Iz Strasbourga prihaja nov udarec za slovenske ribiče ter tudi slovensko zunanje in kmetijsko ministrstvo. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je soglasno odločilo, da so pritožbe slovenskih ribičev zaradi kazni, ki jim jih zaradi lovljenja rib v Piranskem zalivu izreka Hrvaška – nedopustne. Hrvaška arbitražne razsodbe in z njo meje ne priznava, očitno pa se z njo v veliki meri strinja tudi ESČP. Odločitev sodišča je dokončna, ribiči, pa tudi država Slovenija, pa bodo morali razmisliti, kako naprej.

Z Vasilko Sancin, predstojnico inštituta za mednarodno pravo in mednarodne odnose, se je pogovarjala voditeljica Odmevov Rosvita Pesek.

To smo pričakovali, ker proti Hrvaški še nikoli nismo zmagali, je rekel eden od ribičev. Kaj ste rekli vi, ko ste danes slišali za to sodbo?

Da je sodišče zamudilo še eno priložnost, da odloči o pomembnih pravnih vprašanjih, ki so pravzaprav podlaga za obstoj tega sodišča, in to sta veljavnost mednarodne pogodbe in veljavnost odločitev, ki jih mednarodna sodišča sprejemajo, vključno z Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Sorodna novica ESČP v celoti sledil hrvaški argumentaciji. Ministrstvo: To ne vpliva na arbitražo.

Ribiči pravijo, da jih je država pustila na cedilu. Če se spomniva obdobja pred sedmimi, osmimi leti, so dejansko vsi ministri, minister Židan za kmetijstvo, zunanji minister Erjavec, premier Cerar, govorili, da lahko lovijo čez sredinsko črto in obljubili so jim, da ne bodo čutili posledic zaradi hrvaških kazni. Zdaj se je tega nabralo za tri milijone in štiristo tisoč. Bo to res plačala država?

Tega ne morem vedeti, lahko pa rečem, da razsodba, dokler je ne nadomesti recimo nova mednarodna pogodba, ki bi jo Slovenija in Hrvaška sklenili, velja in nedvomno velja, da slovensko morje sega do točk, ki jih je v razsodbi določilo arbitražno sodišče – in navsezadnje ta današnja odločitev evropskega sodišča tega ne zanika, pove, da nima pristojnosti odločati ne o veljavnosti ne o pravnih posledicah razsodbe in zato je ta današnja odločitev v tolikih točkah kontradiktorna, da lahko do jutri zjutraj razpravljava, pa bova šele na začetku.

Evropsko sodišče je tudi napisalo, kar se je meni zdelo kar malo boleče, da je slovenska argumentacija slaba, pri čemer se takoj vprašamo, kakšni pravniki nam pišejo te pritožbe in ali je meja v hrvaški zakonodaji na sredini zaliva jasno določena, na to se namreč sklicuje Evropsko sodišče.

Zato pravim, da je v toliko točkah ta odločitev kontradiktorna. Sodišče najprej pravi, da nima pristojnosti odločati o tem vprašanju, potem pa uporablja neke fraze, ki so povsem neprimerne za sodno izražanje. Na neki točki tudi govori, da Hrvaška 'fiercely' (močno, silovito, op. n.) nasprotuje odločitvi arbitražnega sodišča. To ni jezik, ki pritiče sodnim odločitvam.

To je sprejelo Evropsko sodišče, to so sprejeli soglasno.

Tako je in to je zelo skrb vzbujajoče ter kaže na to, da na tem sodišču očitno dramatično primanjkuje strokovnjakov za mednarodno pravo in da je nujno, da se ta konstelacija v prihodnosti spremeni, ker sicer, kot sem že prej omenila, sodišče postavlja pod vprašaj sam obstoj lastne konvencije, po kateri deluje, in veljavnost sodnih odločitev tega sodišča. Če ne velja razsodba, ki jo je sprejelo arbitražno sodišče, zakaj bi potem zavezovale sodbe tega sodišča, me razumete? Tako da je zelo neverjetno, da pride do takih odločitev.

Arbitražna odločitev izpred sedmih ali osmih let je bila vendarle tako močan akt. Zakaj je zdaj kar naenkrat odigralo neko vlogo to, da Hrvaška te arbitražne odločbe ne sprejema?

Zato pa pravim, nekaj zelo nenavadnega se dogaja v odločitvah tega sodišča in kot rečeno, tudi če bi izhajali iz tega, kar sodišče zapiše, da obstaja odprto vprašanje določitve meje med državama, je potem spet povsem kontradiktorno, da na območju, za katero sodišče pravi, da je še odprto, govori o tem, da velja tam hrvaška zakonodaja. In v sami odločitvi sodišče kot uporabno pravo navaja povsem nesmiselne določbe mednarodnega prava in samo hrvaško zakonodajo, čeprav sem prepričana, da je Slovenija, in tako izhaja tudi iz same odločitve, tudi predložila svojo veljavno zakonodajo za to isto območje. To je najmanj nenavadno.

Sorodna novica ESČP: Tožbe slovenskih ribičev proti Hrvaški neutemeljene. Vlada nad sodbo neprijetno presenečena.

V prispevku sva slišali kolega Maleriča, ki je tudi študiral pravo, da so pritožbe na te odločitve redke in da redko zmagajo, ima potem kakšen smisel, da se Slovenija pritoži?

To je odločitev, ki bo sprejeta drugje, mislim pa, da je pomembneje, da se zelo dobro razmisli, kakšne bodo prihodnje sestave tega sodišča, ker očitno je jasno, da manjka temeljno osnovno znanje mednarodnega prava, ki je osnova za delovanje tega sodišča.

Ampak v kakšen kontekst bomo zdaj postavili – recimo, da se ne pritožimo – to sodbo Evropskega sodišča, na eni strani imamo arbitražno sodbo, ki se v naravi ni udejanjila, te meje s Hrvaško nimamo urejene niti nimamo komisije, zadeva stoji in imamo zdaj to odločitev, dejansko pa meje nimamo rešene.

Da, ta odločitev je odločitev, da zadeva ni dopustna. Kot rečeno, sodišče se do tega vprašanja ni opredeljevalo in je izrecno reklo, da nimajo pristojnosti, da bi presojali odločitev arbitražnega sodišča. Jasno, da ne, in zato razsodba ostaja, to je nesporno in na neki točki, ko bo volja na obeh straneh, jo bo treba udejanjiti ali neposredno ali morda s sklenitvijo neke nove mednarodne pogodbe, ki jo bo vsebinsko prenesla v novo rešitev.

Ampak če se zelo laično in nepravno izrazim, ribiči čez ne bodo več šli. Njim je bil to jasen signal, da to ni več zaželeno, in ne bodo se več zanašali na neka zagotovila naše države. Torej je spet na neki način naša soseda s to odločitvijo dosegla svoje.

Mislim, da je razumljivo, da ribiči ne bodo nosili na svojih hrbtih posledic odločitev, ki so sicer po mojem globokem prepričanju napačne. Je pa čas, da tudi v Sloveniji razmislimo, kako dalje, namreč to situacijo je treba razrešiti in mislim, da smo sicer v prijateljskih odnosih z našo sosednjo državo in da je treba to res intenzivno načenjati, ker sicer bodo konflikti še v vseh prihodnjih letih ostajali, tako ali drugače.