Temu v prid govori tudi tradicija slovenskih slikanic in ilustracije, pri katerih se je izkazalo, da preživi kakovost. V pogovoru na sejmu sta sodelovali tudi Lila Prap in Ana Zavadlav, in vse tri ilustratorke so se strinjale, da je tradicija vedno nekje v ozadju. Ta ni obremenjujoča, temveč osnova za nadgradnjo.

Drugi dan knjižnega sejma v Bologni, kjer je Slovenija častna gostja, je bil namenjen ilustratorjem. Nekatera vidna imena, ki so vključena v osrednjo slovensko ilustratorsko razstavo, so o svojem delu spregovorila na pogovorih.

Maja Kastelic, Lila Prap in Ana Zavadlav so v pogovoru z urednikom Pavletom Učakarjem razmišljale o pomenu udeležbe na sejmih, kot je bolonjski, za morebitno mednarodno pojavljanje in uveljavljanje. Vse tri so s svojimi slikanicami ali ilustracijami že dosegle določen odmev v tujini.

Koristna odskočna deska
Da je Bologna pomemben začetek, sta priznali tako Prap kot Kastelic. Prvi je pot v svet slikanic odprla razstava konec 90. let, saj so jo zatem opazili tako doma kot v tujini. Druga je po razstavi v Bologni začela dobivati projekte, kar se sicer ni zgodilo takoj, a je bil sejem nastavek za poznejše delovanje.

Tudi Zavadlav je prisotnost na bolonjskem sejmu označila za nekaj dobrega. Čeprav založniki ne stojijo ravno v vrsti in ni nujno, da prinese naročila, se ji udeležba zdi dobra potrditev za nadaljnje ustvarjanje.

Vsaka s svojo lastno likovno govorico
Pri svojem delu se nobena od ilustratork ne ozira na trende, četudi so morda opazni na sejmu. Prap je odkrila svoj osebni izraz, čeprav hkrati meni, da je bolonjski sejem močno prispeval k širjenju okusa. S tem ko sejem z mednarodno razstavo približa vse države, ideje in sloge, ti po njenem mnenju postajajo bolj internacionalni. Zavadlav si o splošnih trendih niti ne bi upala govoriti, poleg tega meni, da so morebitne primerjave prej stvar založnikov ali likovnih urednikov.

Sejem kot spodbujevalec novih idej
Da lahko sejem omogoči drugačne poglede v njegovo delo, pa tudi spodbudi kakšno idejo, pa je povedal Damijan Stepančič, ki je skupaj z Majo Kastelic in Marto Bartolj razmišljal o posebnostih slikanic oziroma slikanic brez besedila.

S kritičarko Gajo Kos so med drugim poudarili, da so takšna dela morda lažje prenosljiva v druga geografska okolja, ker ne potrebujejo prevoda, čeprav niso vedno povsem brez besed. Vseeno pa ima tovrstna univerzalnost tudi rahle omejitve, saj vseeno obstajajo različni kulturni konteksti, ki jih je treba v knjigah do neke mere upoštevati. To se je denimo pokazalo na primeru prenosa slikanice Bartoljeve Kje si? v ameriški in arabski svet.

Stepančič se poleg osrednje razstave, po kateri popeljejo tudi z vodstvom, posebej predstavlja še v eni od bolonjskih knjigarn, kjer so v ponedeljek zvečer odprli razstavo ilustracij iz knjige Modri Portugalec Petra Svetine. Knjiga je že bila prevedena v italijanščino, Stepančič pa jo dojema kot posebno delo v svojem opusu, tudi zaradi tega, ker je "besedilo dovoljevalo nadrealistične možnosti ilustracije".