"Vse se je začelo s črnim kolesom. V inventarni knjigi predmetov Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS) pod številko 466 najdemo kolo črne barve, s katerim se je vozil član kolegija Varnostno-obveščevalne službe pri Osvobodilni fronti Edo Brajnik. Kolo Eda Brajnika je muzeju izročil Državni sekretariat za notranje zadeve v Ljubljani," in prav to kolo je leta 1952 začrtalo polje zbiranja koles, ki jih še do današnjih dni prevzema Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije.

Zbirka muzeja s svojo kolekcijo omogoča obširnejšo predstavitev tega prevoznega sredstva, "a bolj kot tehnične lastnosti prevoznega konjička, v ospredje stopa zgodba lastnika ali pa tudi več lastnikov koles," so zapisali v opisu razstave.

Tricikli popestrili otroški vsakdan že pred 100 leti
"Moška, ženska in otroška kolesa, pa tudi otroški tricikli so krojili usode njihovih lastnikov od prvih kolesarskih zavrtljajev pa do zrelih let. Tricikli so bili za majhne otroke vedno imenitna popestritev zgodnjega otroštva. V 30. letih 20. stoletja se jih je z mesta pognalo še precej težko, s pogostimi začetnimi zavoji, o čemer pripoveduje zgodba Giordanijevega tricikla za dečka iz Parij. Imeniten italijanski tricikel je zamenjal več lastnikov, ostal pa vseskozi v družinski lasti," še piše v spremnem besedilu ob razstavi.

Na ogled je tudi otroški tricikel in kolo 2 v 1 modrikaste barve, ki ima na sprednjem delu okvirja napis "Made in USSR" in je bil pri Kalanovih iz Ljubljane pri hiši že pred letom 1950. "Tri(bi)cikel posredno pripoveduje tudi zgodbo ruskega vpliva na Jugoslavijo po letu 1945. Veterok DKV tri(bicikel) so najverjetneje izdelovali od sredine 30. do verjetno poznih 50. let 20. stoletja v mestu Tula. Tricikli te vrste so bili eni najbolj razširjenih v takratni Sovjetski zvezi in so jih izdelovali v vsaj še dveh sovjetskih tovarnah."

Tricikel, ki je še na ogled na razstavi, je proizvod Tovarne otroških igrač Potpićan (krajše TIP). "V tovarni so izdelovali še otroška kolesa, gugalnice, kasneje pa tudi otroške 'gokart' avtomobilčke, ki so jih otroci poganjali na pedale." Večji otroci so na njim prilagojena kolesa morali dolgo čakati. Opisujejo primer Lada Čeligoja iz Ilirske Bistrice, ki se spominja, da je prve kolesarske zavrtljaje naredil na moškem kolesu. "Pedale sem poganjal pod štango. Z eno nogo sem zlezel pod štango, potem pa sem tako vrtel. Vse skupaj je bilo videti precej smešno. Ko smo že malce zrastli, smo presedlali na ženska kolesa, predvsem italijanska." A nekaterim otrokom se je nasmehnila sreča, kot na primer Mariji Maji Klun iz Ljubljane: "Pisalo se je leto 1962, stara sem bila šest let, moj brat Miha pa eno leto manj. Na Miklavžev večer sva pripravila skledice za darila in nestrpno pričakovala jutro. Že navsezgodaj sva poskakala iz postelj na mrzla tla (takrat je bilo normalno, da smo imeli v spalnici 15 stopinj) in se zapodila proti dnevni sobi. Še danes se spomnim najine nevere, ko sva v njej zagledala kolo. Čisto pravo pravcato kolo!"

Od Pucha do Roga
Na razstavi je precej koles iz druge polovice 20. stoletja, ki dokumentirajo prehod od nemških do jugoslovanskih koles. "V 60. letih so v ospredje že prihajali hitrejši prevozni konjički, tako da je ta pri Antonu Toporšu iz Gorenjske že izpodrinil prvo rdeče Puchovo kolo. Leta 1980 mu je namreč pogled v izložbi trgovine Merkur v Kranju pritegnilo skoraj enako kolo, kot ga je vozil pred dvema desetletjema. Kolo Rog Senior rdeče barve je imelo tri prestave angleškega proizvajalca in bilo v vseh pogledih v tistih časih izjemno sodobno."

