Porast avdio- in videovsebin na zahtevo, dostopnih na medmrežju, Alena Jelena ne skrbi, saj zaznavajo velik porast poslušanosti. “Če je kdo mislil, da je radijska igra mrtva, da je to le neka slepa umetnost, ki jo posluša samo nekaj ljudi, se je prekleto motil! Ne – radijska igra je še kako živa in zelo popularna. Pa ne samo pri nas, ampak tudi v Evropi in po svetu.” Poudarja že izrečene misli nekdanje urednice igranega programa Gabrijele Gruden, ki je pred šestimi leti dejala, da “se je očaranost z ustvarjalnimi možnostmi, ki jih je ponudila digitalizacija radijske produkcije, počasi umirila in da v ospredje spet prihaja človeški glas”, in hvali tonske mojstre, ki so ustvarjali kompleksne radijske igre na trak. “Trak so rezali do črke natančno,” pravi Jelen.

Sodobno zgodovino radijske igre sam dobro pozna, saj se že od svojih študentskih let ukvarja z radijsko umetniško besedo, za katero zdaj skrbi kot urednik. Poudarja, da ustvarjamo vrhunske igre, v čemer smo podobni medijskim hišam tako v regiji kot širše. “Vrhunskost nam priznavajo na festivalih, saj stremimo k dovršeni zvočni podobi. Še vedno lahko gremo na teren in posnamemo igro, česar veliko radijskih hiš ne počne več. V naših radijskih igrah nastopajo številni priznani dramski igralci. In to odličnost in poetičnost slovenske radijske igre prepoznajo tudi žirije na festivalih v tujini. Čeprav kakšen član žirije zna reči, da so ’klasične radijske igre’ zastarele in da smo tisti, ki jih delamo za luno."

Trendi so zdaj drugačni. Radijske igre se snemajo tudi že na telefone in samo besedilo ni več v ospredju kot njegova tematika. “Mlada generacija ustvarjalcev sliši radijski igro tudi na ‘neklasični’, drugačen način. Zato si kot urednik želim, da pridejo po končanem študiju k nam in da ustvarjajo pri nas. Mladi režiserke in režiserji na radio pripeljejo tudi igralce iz svoje generacije, z njimi prihajajo tudi nova besedila, nova poetika in na njih sloni tudi prihodnost radiofonske umetnosti.” Zato pogreša tudi tesnejše sodelovanje z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (AGRFT), predvsem to, da bi bila predavanja v dramskem studiu kot v času njegovega študija. “Tako smo študentje lahko spoznali delo na radiu, snemali smo radijske igre z izkušenimi tonskimi mojstri in se od njih marsikaj naučili. Pa tudi zaposleni režiserji smo slišali mlade in jih imeli možnost spoznati na radiu.”

Splošna podoba radijskih iger ostaja raznolikost, od pravljic in iger za otroke, kratkih iger za odrasle do eksperimentalnih in umetniških vsebin. V uredništvu skrbijo tudi za snemanje zvočnih knjig, ki jih vsak delovnik ob 19:00 predvajajo tudi v oddaji Odprta knjiga, ki jo ureja Jelen.

Več pa preberite v spodnjem pogovoru.

Predlagam, da se za začetek posvetiva zgodovini Uredništva igranega programa (UIP), ki je pod vašim vodstvom zdaj pol drugo leto.

Uredništvo igranega programa je danes sestavni del Arsa. Nekoč je bilo to samostojno uredništvo, ki je sobivalo z drugimi radijskimi uredništvi, ustvarjalo številne radijske igre, ki so se zapisale v zgodovino tako radia na Slovenskem tako radijske igre kot take. Radijska igra se predvaja na slovenskem radiu že 95 let, najstarejši zapis glasu slovenskega igralca, ki ga hranimo in je posnet na plošči, pa sega nekje v leto 1908, na katerem sta glasova Danila Verovška in Avgusta Danilova.

