hodim na rekreacijo, kegljam, balinam, da sem kolikor toliko pri močeh, gibčna, drugače se ne bi rešila, ne bi mi uspelo zbežati.

Dejali ste, da ste bili s kovčkom. Kaj vam ga je uspelo tako na hitro vzeti?

Nekaj oblačil sem lahko pobrala iz omare, pa ostal mi je nahrbtnik z dokumenti, k sreči božji, imela sem ga v kuhinji. Pa eno potovalko, da sem mačka pospravila vanjo, to je bilo vse, kar sem lahko odnesla.

Sta pa z mačkom več ur potem čakala zunaj, na stopnicah, na pomoč.
To se je zgodilo zjutraj, malo čez sedem. Helikopter je lahko prišel pome ob petih popoldne. Tako sva sedela na drugi strani hiše, na stopnicah, obrnjenih proti cesti, pa čakala na helikopter, ki ni mogel vzleteti, ker je ves dan deževalo. Šele popoldne se je vreme toliko izboljšalo, da je lahko vzletel in so me potegnili gor, saj ni imel kje pristati tam, kjer je bila vsepovsod voda. Hiša je bila otok sredi tiste vode, tako da se je nekdo spustil dol in naju z mačkom navezal, pa so naju potegnili na helikopter.

Kakšni pa so bili dnevi po tem, ko ste se preselili k prijateljem? Iz helikopterja ste šli tako rekoč takoj k njim.
Sem. Slovenska vojska me je zapeljala do prijateljev, in tam sem ostala. Ker sem pač bila pod takim stresom, sem se morala z nečim ukvarjati, pa sem šla malo na Karitas pomagat, ker je bilo treba sortirati ogromno oblačil, ki so jih darovali ljudje. Pomagala sem tudi tistim, ki so čistili po poplavah, pomagala sem kuhati golaž, da smo ljudi nahranili, pa malo tudi zase, da sem se umirila in vedela, da sem naredila nekaj koristnega. To mi je bilo v tolažbo.

Leto in pol je bila polovica hiše odprta, ker je bila porušena, tudi ropali so po njej.
Vdrli so mi v hišo. Najprej so odprli okno pri kurilnici, vdrli, tam se ni dalo pobrati ne vem kaj. Potem so vdrli še skozi zaklenjena vhodna vrata, po hiši so premetali vse in zmetali po tleh predmete, ki jih niso mogli pobrati. Vsi predali so bili odprti, vsa posoda, kar koli je pač bilo v njih, vse je bilo zmetano po tleh.

Vi pa niste smeli noter, ker je bilo prenevarno?
Lahko bi šli, a si nismo upali, ker je bilo prenevarno. Šli smo takoj po poplavah, ker je bila nosilna stena na hodniku samo počena, potem pa se je tako premaknila, da se je vse sesedlo in si nismo upali več v hišo. Rešili smo male kuhinjske strojčke, nekaj posode, pa manjše reči, drugega si nismo upali, tako da je vse v tem stanovanju kupljeno oziroma táko, kot je bilo v stanovanju. Spalnico in dnevno sobo pa smo opremili z denarjem, ki sem ga dobila od Centra za socialno delo, Karitas in dobrih ljudi.

Kako pa gledate na državne postopke, na odkup? Hiša je pristala v lasti države.
Lahko se samo zahvalim za zelo korekten odnos gospoda Šefica in njegove ekipe. Vem, da so postopki dolgotrajni, birokracija je taka, ampak nimam nobene pripombe na gospoda Šefica, njegovo potrpežljivost in za vse.

Hišo podirajo na pepelnično sredo. To je tudi za vas poseben simbolni dan.
Ja, to je res žalosten dan, ne morem reči drugega. Pred dvanajstimi leti, na pepelnično sredo, smo pokopali mojega moža, ki je nenadoma umrl. Nič mu ni bilo, samo padel je, infarkt, in konec je bilo z njim. Skupaj sva zgradila to hišo, prav od začetka do konca. Veliko sva sama delala, od vodovoda, ki sva si ga sama skopala, pa od temeljev do strehe. Zelo sva garala, odpovedovala sva se vsemu, Enajst let je trajalo. Imela nisva niti dneva dopusta, vse je šlo v hišo. Tistih enajst let je zdaj izgubljenih, v pozabo bodo šli vsi tisti dnevi.

Je hudo?
Ja, je, ko se spomniš. Saj prej si misliš: "Hvala Bogu, ne bom več videla tiste podrtije!" Ampak zdaj je pa kljub temu hudo. Kljub temu nisem spala vso noč.

V trenutku, ko se pogovarjava, so na Poljani že napol ruševine. Zdaj bodo dokončno padle. Potem vse skupaj odpeljejo in parcela postane del vodovarstvenega območja oziroma območja poplav. Tam je bilo bolj samotno naselje, tukaj pa ste sredi mesta.
Ja, tam sta bili samo dve hiši, obe za rušenje. Dobro sem se počutila tam, ker je bil mir. Na eni strani sem imela Mežo, ki mi je šumela, na drugi strani les. Ves čas so pele ptice in ves čas se je nekaj dogajalo. Videl si lahko kakšno srno, zajca, kar koli ...

Se še vračate tja?
Ja, še, še, še. Prejšnji teden sem se zapeljala malo gor pogledat. K hiši ne grem, ampak kar tako sem se malo zapeljala spomine obujat. Ker tam smo imeli še vrtno uto, v kateri sva z možem velikokrat sedela poleti vsak večer, zelo lepo je bilo. Psa sva imela zraven, imela sva race, zajca, vse mogoče. Užitek je bil. No, pa za živce spočiti. Maček Buli pa ostaja, in hvala Bogu, da se je rešil z mano. Res.

Mogoče kakšna popotnica ljudem, ki jim bodo še rušili domove v prihodnjih tednih?
Vem, da je hudo. Tako kot je meni hudo, tako bo vsakemu, ampak naj se poskusi vsak postaviti malo na noge in pozitivno gledati na vse. Mislim, da tako veliko lažje preživiš in preneseš vse.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v podkastu Ob osmih.