Rogovo kolo Kekec je dobilo ime po dobrovoljnem, pogumnem in iznajdljivem pastirčku, literarnem liku Josipa Vandota. "Malo Rogovo kolo je prišlo iz proizvodnje v letu 1980 in postalo prvo otroško kolo na verižni pogon z zavorami. Zanimivost razstavljenega muzejskega kolesa Kekec je obrabljenost zadnjega kolesa, ki dokazuje uporabo kolesa za 'driftanje' – drsenje ob hitrem zaviranju s pedali, ki je bilo zlasti malim fantovskim junakom v veliko zabavo. Tovarna koles in pisalnih strojev Rog je bila sicer ustanovljena oktobra leta 1949 in je čez slabo desetletje začela serijsko proizvodnjo koles, ki je v večjem obsegu stekla leta 1957. Zelo hitro se je število izdelanih koles začelo povečevati: tovarna Rog je v letu 1963 izdelala največ koles v tedanji Jugoslaviji. To prvenstveno vlogo je tovarna ohranila vse do osamosvojitve Slovenije."

Največje muzejsko kolo, ki je na ogled na razstavi, je kolo jezikoslovca Stanka Bunca, ki je svoja največja dela napisal v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. S kolesom znamke Rog se je vsak dan podal na slabe tri kilometre dolgo vožnjo s Primskovega v Kranj. "Na razstavi ne manjka tudi kultno kolo ljubljanske tovarne koles Rog Pony, njegova zgodba je povezana z razvojem zložljivih koles, ki so se v podobnem časovnem obdobju pojavila po celotni zahodni Evropi."

Ljubiteljski zbiratelji in zgodbe posameznikov so pomemben del vsake razstave
Zgodbe, oblika in sam tehnični razvoj koles so spodbudili nekatere posameznike, da so jih začeli zbirati in obnavljati. "Na razstavi sta na ogled tudi dve kolesi, ki sta ju navdušena zbiralca restavrirala in za razstavo tudi posodila. Leta 2015 je močno obrabljeno in zapuščeno kolo italijanske znamke koles Bianchi navdihnilo Franca Tomšiča z Bača. Sčasoma je ustvaril zavidljivo zbirko najrazličnejših modelov slovenskih Rogovih koles ter modelov evropskih in svetovnih znamk vse od velocipeda iz leta 1875 naprej."

"Gospod Mirko se je v svojih že zrelih letih vsakodnevno vozil po ulicah Celja s kolesom, ki ga je leta 1982 kupil za svoje odraščajoče otroke. To je srebrno kolo iz prve serije BMX koles, ki so prišla leta 1981 iz Rogove tovarne in je opremljeno s kvalitetnimi italijanskimi komponentami. Na njegovi vsakodnevni kolesarski poti ga je videval eden slovenskih pionirjev na BMX kolesih Uroš Klauž, ki mu je kolo še posebej padlo v oči. V letu 1983 je s privarčevanim denarjem kupil svoj prvi Rogov BMX, ki mu je spremenil življenje. Z gospodom Mirkom je Klauž navezal prijateljstvo, ki je, kljub veliki starostni razliki, trajalo do Mirkovega slovesa. BMX kolo je bilo v družinski lasti od nakupa v letu 1982 pa vse do leta 2020, ko je Klauž kolo odkupil in ga gospodu Mirku v spomin obnovil," piše v spremnem besedilu ob razstavi.

Dve kolesi, ki sta del razstave Kolesa usod in vabita k obisku v Pivko, sta na ogled tudi v Ljubljani v MNSZS-ju. Eno je kolo stranke Zeleni, ki je leta 1992 sprejela sklep o izdelavi in razdelitvi koles, proizvedenih za potrebe stranke v tovarni Rog. Drugo kolo pa je vodilno kolo protivladnih kolesarskih protestov 2020–2022. Lastnik kolesa Rog Personal je Peter Bukovec, ki je kolo predelal tako, da je na protestih bilo največkrat v ospredju in je tako postalo simbol protivladnih kolesarskih protestov.

Na predmetih v preteklosti niso bili opravljeni restavratorski posegi, zato so nekateri podatki o muzealijah bili odkriti šele med restavratorskim posegom. Posege so avtorji razstave kustosinja Katarina Jurjavčič, kustosinja Irena Uršič in restavrator Aleš Jelinčič določili glede na stanje predmeta z željo, da se ta prikaže čim bolj neokrnjeno. Kolo je danes najbolj množično uporabljeno prevozno sredstvo na svetu, zato bodo zgodbe lastnikov koles gotovo še nastajale in nekatere morda dobile svoj prostor v zbirki MNSZS-ja, še sporočajo iz muzeja.