Za začetek oddajanja Radia Ljubljana velja leto 1928 in za takrat še težko govorimo o uredništvih in samostojnem igranem programu. Je pa bila slovesnost ob prvem oddajanju zelo kulturno obarvana, saj sta govorila Fran Šaleški Finžgar in Oton Župančič, ki je recitiral Dumo. In istega leta je prva radijska igra Peterčkove poslednje sanje doživela premiero ravno na božični večer. Peterčkove poslednje sanje smo pred kratkim tudi posneli na novo pod režijo Jožeta Valentiča.

Slovenski igralci so dokaj hitro spoznali moč in poslanstvo novega medija. Pod vodstvom Franceta Koblarja so v času med obema vojnama uprizorili kar nekaj domačih in tujih dramskih besedil. Mejnik v sodobni radijski igri, ki bi ga lahko povezali tudi z našim uredništvom, pa je bil 26. april 1949, ko je bila po Radiu Ljubljana premiera prve izvirne slovenske radijske igre Strme stopnice.

Uredništvo igranega programa je torej mnogo starejše od programa Ars.

Če govorimo o uredništvu, kot ga poznamo danes, ne. Organiziranost radia se velikokrat spreminjala, z njim pa tudi "oddelek" dramskega programa. Bili so časi, ko so kolegi režiserji in dramaturgi delovali skupaj z mladinskim programom, pa potem kot samostojni oddelek, pa pod odgovornim urednikom Tretjega programa ... Enako kot Ars, ki je bil še za čas mojega prihoda samo ena od enot Tretjega programa, ki ga je vodil Štefan Kutoš, za njim pa Andrej Arko.

V oddelku smo bili ob mojem prihodu samo štirje novinarji, ki smo delali specializirane oddaje. Igrani program je pripravljal igre najprej za Prvi program nato še za Tretji program. Tudi znotraj Tretjega programa smo bili svojčas ločeni na dva oddelka, na oddelek za režijo in oddelek za dramaturgijo. No, danes smo združeni pod Uredništvo igranega programa, ki deluje pod okriljem Arsa. Tko kot Uredništvo za kulturo, Uredništvo za resno glasbo in Uredništvo za religije in verstva.

Samostojnost uredništva omogoča, da bolj fokusirano sledite svoji programski viziji, a v ozadju so vedno finančni viri. Lahko s svojim programom kandidirate tudi samostojno na razpisih?

Žal ne. Uredništvo igranega programa, posledično pa tudi program Ars, je financirano v veliki meri iz sredstev, ki so namenjena programu znotraj radiotelevizije in se vsako leto delijo po programskem načrtu. Vsak urednik bi rekel, da je tega denarja zagotovo premalo za želje in načrte, ki jih imamo. Žal pa se igrani program na razpisih, ki jih poznamo na primer pri ministrstvu za kulturo, ne more prijavljati samostojno. Obstaja pa zelo veliko zanimanje od zunanjih koproducentov, ki se ukvarjajo z uprizoritvenimi umetnostmi, da bi sodelovali z Radiem Slovenija.

V zadnjih letih smo bili kar nekajkrat uspešni, ko je kak producent – društvo ali drugačna organizacija – skupaj z Radiem Slovenija prijavil določen projekt, ki se je ukvarjal z radijsko igro; predvsem so bili to projekti radijskih iger z živo izvedbo, ki so odigrani pred živim občinstvom. Opazno je, da je problem tudi pri razpisih, ker je radijska igra kot neko sivo polje, ki ga včasih umeščajo med uprizoritvene umetnosti, včasih interdisciplinarne umetnosti in ni prepoznano kot samostojna umetniška zvrst, kot so film, glasba in performansi. Zato je toliko pomembneje, da imamo Uredništvo igranega programa, da ostanemo branik avtohtone umetniške zvrsti, ki jo je izoblikoval radijski program, in da jo razvijamo še naprej. Smo praktično edini, ki kontinuirano ustvarjamo radijske igre. Obstajajo producenti, ki se sporadično združijo z entuziasti za pripravo radijske igre, ta pa se potem pojavi na kakšnem spletišču. Za razvoj umetnosti katere koli zvrsti pa je kontinuiranost zelo pomembna.

