To bo tekma zvezd, kot je Slovenija še ni doživela. S prenosom na TV Slovenija! Z Dragićem se je danes, ko smo na RTV Slovenija ponosno oznanili, da smo partner dogodka Noč zmaja, za oddajo Tednik pogovarjal Igor E. Bergant.

Dobrodošli, slovenska športna legenda, končno spet doma! Ko ste bili nazadnje gost te oddaje, še ni bilo povsem jasno, kako se boste poslovili, zdaj je to že bolj ali manj jasno. Kaj vse vas in seveda nas čaka avgusta?
Tako je, 23. avgusta bo gala dogodek, 24. avgusta pa poslovilna tekma, tako da – se že veselim. Veliko igralcev pride. Igralci, s katerimi sem igral, s katerimi sem imel to čast, da sem si delil garderobo. Se že veselim tega dogodka.

Goran Dragić, Luka Dončić, Nikola Jokić ... Človek bi rekel, da gre v bistvu za neke vrste tekmo zvezd, pa ne v Ameriki, ampak v Sloveniji. Kako vam je uspelo privabiti toliko fenomenalnih gostov?
Če povem po pravici – to so vsi moji prijatelji. Delili smo si košarkarsko igrišče, ali pa igrali kar v isti ekipi. Osebno sem jih poklical, povprašal, ali bi bili za ta dogodek. Vsi so se odzvali zelo pozitivno, vsi so privolili, da bodo prišli. Res se vsem zahvaljujem. Tukaj so še druga imena. Jimmy Butler, pa nekaj igralcev, ki so že končali športno pot. Luis Scola, Leandro Barbosa, Steve Nash, tako da bo zelo veliko igralcev, ki so pustili velik pečat v košarki.

Tekma bo 24. avgusta, tudi na RTV Slovenija, ki je postal tudi uradno vaš partner. Takrat bo tekma NBA-zvezd na prav posebnem igrišču, o čemer se bodo gledalci lahko kmalu prepričali. Ampak zanima me tudi ta večer prej. Gala večerja, kakšen je smisel te večerje?
Da vsi igralci pridejo, tudi sponzorji. Da imamo gala dogodek, da bomo imeli draft. Poklicali bomo dva igralca na oder, ki bosta izbrala svoji ekipi. Imeli bomo tudi glasbene točke, pa tiho dražbo, vse v dobrodelne namene.

Vaša dobrodelnost je že prepoznana, ampak zdaj je dobila novo raven, to pa je sodelovanje s projektom Botrstvo v športu za socialno ogrožene športnike, torej športnike iz socialno ogroženih družin. Gre sicer za širši projekt, v katerega je vključen tudi olimpijski komite. Ta projekt je namenjen nečemu, po čemer je v bistvu Slovenija dolgo slovela, namreč po izjemni dostopnosti športa zlasti za mlade. To se v sodobnih časih žal spreminja in to na neki način tudi reže vejo, na kateri sedi slovenski šport. Kaj je bilo v vaši mladosti najbolj odločilno, da ste postali to, kar ste?
To, kar ste rekli. Da je bilo za vsakega otroka šport dostopen. Zdaj je postal zelo drag. Če treniraš nogomet, košarko, smučanje, tenis, moraš plačevati za te storitve, to je tisto, kar je zelo težko. Ko sem bil mlad, je bilo to vse dostopnejše. Odšel si na trening, se prijavil in takoj začel trenirati.

Doma ste iz Kosez, začeli ste z nogometom. Kako je šel ta prehod h košarki?
Odšel sem na trening, eden od mojih prijateljev je treniral košarko, imeli so devet igralcev, jaz sem bil na tribuni in so mi rekli, da potrebujejo še enega igralca. Vprašali so me, ali bi bil pripravljen igrati, rekel sem ja, zakaj ne, odigral sem to tekmo in me je trener vprašal, ali bi igral košarko. Rekel sem ja in tako začel.

Že zdaj je mogoče donirati za projekt Botrstvo v športu prek gesla, ker ste seveda tudi ambasador – nasledili ste Primoža Rogliča. Vsak lahko pošlje SMS-sporočilo GOGI5 ali GOGI10. Kam gre ta denar?
80 odstotkov v Botrstvo, 20 v fundacijo Gorana Dragića, mi pa ta denar doniramo naprej z odpiranjem igrišč. Hočemo doseči to, da se mladi fantje in dekleta vrnejo na igrišča, da niso več pred računalniki, da niso doma zaprti, ampak da imajo dostop do svojih igrišč, da so v dobri kondiciji. To je nekako moje poslanstvo. Spominjam se, ko sem bil mlajši, igrišča so bila polna. 80 odstotkov pa gre pa v Botrstvo v športu, da gredo mladi v šport, da lahko sledijo svojim sanjam in da bomo v prihodnosti lahko gledali nove Dončiće.

