Če je bilo prvi knjigi mogoče označiti za pesnitvi, imamo v zbirki z naslovom Ampak, kdo? opraviti z naborom nenaslovljenih pesmi manjšega števila verzov, ki jih vsake toliko prekinejo pesmi izbrisovanja. Gre za varianto najdene poezije, v kateri pesnica za predlogo vzame neko nenujno umetniško besedilo in v njem zatemni nekatere besede, tako da iz tistih, ki so ostale, nastane nova pesem. Nina Dragičević je uporabila publicistiko, pogosto iz medijev konservativne provenience, in tako, ki se tako ali drugače posveča vprašanjem LGBTQA+, ter rokopise neznanega izvora, ki nudijo intimnejši vidik jedrne zgodbe pesniške zbirke.

Zbirka Ampak, kdo? je umeščena v okolje nekakšne malomestne skupnosti. Skozi drobce spremljamo pripoved o gospodu Staniču, geju v klozetu, ki ljubimka s sinom sosede, gospe Jerman. Če sta gospod Stanič in gospa Jerman dve plati istega kovanca klišejskega malomeščanstva in temu primernih predsodkov, ki njega spravljajo v stisko zaradi spolnega odklona od družbenih pričakovanj, njej pa narekujejo bolj ali manj značilno obnašanje nadležne sosede, pa je Jerman odvisen od materinih puritanskih pogledov, ki se jih ne more osvoboditi. Po smrti matere se tako Stanič kot Jerman lahko avtirata, saj, če citiram zadnje verze knjige: "skupnost sklene: pomembno je biti mati".

Zbirka tako prinaša nekatere redkejše vsebinske in oblikovne elemente. Najprej je tu osredotočenost na zgodbo, ki je bralstvu podana skozi mikroenote, ki le beležijo zgostitve dogodkov in doživljanja nastopajočih. Zdi se, da so prazni prostori med pesmimi mesta, kjer se dogaja tisto, kar denimo Stanič skriva pred svetom in česar nemara niti sam ne razume. Ta plat, ki jo je mogoče razumeti kot intimno, je po drugi strani delno zajeta v drugem inovativnem elementu zbirke, pesmih izbrisovanja, sicer v našem prostoru zelo redkega pristopa. Te, v zanimivem kontrastu s, pogojno rečeno, klasičnimi pesmimi, neke vsebine skrivajo pod črnino. In kot narekuje že sama narava pristopa: tudi tu ostajajo vsebine neizrečene.

Čeprav je Stanič žrtev heteronormativne okolice, je nemalo kritične osti naperjene tudi proti njemu samemu. Pristop, ki je v literaturi LGBT sicer večkrat rabljen, a se pri recepciji občasno še vedno izkazuje za kamen spotike, na eleganten način omogoča niansiranje homofobije oz. avtohomofobije, zvezane s strahom, avtodepolitizacijo in bolj ali manj nečimrnim kolebanjem med stremljenjem po normativnosti in dejanskim polnokrvnim izrazom samega sebe. To omogoči šele smrt Jermanove matere s priimkom in značajem cankarjanske figure, s čimer je razkrita sila njenega matriarhalnega nadzora, ki pa ji hkrati podeljuje vlogo izključno matere.

Na jezikovni ravni velja opozoriti še na naslovno vprašanje zbirke Nine Dragičević Ampak, kdo?, sintagmo, ki odpira številne možne interpretacije. Gre morda za vprašanje, kdo, z imenom in priimkom, je odgovoren za družbo, kakršno imamo, in za stiske posameznic in posameznikov? Ali nemara za razmislek nastopajočih o njihovih lastnih identitetah, ki zaradi togih moralnih pravil ostajajo potlačene? Morda pa gre za prestopanje med poljema knjige in sveta zunaj nje ter s tem za vprašanje, kdo so nastopajoče osebe v realnem življenju?
Izrazito k naraciji usmerjena poezija zahteva pogon, ki zgodbo pripelje od začetka do konca. In tu nekatere med pesmimi zdrsijo med prsti, saj se zdi njihova vloga predvsem gradnja celote zbirke. To je pogosteje opaziti pri najkrajših pesmih, ki ne ustvarijo zadostne napetosti, v čemer je opazno tudi kompromitiranje ene najmočnejših razsežnosti pesničinega izraza v prejšnjih zbirkah.

Drugi pomislek pa velja eni od razsežnosti vsebinske plati. Če je po eni strani Staničeva avtohomofobija nekoliko nepričakovana, je to težje reči za dogajalni prostor. Nekakšno malomestno okolje, kliše t. i. zaplankanosti, skratka palanka, kot v spremni besedi po teoriji Radomirja Konstantinovića trdi Nataša Velikonja, se zdi pretirano pričakovana izbira, ki ob tem podvaja nekatera jedrna sporočila zbirke. Vpeljava drugega okolja in relativizacija naših predstav o njem ali pa prevetritev prepričanj o že izbranem okolju bi zbirki dodala nekaj ambivalence.

Če zbirki Nine Dragičević Ampak, kdo? v nekaterih pogledih manjka nekaj napetosti, pa gre še vedno za delo, ki na naraven in gladek način tke po eni strani družbeno in po drugi strani intimno tematiko ter prepleta radikalno različne pristope k poeziji, ki usklajeno zaživijo kot skupna celota.

Iz oddaje S knjižnega trga.