Kontinuiranost radijske igre, ki je že tako ali tako mejna umetniška zvrst, je pa zato še toliko pomembnejša in zahtevnejša naloga. Kako lahko zagotavljate in prenašate znanje na mlajše generacije?

Za obstoj in razvoj radijske igre ter našega uredništva moramo biti tesno povezani z znanstvenimi in teoretičnimi študijskimi programi in praktičnimi predmeti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki ima radio v svojem nazivu. Študij radijske igre in režije je bil v preteklosti še tesneje povezan z našim uredništvom in programom. Pod vodstvom Aleša Jana in Dušana Mauserja – oba sta bila tukaj zaposlena in vidna ustvarjalca radijskih iger z zelo velikim opusom, preden sta sploh začela poučevati na akademiji – so njuna predavanja potekala pri nas tukaj v studiu. Recimo v času mojega študija smo vsako sredo zjutraj prišli na radio, poslušali predavanja, imeli vaje, sodelovali pri rednih projektih, spoznali zaposlene režiserje, dramaturge in tonske mojstre. Lahko smo celo posneli radijsko igro v dramskem studiu in pri tem sodelovali z zaposleno glasbeno oblikovalko in dramaturgom. To je bila odlična priložnost za poznejši vstop v radiofonsko ustvarjanje na Radiu.

Po odhodu Aleša Jana v pokoj pa potekajo vsa predavanja za radio na akademiji. Mlade ustvarjalce še vedno zanimata radijska igra in radiofonija. A žal imajo, ko pridejo k nam na radio, veliko manj izkušenj za igro pred mikrofonom, kot smo jih imele prejšnje generacije. Naš čas za snemanja literarnih oddaj ali radijskih iger pa je tudi skopo odmerjen in nimamo veliko možnosti za dolga snemanja. Zato so študij in vaje pred mikrofonom pomembni. Na naših radijskih programih tudi nimamo več premier iger študentov. Včasih smo jih imeli vsako leto ob koncu študija. Nastajale so pri nas v studiih in bile uglašene z našim programom in energijo in poetiko mladih ustvarjalcev. Vsakokrat, ko slišim kakšen nov, mlad glas, sem zadovoljen. Talenta imajo dovolj, le praksa jim manjka. Mladi so tudi tisti, ki bodo ob nas starejših razvijali radiofonsko umetnost in ohranjali radijsko igro živo.

Gledališče in radio sta pri radijskih igrah najtesneje povezana, ampak velja pa, da režije za gledališče zahteva drugačen pristop kot radijska igra, ki je izključno zvočna umetnost. Zakaj ni tudi več zanimanja med šolanimi režiserji in režiserkami za pisanje specifično radijskih iger?

Včasih je res veliko več avtorjev pisalo prav za radio, kar je pripomoglo tudi k razvoju radijske igre pri nas. Besedila, ki so napisana za radio, so v več segmentih drugačna od dramskih besedil. Drugačni so dramaturgija, dinamika prizorov, pristop, prizore je treba slišati, in ne videti, v ospredju sta beseda in zvočnost. Dramska besedila, pisana za gledališče, pač moraš za radio prirediti, in ni malo radijskih iger, ki so nastale po dramskih predlogah.

V preteklosti smo imeli zaposlenih več dramaturgov, ki so veliko več časa sodelovali s pisci besedil za radijske igre. Danes imamo zaposleno le eno dramaturginjo, kolegico Vilmo Štritof, ki ob sodelovanju z avtorji skrbi še za nova besedila kot tudi za redakcije iger, ki gredo na program. V ekipi imamo zdaj k sreči tudi mlado dramaturginjo, ki je tudi dramatičarka, Kajo Novosel. Tudi na dramaturškem oddelku na akademiji posvetijo nekaj časa pisanju za radio, kar je zelo dobro. Imamo še nekaj mladih avtorjev, ki so na dramaturškem seminarju pod vodstvom sedanje dekanje Žanine Mirčevske napisali dobre radijske igre in smo jih tukaj tudi uprizorili. Tega bi lahko bilo še več. Pred časom smo razmišljali tudi o delavnici za pisanje radijskih iger. Znotraj naših trenutnih tehničnih in kadrovskih zmožnosti smo odprti tudi za avtorske projekte režiserk in režiserjev, zvočnih ustvarjalcev, igralcev.

