Prenosov zgodb, romanov in poezije v stripovsko formo je bilo v zadnjih dvajsetih letih veliko.

Ustripljeni so bili na primer Butalci in več Cankarjevih zgodb, po en roman Ivana Tavčarja in Frana Saleškega Finžgarja, potopisni utrinki Evalda Flisarja, drama Simone Semenič, za polna albuma zgodb Mihe Mazzinija in Vinka Möderndorferja, iz svetovne književnosti pa so nekateri striparji predelali Orwella, Dostojevskega, Shakespearja in Novo zavezo Svetega pisma. Najaktualnejši projekt te vrste je Strip preobrazbe. Posamezne zgodbe so vsak mesec izhajale v reviji, nato pa se je pot zaokrožila z izdajo obsežne knjige, v kateri je zbranih enajst stripov. Format lično oblikovane šivane brošure z zavihki je priročen – bliže manjšim kot pa velikim albumskim formatom. Vsak prispevek ima svoj likovni slog, kadriranje, črke, žanr in sporočilo.

Blaž Kutin in Martin Ramoveš nas v zgodbi Nedeljsko kosilo zapeljeta z nadrealizmom. Starša silita sina edinca, da bi končno začel malo več jesti, a korak za korakom se kosilo sprevrača v orgijo žretja vsega živega in neživega. Sprva se zdi, da je ta ludizem namenjen le sebi, ampak zgodba se zaključi s prepričljivo metaforo o odraščanju in družinskih odnosih.

Tudi pisateljica Zarja Vršič in likovnik Andrej Štular, ki ga poznamo po intuitivno-eksperimentalnem kolažiranju, sta v zaključku zgodbe Kozjeglavka nadrealistična. Zgodba se vrti okoli šolskega telovadnega orodja, kjer skrčke in raznožke ob skokih čez kozo dobijo nenavadno spodbudo nepriljubljene učiteljice. Ampak Štular k delu pristopa interpretativno in si jemlje svobodo, ki vsakič pripelje do česa novega.

Tomo Podstenšek in Jakob Klemenčič sta v Hiši na hribu naredila korak od ljudskih vraž k nadnaravnemu. Mož in žena v zrelih letih se iz bloka preselita v podeželsko hišo, nepremičninska agentka pa jima zaupa, da je cena hiše nizka tudi zato, ker je v njej živela ženska, ki so jo imeli za čarovnico in je umrla nasilne smrti. Klemenčič vzpostavi klasičen način stripovskega pripovedovanja z elementi, ki nas takoj posrkajo v zgodbo in nas ne izpustijo več.

Nejc Gazvoda in Matej Kocjan vzpostavljata distopičen svet v zgodbi z naslovom Birokracija. Že smo v žanru znanstvene fantastike, ki se meša s socialnim eksistencializmom in kiber-pankovsko estetiko. Nekoliko daljšo pripoved je treba brati večkrat, da bi izluščili vse njene plasti. Dogodke v sedanjosti pojasnjuje vračanje v preteklost, na koncu pa gre tudi za ljubezensko in medgeneracijsko tragedijo.

Tanja Komadina in Igor Šinkovec sta v zgodbi Vesne Lemaić Stik poskrbela za udarec realizma. Kljub številnim jezikom, ki jih govorijo turisti na idilični peščeni plaži, vse skupaj deluje kot brezbesedni pripetljaj. Ključen dogodek, ki se zgodi na živahni obali, je namreč pristanek nenavadnega čolna, iz katerega se nemo izkrcajo potnice in potniki, stečejo na celino, za seboj pa pustijo le stopinje. Brez dodatnih komentarjev, na začudenje vseh prisotnih.

Primož Krašna je pripoved Mihe Mazzinija Revolucionar upodobil tako, da jo je ilustriral. Strani so še vedno razdeljene na okvirčke, ni pa govornih oblačkov in običajne dinamike, ki jo prinesejo dialogi. Vodi nas naracija ostarelega gospoda, ki je po ponesrečenem sinu podedoval ogromno bogastvo, zdaj pa se mu zdi, da je našel način, kako s tem denarjem spremeniti družbo.

Morda najbolj abstraktno zgodbo sta zasnovala Andrej Tomažin in Matej Stupica. Govorita o Drugem letu popolne fragmentacije, o totalitarni Novi Ljubljani, ki se vzpostavlja in ponovno razpada po veliki vojni. Srhljivi futurizem na ravni podob ostaja podoben današnjemu mestu, trepetava risba, razpršene postavitve in prvoosebno pripovedovanje pa vzbujajo nemir in nelagodje.

Eden bolj posrečenih žanrskih poskusov je uspel pisateljici Mojci Kumerdej in risarju Gašperju Rusu z zgodbo Božič s Hirošijem. Serviserja hišnih robotov obiščeta žensko, ki živi z zastarelim modelom, in ji ponudita naprednejše in sposobnejše modele. Ponovno znanstvena fantastika, a tokrat z brezhibno dramaturško strukturo.

Ana, ki jo je Iztok Sitar priredil po kratki zgodbi Ane Schnabl, se zelo lepo vklaplja v avtorjev opus, v katerem se adolescentne, socialne in družinsko-psihološke zgodbe mešajo z erotizmom. Pravzaprav je nedavno izšla knjiga Dekliške oči, za katero je Sitar narisal deset takšnih zgodb petih slovenskih avtoric, med njimi pa je tudi ta o sestri dvojčici.

Marko Kociper se je kot prvi lotil katere od kratkih kratkih zgodb Andreja Blatnika, ki je tako kratka, da so v stripu lahko uporabljene prav vse njene besede. Pri psihoterapevtu žena razlaga, kako je mož na nekem potovanju vozil za motoristoma, in ženski, ki je sedela na zadnjem sedežu, se je nenadoma razvezala vrvica zgornjega dela kopalk. O tem še vedno rad pripoveduje prijateljem, njo pa ta prizor še vedno obiskuje v sanjah. Polteni zaplet v značilnem Kociprovem slogu.

Čisto zadnja je konstruktivistična upodobitev socialnega zapleta Zorana Kneževića Trenutek ali betoniranje v zimskem času, ki sta jo predelala ponovno angažirana Štular in Stupica.

Uspešno zbližanje stripa in literature, kot smo mu priča v celotnem projektu Strip preobrazbe, je mogoče tudi zato, ker se je nekdanji sloves stripa kot nečesa pogrošnega dvignil na nivo butične umetnosti, kot v spremni besedi ugotavlja Žiga Rus. Literatura pa je v zadnjega četrt stoletja zdrsnila s piedestala umetnosti do tega, da je samo še ena od mnogih zvrsti. Kljub razlikam se bosta risba in beseda tudi v prihodnje našli v točkah nevsakdanjosti, ludizma in psihofizičnih skrajnosti.

Iz oddaje S knjižnega trga.