Sorodna novica Dragićeva poslovilna tekma, Noč zmaja, na programih RTV Slovenija

Ko gre za igrišča: prvo igrišče, ki ga je vaša fundacija obnovila, je tisto v Tivoliju v Ljubljani, torej blizu hrama slovenske košarke, ki ga je na začetku 90. let odprl Scottie Pippen, takrat eden izmed največjih zvezdnikov Lige NBA. Na koncu to igrišče ni bilo več v dobrem stanju. Z malce zlobe bi rekel, da tudi Pippen ni več v tako dobrem stanju, ampak pustimo to. Gre za to, da imajo številni zvezdniki, tudi iz NBA-ja, ki je zelo organizirana organizacija, po koncu kariere precejšnje težave. Kako želite vi po 15-letni karieri v NBA-ju, kjer ste si res pridobili ogromno ugleda in prijateljev ... Kako si vi predstavljate svojo prihodnost po koncu te hektične kariere?
Ostal bi v košarki. Moje življenje je zdaj v Miamiju, tako da – nekaj se že dogovarjamo, da bi delal za organizacijo Miami Heat. Je pa res, da je to še vse nekako v povojih. Drži, kar ste rekli – večina NBA-igralcev ne ve, kaj početi po karieri. Celotno življenje delaš eno stvar, treniraš, se pripravljaš na tekme, na treninge in potem, ko se ta športna pot konča, imaš zelo veliko težav.

Kako vi zdaj preživljate čas?
Veliko časa sem izgubil s svojimi otroki, kajti veliko sem potoval, tako da zdaj nekako poskušam to nadomestiti, kar se mogoče sliši malo smešno. Zdaj sem, kako bi rekel temu, oče s polnim delovnim časom. Peljem otroka v šolo, potem na trening, pa s treninga domov. To je tisto, kar me veseli. Zaradi tega sem se tudi odločil, da končam svojo športno pot. Mislim, da sem vse naredil, kar sem si zadal v športu, in to je tisto, kar me je nekako tudi prepričalo o tem, da se upokojim.

V karieri ste bili izjemno uspešni, bili ste ne samo borec na igrišču, ampak tudi neke vrste duhovni vodja v slačilnici. Spomnimo se seveda tistega dogodka na finalu evropskega prvenstva 2017 (ob minuti odmora malo pred koncem tekme s Srbijo) ko ste dobesedno ponesli svoje soigralce na igrišču do finalne zmage. Voditeljstva se ne da naučiti, kako ste vi pridobili te sposobnosti?
Moram reči, da sem se tega nekako naučil, in sicer predvsem pri Miamiju. Takrat sta me trener Erik Spoelstra in Pat Riley poklicala na sestanek in rekla: plačali smo te veliko, ti si playmaker, torej glavna povezava med trenerjem in igralce, kar pomeni, da moraš več govoriti. Res je, da je v domačem jeziku to seveda lažje storiti, v Ameriki pa je to malo drugače. Nate ne gledajo ravno enako, kajti prihajaš iz Evrope, drugačna kultura je tam, tako da – sem kar potreboval nekaj časa, da sem dosegel to spoštovanje.

Ko sem videl, da me res poslušajo, potem sem tudi jaz gradil na tem, da povem svoje mnenje, da povem, kaj čutim. Dobil sem dobre odgovore, dober odziv, s tem pa nekako začutil, da sem zdaj res vodja na igrišču in zunaj igrišča. Potem se je to nekako odražalo tudi v slovenski reprezentanci.

Sorodna novica Greice Murphy: Goranovo srce je zagotovo doma tukaj v Sloveniji!

Še eno vprašanje. Obstaja zelo zanimiv izrek: "Hard work beats talent when talent doesn't work hard." Pri nas dostikrat slišimo, samo želeti si je treba, potem pa pride uspeh. A mislim, da ni ravno tako. Človek mora zdaj ogromno delati, mora biti seveda nadarjen, predvsem pa mora imeti tudi nekaj sreče. Kaj je bila tista vaša sreča v karieri, da vam je uspelo?
Kot prvo bi rekel, da imajo zasluge moji starši. Zmeraj so mi dali veliko podporo, zmeraj so me podpirali. Imel sem svoj cilj, svojo željo, da postanem profesionalni košarkar, potem pa – kot ste omenili – je veliko dejavnikov. Imel sem srečo, da sem bil zmeraj zdrav, da nisem imel velikih poškodb, še posebej ko sem bil na začetku kariere. Spoznal sem prave ljudi, agenta Radeta Filipovića, ki me je pravilno usmerjal, kam in kako na moji športni poti. Potem je pa tudi ta volja, da treniraš, da verjameš vase tudi takrat, ko se nekaj zatakne v karieri. To sem doživel dvakrat.

Prvič, ko sem odšel v Španijo, kjer nisem veliko igral. Drugič, ko sem odšel v NBA. Leto in pol nisem igral, vsi so govorili, da nisem dovolj dober in da sem šel prehitro v NBA. Vsakič, ko sem šel na trening, sem imel to v mislih, da verjamem, da sem dovolj dober, da sem kakovosten, da ostanem v Ligi NBA, in dokažem tem ljudem, da je vse mogoče. To je tisto, kar me je nekako gnalo naprej in še dandanes se rad spominjam tega, kar sem dosegel in kakšna je bila ta moja športna pot.