Zaznal sem, da je bil leta 2008 prirejen zadnji natečaj za radijske igre, ki je dolgo časa veljal za način pridobivanja ne le scenarijev, temveč režiserjev.

Razvoj radijske igre lahko spodbujamo na mnogotere načine. Eden od njih je izobraževanje za radio, drugi pa je tesno sodelovanje z avtorji, ki pišejo in znajo pisati za radio, recimo s kakšnimi pozivi ali natečaji. Pred časom smo naročili avtobiografsko dramo. Tretji, ki smo jih morali opustili zaradi financ, pa so razni natečaji za izvorna radijska besedila. Zadnji tak natečaj je res bil leta 2008, in to za radijsko igro za otroke. Kot član komisije in takrat novopečeni sodelavec tega uredništva se spomnim, da je prišlo več kot 100 iger in da smo imeli kar težavo najti zmagovalno besedilo in druga besedila, ki jih je bilo vredno odkupiti. Pri tem natečaju sta sodelovala tudi Radio Maribor in Radio Trst A.

Kot urednik si bom še naprej prizadeval, da bi vsaj za radijsko igro za otroke priredili en tak natečaj. Za igre za odrasle – celovečerne igre in kratke igre – pa želimo ciljno pozivati avtorje in s tem vključevati mlade ustvarjalce. Presenečen sem tudi, koliko besedil dobim v branje, pa tudi moji dve kolegici dramaturginji redno prejemata besedila. Tako da zanimanje za radio obstaja. Se je pa že večkrat izkazalo, da moramo s sodelavci prispevati veliko dramaturške pomoči, da bi kakšno od teh samoiniciativno poslanih besedil pripeljali do snemanja. Zato je še kako pomembno, da spodbujamo pisanje za radio, da res morda okrepimo izobraževanje na tem področju in da smo odprti za nova besedila in poetike.

Po podatkih vašega sodelavca Mateja Venierja je na prelomu tisočletja nastajalo še okoli 90 radijskih iger na leto, leta 2018 pa manj kot 20 (s tem, da je snemalnih zmogljivosti med 30 in 40). Kakšna pa je zdajšnja zmogljivost uredništva pri nastajanju radijskih iger?

V letošnjem letu smo že zdaj na številki 30 – 30 premier, 30 novih iger, dolgih, kratkih in za otroke. Program B-AIR, financiran od programa Kreativna Evropa, je tudi dodal lep delež k tej letošnji beri. Nastalo je veliko radijskih iger za najmlajše, zelo posebnih in zanimivih. "Klasičnih" iger za otroke smo letos uprizoril manj, več jih je bilo za odrasle. Torej nekaj čez 30 jih bo do konca leta, kar ocenjujem kot dobro številko. Manj radijskih iger je tudi zato, ker smo v zadnjih letih ostali brez treh režiserjev, zmanjšalo se je tudi število dramaturgov in tonskih mojstrov. Imamo le še eno glasbeno oblikovalko. Pred letom 2018 smo snemali in montirali igre v treh izmenah (dopoldne, popoldne in zvečer), zdaj pa imamo samo tri tonske mojstre, ki soustvarjajo radijske igre in literarne oddaje, in jih je težko "raztegniti" na vse termine in naše potrebe.

