S Pulitzerjevo nagrado nagrajeno Remnickovo delo Lenin's Tomb: The Last Days of the Soviet Empire nas popelje skozi burno obdobje komunistične vladavine in predstavi glasove tistih, ki so jo živeli, denimo Lazarja Kaganoviča, pripadnika Stalinovega ožjega kroga.

Remnick namreč pravi, da je želel zgolj sedeti v isti sobi z njim, izvedeti, kaj počne in kakšne knjige ima pri roki. In kot da prav na to poanto stavi Marija Stepanova, dobitnica več ruskih in mednarodnih nagrad, ko bralca povabi v svojo domačo knjižnico, pri tem pa nadvse inventivno in lucidno interpretira avtorje, ki so jo oblikovali ter tako po svoje sledi geslu Kar nas oblikuje, ki so ga organizatorji Fabule letos postavili za festivalski orientir.

Tako srečamo nemškega pisatelja Winfrieda G. Sebalda, ki nastopa zoper tiranijo zabavanja in čigar knjige so, ne glede na to, o čem pripovedujejo, napisane s strani in na strani mrtvih. Ob kulturni zvezdi svojega (in našega) časa Susan Sontag, ki so ji zlonamerneži očitali, da je izkoriščala svoj videz, spregovori o doseganju veličine.

Postreže nam z zgodbo Nadežde Jakovljene Mandelštam in njenimi načrti za srečanje z možem v posmrtnem življenju, ko se bosta končno spet lahko sporekla in bo bodisi on njo bodisi ona njega "na gobec" za storjene krivice. Ne skopari, denimo, z anekdoto o tem, kako je nekega oboževalca Mandelštamove poezije, ki je pripotoval, da bi jo spoznal, prisilila, da je najprej pol ure na pamet citiral Mandelštama, pesem za pesmijo, dokler se ni prepričala, da ne pripada tajnim službam, in ga šele potem spustila v hišo. Bralca seznani tudi s portretom o Mandelštamovi ženi, ki je na debelo premazan s strahom, lastnim in tujim in ki ga je napisala Martha Gellhorn, ki je bila s svojimi kapricami in neomajnimi nazori izjemno podobna Nadeždi Mandelštam.

Bila je pisateljica in novinarka in tretja Hemingwayeva soproga (skupaj sta bila v Španiji med državljansko vojno). In tista ženska, ki je pisatelja zapustila, pa naj se je še tako trudil, da bi ostala z njim. Njeni literarni uspehi ga niso jezili nič manj kot njene druge vrline – hladen pogum, vedra narava in vojaška radodarnost v odnosu do seksa. A njenim ljubezenskim dogodivščinam nikoli ni uspelo, da bi se razvile v glavno nit njene življenjske zgodbe. Bila je edina ženska, ki je sodelovala pri zavezniškem izkrcanju v Normandiji, zatem pa povsod – od vietnamske vojne do panamskega konflikta. Poleg tega je bila, kar je Hemingway še posebej cenil, visoka, dolgonoga plavolaska, in že to bi mu zadostovalo.

Tudi Patricio Highsmith Stepanova osvetli v drugačni luči, kot nam jo predstavlja literarni kanon detektivskih in kriminalnih romanov, drug pogled pa vrže tudi na rusko avtorico Marino Cvetajevo, ki jo je hrepenenje po preteklosti spremljalo vse življenje in ga je v zadnjih letih začela uporabljati kot zatočišče.

"Vsako literarno delo nosi potencial, da bo, ali pa je, politična izjava," je za časopis Delo pred dnevi dejal umetniški vodja Fabule Aljaž Koprivnikar in poudaril, da vrednost literature izhaja iz njene sposobnosti raziskovanja in osvetljevanja zapletenega razmerja med osebnimi izkušnjami in političnimi okoliščinami. In prav to poanto uteleša esejistika Marije Stepanove, ki spada med najpomembnejše literarne glasove posovjetske Rusije. Knjigo Z one strani odpre z Ruskim vprašanjem, ki prevprašuje pozicijo Rusije in ruske identitete, ki je na tuje ozemlje prinesla smrt in bolečino – in le Ukrajina je bila zdaj prostor življenja, prostor, kjer se za življenje borijo in ga rešujejo. Rusi so bili potemtakem prostor smrti, prostor, od koder smrt izvira in se širi kot okužba; razmišljati tako pa niso bili navajeni.

Stepanova, sicer priznana pesnica, se tudi v esejistiki ne odpoveduje liričnim jezikovnim trenutkom, tudi v družbenokritičnih pasusih, denimo tistem, ki govori o državljanski vojni spomina in dejstvu, da je bila v putinski Rusiji zmaga v drugi svetovni vojni edina točka konsenza glede preteklosti. Vse drugo in vsi drugi so bili in so še vedno predmet diskusij.

Zbirka esejev poleg množice nadvse zanimivih referenc, ki jih avtorica nenehno plasti in odkriva, pokaže predvsem, da ima Stepanova izostren občutek za to, kako ohraniti intimnost, ta diskretni šarm buržoazije, ki v današnji kulturi razgaljanja vse bolj izginja. Esej Proti neljubezni, ki naj bi utelešal njen ustvarjalni kredo, začne z novico o britanskih arheologih, ki so pod asfaltom avtomobilskega parkirišča po večletnih spodletelih poskusih vendarle odkrili prostor zadnjega počitka Riharda III., grbastega kralja in takoj zatem pokaže, da nezaščitenost pred tujo zvedavostjo velja tudi za žive, a pri mrtvih smo lahko brez zadržkov: svetu so potem predstavili vse, po čemer je slovel: krivo hrbtenico in sledi udarcev in razpoke v kosteh, v katere je bilo mogoče vtakniti roko.

In kako deluje ta logika nespodobne bližine? Puškin je hrepenel po visoki družbi, kar ga je pokopalo, Mandelštam je kradel knjige, si izposojal denar in bil sadist, Cvetajeva pa je hčerko za nogo privezovala k stolu in stradala. Tem tračem, polnim vsakdanjih podrobnosti, Stepanova pravi "smetiščni spomini", ki se pišejo z očmi in rokami neljubezni, ki skoraj nikoli niso vsebinsko bogati in se le redko zelo oddaljijo od postelje: "Vedno me je zanimala lastna pripravljenost, da zlezem v ta odtočni jarek – v greznico očitno odvečne vednosti: tistega, o čemer bližnji molčijo, so pa zato drugi pripravljeni pomagati." In v bogato knjižno jamo nadvse uspešno povleče tudi bralca, pri čemer pa – in to je največja odlika njenega esejističnega zamaha, ki ne skopari s trenutki ironije - nikoli ne prestopi subtilno postavljene meje diskretnega šarma buržoazije.