Lahko se naročijo tudi zunanji režiserji, ampak potem se nam zatakne, ker nimamo, recimo, prostega tonskega mojstra. Da bi pridobili še kakšen termin za snemanje nove igre, smo v lanskem letu vzpostavili občasno sodelovanje z Radiem Maribor in Koper. Tam snemamo za zdaj literarne oddaje. Morda pa nam uspe tudi prav kmalu posneti še kakšno radijsko igro ali zvočno knjigo. Sodelujemo tudi z Radiem Trst A. S kolegico urednico Suzi Bandi snujeva sodelovanje pri realizaciji kakšne nove radijske igre. Pod njenim vodstvom na Radiu Trst A nastajajo tudi odlični posnetki zvočnic za oddajo Odprta knjiga. Letos pa smo vzpostavili tudi stik z Radijskim odrom iz Trsta, ki ga vodi dramaturginja Manica Maver in v katerem letno pripravijo precej novih radijskih iger. Imajo lasten studio, studio Trak, in bogato tradicijo in zgodovino delovanja. Tako da bi lahko tudi s sodelovanjem še kaj naredili, da bo premier radijskih iger še več.

Zelo dejavno se trudimo tudi s promocijo radijskih iger. Odkar sem prevzel uredništvo, smo se potrudili in za vsako radijsko igro naredili predpremierno skupno poslušanje in predstavitev, česar se je poleg novinarjev udeležila tudi zainteresirana javnost. Začelo se je spet pisati in govoriti o radijskih igrah. Novinarji in drugi mediji, ki niso prej pokrivali radia, so se začeli ponovno zanimati za radijsko igro.

Tudi poslušanost radijske igre se je dvignila. Zaradi novih možnosti imamo na spletu velik porast poslušanosti radijskih iger. Urednik za splet na Arsu Peter Frank mi je povedal, da so lani poslušalci ob radijskih iger preživeli več kot 7000 ur, letos do septembra pa smo pri poslušanju na zahtevo našteli že več kot 6000 ur. Če je kdo mislil, da je je radijska igra mrtva, da je to le neka slepa umetnost, ki jo posluša samo nekaj ljudi, se je prekleto motil! Ne – radijska igra je še kako živa in zelo popularna. Pa ne samo pri nas. To nam povedo tudi kolegi iz tujine, ki jih srečamo na velikih medijskih festivalih. Očitno radio doživlja neki preporod in radijske umetniške vsebine so vedno bolj iskane.

Na tem mestu bi bilo treba omeniti Špelo Kravogel, ki je za radijsko igro Pot domov nominirana za nagrado prix europa. Popis nagrad radijskih iger je uredil že Aleš Jan v zgodovini radijske igre v Sloveniji, kjer so opisane tudi zanimive prigode s festivalov iz Irana, Tokia, Italije in drugod in dobivajo številne svetovno priznane nagrade za slovenske radijske igre. Nagrade so, če ne drugega, dokaz, da je uredništvo v koraku s časom s svetovno produkcijo radijskih iger.

Na festivalih so naše igre zelo uspešne. Trenutno sta dve igri nominirani za nagrado festivala prix europa in ena na prix italia, ki je še večji festival. To sta igri Pot domov v glavni vlogi Borisa Cavazze v režiji Špele Kravogel in Morje odlične skladateljice Bojane Šaljić Podešva in režiserke Saške Rakef. Ja, smo v koraku s časom in svetovno produkcijo.

Sorodna novica Med nominiranci za nagrade prix Europa radijska igra in radijska opera Programa Ars

Eno stvar pa sem opazil na teh festivalih in o tem smo se tudi že veliko pogovarjali v uredništvu: pri nas še vedno delamo igre, ki so “zelo lepe”, ki so zvočno in besedno zelo uglašene. Vse naredimo zelo dovršeno, kar ni nič narobe, in tu smo morda tudi posebni. V primerjavi z drugimi se opazi, da je to neka "šola", v kateri smo si zelo podobni z ustvarjalci iz nekdanje Jugoslavije, in da bi lahko govorili o neki podobni umetniški šoli, o podobni poetičnosti. Akademije, ki so učile radijske igre, so si bile zelo podobne v programih in v razumevanju radijske igre.

Bili pa smo Slovenci vedno v samem vrhu. Dokaz so že številne nagrade iz bivšega festivala jugoslovanske radiotelevizije na Ohridu. Naš hodnik je poln priznanj za naše pisce, režiserje, tonske mojstre. Na festivalu Prix Europa leta 2021, ko smo predstavljali radijsko igro Medeja … bom postala z vrhunsko izvedbo Nataše Barbare Gračner, posneto v gradu Turjak, so nas vprašali: “A ste igro posneli v ambientu?” Niti najbogatejše hiše si ne privoščijo več snemanj na terenu, nam pa je to v poseben izziv, sploh če to zahteva igra in če to prispeva k unikatni zvočnosti. Slišali smo tudi eno do članic žirije, "da vi, ki delate klasične igre, popolne, ste že malo za luno" [smeh]. Zanimivo je na festivalih slišati tudi nove trende in nove pristope ne samo pri vsebinah, ampak tudi v tehniki in zvoku. Igre zdaj snemajo tudi že na telefone.

Sorodna novica Ženska kot požar, ki lahko uniči celotno vesolje: premiera radijske igre Medeja … bom postala

Festivali so dobri, da se lahko primerjamo, da slišimo in da vemo, kaj je v trendu, kaj ustvarjajo drugje. Nekoč smo hodil na festivali in iskali besedila, ki smo jih nato prevedli v slovenščino in uprizorili pri nas. Danes pa hodimo tudi po sveže, drugačne pristope in izkušnje. In veliko je res odličnih radijskih stvaritev. Osebno se zanimam recimo za dokumentarno-igrane radijske igre. To so res "nore" vsebine in pristopi.

Specifičnost tovrstnih dokumentarno-igranih iger je v tem, da se poigravamo z dokumentom, z vložki fikcije, dramske igre in dokumentarca. Trenutno delam dokumentarno igro o t. i. “tunelu spasa”, sarajevskem predoru, ki letos praznuje 30. obletnico od zgradnje. Zgradili so ga med vojno, da so reševali ljudi v okupiranem Sarajevu. Ne gre za dokumentarec o zgodovini tunela, ampak sem se pogovarjal z ljudmi, ki so imeli osebne izkušnje s tem predorom in opisujejo občutja, kako so predor doživeli, kaj so slišali v njem. Gre za zvočno pripoved z živimi pričami od kopača, ki je predor gradil, učiteljice, ki je hodila skozi predor učit otroke, do mladega fanta, ki je pobegnil pred vihro vojne, ranjenega vojaka, majhne deklice, ki je izgubila čevelj v blatu predora ...

Moja sodelavka Saška Rakef je v tem žanru pripravila dokumentarec o slepem pisatelju in fotografu Evgenu Bavčarju, Špela Kravogel pa je predstavila življenje mladih v času korone. Režiserka Ana Krauthaker je skupaj z mladimi iz CIRIUS-a Kamnik naredila zvočne selfije. Tudi takšne zgodbe pripravljamo v našem Uredništvu.

Radijska igra je specifika radijskega medija, je akustična, ki pa ima neke svoje tehnološke pogoje (radijski zvočniki, frekvence in mogoče omejenost zvočnega spektra). Kako so se v letih delovanja uredništva spremenili razmere za snemanje in produkcijo?

V zadnjih dveh desetletjih letih, odkar sem jaz prišel v uredništvo, so se razmere seveda spremenile. Spomnim se še zadnjih snemanj in montaž na magnetofonski trak in postopnega popolnega prehoda na računalnik, ki je prinašal nove dodatne možnosti in tudi zahteve. Ob tem se vedno spomnim na tonske mojstre, ki so delali in snemali kompleksne, zahtevne igre na trak in ustvarjali takšne mojstrovine, kot si jih sploh ne znamo predstavljati, jih pa še vedno lahko občudujemo v naših programih.

Računalnik je prinesel nove možnosti predvsem pri obdelovanju zvoka. Več možnosti je pri oblikovanju zvoka, pri manipulaciji z zvokom in podobnih stvari. Ampak sodelavka bo snemala zdaj radijsko igro v kamnolomu, saj kljub računalniku v studiu zelo težko poustvariš takšen avtentičen, ambientalen zvok. Radio Slovenija ima veliko tehničnih možnosti in nismo slabi v opremi, ki jo imamo. K večjemu jo premalo izkoriščamo. A če bi hoteli, če bi imeli kakšne posebne želje, koncepte, naša ekipa to zna in zmore tehnično podpreti. Veliko je v opremi, a še več v znanju in izkušnjah. In te smo si vsi pridobili tudi od naših nekdanjih kolegic in kolegov. Imamo recimo tudi t. i. mikrofon za binauralno snemanje. To je metoda snemanja, pri kateri sta uporabljena dva mikrofona, razmaknjena kot ušesi med sabo, kar ustvari tridimenzionalni zvok.

Poudaril bi še, da veliko učinkov snemamo sami na novo, tako da se nikoli ne ponavljajo, in pazimo, da so nekako zliti z igro in vsebino, da so tudi tonsko dodelani. Znajo pa tudi naši tonski mojstri usmeriti režiserje, ki imamo kdaj malo manj poguma ali pa znanja o tehničnih zmožnostih, ker gre tehnika zelo hitro naprej. Zato bi nam režiserjem koristilo kakšno izobraževanje ali delavnice na temo oblikovanja zvoka in novih možnosti snemanj. Seveda pa je tudi še kaj, česar nimamo, in bi bilo dobro, da bi to nabavili. Jaz bi bil vesel kakšnega novega dramskega studia, takšnega, kot ga imajo, recimo, na nemškem radiu, v katerem ne šumi klimatska naprava in kjer bi bili na voljo vsi elementi za poustvarjanje šumov recimo.

Ob prebiranju dela Aleša Jana o zgodovini radijskih iger izvemo veliko podrobnosti, med drugim tudi o pomembnosti glasbe in skladateljev v radijskih igrah, sploh z generacijami režiserjev in pisateljev v drugi polovici 50. in 60. let, ko so aktivno začeli soustvarjati igre s skladatelji. Mimogrede omeni, da se je veliko slovenskih skladateljev še v 90-ih preizkušalo v radijskih igrah. Ali to drži še danes? Imate kakšne oblike sodelovanja tudi z Akademijo za glasbo? Je glasba za radijske igre zanimiva forma tudi skladateljem?

V takem velikem številu kot včasih se to ne dogaja in vzrok za to so finančna sredstva. Ker nas vedno bolj omejujejo tudi avtorske pravice, se bo mogoče znova pojavljalo več avtorske glasbe v radijskih igrah. V uredništvu za radijske igre za otroke, ki vsebujejo pesmice in jih je treba uglasbiti, radi angažiramo skladatelje, in nekaj režiserjev dela ekipno s skladatelji, ki pišejo za radio.

Želel bi si, da bi se uporabljalo več avtorske glasbe, pisane prav za igro. Tudi to je prispevek k radijski igri. Primer, kaj vse lahko naredi skladatelj, je ravno zvočna igra Morje. Tukaj bi omenil skladateljico Bojano Šaljić Podešva. Na srečo pa imamo v ekipi vrhunsko glasbeno oblikovalko, ki dela čudeže iz glasbe, zbrane v knjižnicah, Darijo Hlavka Godina. Glasba je v radijskih igrah dopolnitev, zagotovo. Lahko nadomesti učinke, govorjeno besedo ali čustva. Zadnje čase prosimo glasbeno oblikovalko, da sodeluje s skladatelji, ker je potem rezultat še boljši. In radijska igra je že v osnovi timsko delo, povezani smo režiserji s tonskimi mojstri, z glasbenimi oblikovalci, s skladatelji, dramaturgi in igralci.

Omenili ste, da so radijske igre na Radiu Slovenija oz. Radio Ljubljana starejše od samega programa Ars. O številu radijskih iger, ki jih hranite, je nazadnje veljal podatek, da je v arhivu Radia Slovenija več kot 4500 posnetkov radijskih iger za odrasle in otroke. Ali ta številka še drži, bi lahko podali višjo oceno?

Zdaj je ta številka že krepko čez 4500. Ves arhiv je dostopen iz t. i. mediateke in mi tudi ponavljamo svoje posnetke iger, saj tudi stare igre še vedno lahko korespondirajo z današnjim časom. Naši trije redaktorji igre iz arhiva preposlušajo in se odločajo po več merilih, preden igro umestijo v program.

Moramo se pa zavedati, da je ta zapuščina zelo dragocena. To, kar hranimo v radijskem arhivu ni samo naša last, to je last naroda. Samo pomislite, koliko igralcev imamo posnetih, tudi takšnih, ki jih ni več med nami. Še vedno lahko slišite glasove igralcev, ki so delali v slovenskem gledališču v 50. letih. Slišite glasbo, ki je bila ustvarjena prav za radijske igre. Vse to hranimo. To je ena velika zapuščina in treba jo je zelo negovati in paziti nanjo.

Želim si, da bi v kratkem uredili tudi avtorske pravice za nekatere stare, a pomembne igre. In tako bi bil arhiv še bolj dostopen javnosti. Arhiv radijskih iger je v celoti digitaliziran in popisan, čaka nas pa še digitalizacija besedil in arhivskih listov starih iger, ki jih hranimo v omarah v uredništvu.

Sicer ste že na več mestih poudarili nekatere želje in programske smernice, ampak se morda kakšne nisva dotaknila. Zato bi vas za konec vprašal, na katerih segmentih redakcije boste delali, kaj še načrtujete v svoji programski viziji?

Preostalo mi je torej še leto in pol urednikovanja. V tem času bi si želel še bolj opogumiti kolege, da bi naredili še več radijskih iger z živo izvedbo in prišli na ta zanimiv način do poslušalcev in gledalcev. Zelo si prizadevam, da bi se povezovali še s kakšnimi drugimi producenti in koproducenti. Kot sem že rekel, si želim, da bi občasno posneli kakšno radijsko igro v Radiu Maribor, kjer imajo še vedno čudovit dramski studio, ki je bil zgrajen prav za snemanje radijskih iger. V Mariboru imajo tudi velik igralski ansambel. Tam je SNG Drama in v Lutkovno gledališče in predvsem izvrstni igralci. Prav bi bilo, da spet prihajajo v večjem številu na radio. Želel bi si ustvariti tudi kakšno igro na Radiu Koper in nadaljevati sodelovanje s tržaškim Radiem Trst.

Imam še željo, da bi do izteka mandata naredili širši mednarodni poziv med radijskimi hišami za cikel radijskih iger iz življenja mladih in njihovih težav in povabili mlade iz različnih držav. S tem bi spodbudili mlade avtorje, da bi pisali besedila za kratke radijske igre o stvareh, ki se jih dotikajo, kot so npr. iskanje dela, prekarnost, ustvarjanje družine ali iskanje stanovanja. Žanr pri tem ni pomemben. Predstavljam si, da bi se ta besedila uprizorila v jezikih, v katerih bi besedilo nastalo, in da bi si jih med radijskimi postajami nato izmenjali. Mogoče bi lahko naredili neko spletno platformo, kjer bi bile vse te igre nato predstavljene.

Najti bi morali tudi zgodnejši termin za ponedeljkove radijske igre in uvesti termin na Arsu tudi za radijsko igro za mlade. Ugotovili smo tudi, da naši poslušalci radi poslušajo biografije in zato bi radi predstavili kakšno znamenito slovensko osebnost skozi novo napisano igro po naročilu. Želimo pa si, da bi bili kdaj z radijskimi kratkimi igrami prisotni tudi na Valu 202, pri čemer se lahko zgledujemo po svojih sosedih na Hrvaškem, ki imajo radijske igre tudi na drugem programu.