Za nameček je The Bear je ena redkih TV-uspešnic zadnjih let, pri katerih se premori med sezonami ne razvlečejo na večletno obdobje. Serija, ki je nastala pod okriljem mreže FX in je na ogled na Disneyjevi pretočni platformi, ne uživa samo viralne slave, ampak tudi ugled v industriji: že prva sezona je letos dobila šest emmyjev, tudi za najboljšo komično serijo. (Po številu nagrad so bili izenačeni z moderno klasiko Nasledstvo.)
Po tem vrtoglavem vzponu najbrž ni bilo druge možnosti, kot da se krivulja obrne navzdol – samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bosta ustvarjalcem vsa ta hvala in izpostavljenost maščevali. In res: tretji sezoni številni očitajo antiklimaktičnost, razvlečenost in nerazrešenost. Čeprav je lahko razumeti, od kod te pritožbe izvirajo, pa je morda še pomembneje poudariti, da je The Bear predvsem serija, ki si upa tvegati saj delen odmik od preizkušene formule. Morda bi ji koristilo le, če bi nove epizode v svet pošiljala v enotedenskih intervalih. Namesto tega je ljudem pustila možnost, da se z ogledom na mah prezasičijo z njenim (tokrat malo bolj melanholičnim) razpoloženjem.
Tretja sezona nas vrne v restavracijo, ki jo je Carmen Berzatto (Jeffrey Allen White) iz družinske italijanske sendvičarne prejšnjo sezono predelal v prostor visoke kulinarike, The Bear. Vrli prebivalci Chicaga nad najnovejšim primerom gentrifikacije niso nujno navdušeni; raje kot "to nobel sranje" bi spet imeli nazaj stari "pajzl", ki ga poznajo in imajo radi.
Nova ekipa se mora tako odločiti: bodo stregli degustacijske menije v devetih hodih in merili na Michelinovo zvezdico ali pa se držali italijanskih klasik? Velikopotezno se odločijo, da zmorejo oboje (sendviče bodo še naprej delili iz priključenega kioska) – in to je simptomatično tudi za serijo kot celoto. Razpeta je med dosedanjo formulo za uspeh (stopnjevanje peklenskega stresa in halucinatornega tempa v kuhinji) in pa med lastno ambicijo brskanja po potlačenih družinskih travmah in psihološkega profiliranja protagonistov. K sreči se prve, varnejše izbire ne oklene kot pijanec plota.
Ob premieri prve sezone so ustvarjalci serijo The Bear prodajali kot "komično dramo"; njen avtor, Christopher Storer, ima vendarle zaledje v komediji (bil je izvršni producent serije Ramy). A The Bear v resnici nikoli ni bil v sorodu s klasičnimi humorističnimi nanizankami – humor je služil le kot katalizator za neznanski stres njene osnovne premise; edini vir smeha so bile kolobocije, v katere sta se zapletala ne ravno kompetentna domača mojstra, brata Fak (Matty Matheson in Ricky Staffieri). Njunih štorastih eskapad tudi v novih epizodah ne manjka in včasih zajadrajo predaleč v vode situacijske komedije. Epizodna vloga Johna Cene kot tretjega brata Fak je denimo v tonu skregana z vsem okrog nje.
O priborjenem statusu The Beara kot "prestižne televizije" priča že prva epizoda tretje sezone. V dolgem uvodu brez besed četica kuharjev v slavni københavnski Nomi iz užitnih cvetlic in penic na krožnikih sestavlja male umetnine. Vse skupaj je zelo razpoloženjsko in estetsko, mojstrsko zmontirano, že skoraj v polju poetičnosti, ampak, roko na srce, tudi malce antiklimaktično v primerjavi z adrenalinskim zaključkom prejšnje sezone. (Spomnimo: končalo se je s sicer uspešnim neuradnim odprtjem restavracije, ki pa ga je Carmy preživel po nesreči zaklenjen v hladilnik. Vprašanje za naprej se torej glasi: bo The Bear zmogel vsakdanji tempo ne samo pripravljanja vrhunske hrane, ampak tudi poslovanja v črnih številkah?)
Poznavalci kulinarike bodo v tej sezoni prepoznali malo morje slavih kuharskih mojstrov, ki se bodisi samo sprehodijo pred kamero ali pa dobijo epizodne vlogice; med njimi so Daniel Boulud, René Redzepi in Thomas Keller. Ta mimohod kulinarične smetane je – tudi zato, ker pač niso poklicni igralci in se to opazi – na trenutke bolj moteč kot kar koli drugega. Zanimivo je tudi, da je v tretji sezoni veliko manj poudarka na prikazih intimnega odnosa kuharskih mojstrov do hrane: The Bear je bila do zdaj vedno serija, ki nas je učila, kakšna precizna alkimija in koliko razmisleka je potrebno za kompozicijo popolnega krožnika. Kar naenkrat pa so jedi videti kot standardni aranžmaji omakic in lističev, kakršni v "laičnih" filmih praviloma signalizirajo "visoko kulinariko". Morda nam serija na ta način sporoča, da restavracija The Bear počasi izgublja svoje pravo bistvo?
Tretja sezona si – čeprav se vedno znova vrača k motu "Every Second Counts" (Vsaka sekunda šteje), izpisanim nad štedilniki – za razvoj osrednjih idej vzame veliko več časa kot prejšnji dve. Posamezni liki dobijo samostojne epizode, ki niso nujno povezane z glavno dogajalno nitjo, veliko tematik pa je zgolj nastavljenih in tudi po desetih epizodah še ne bodo dobile zadovoljive razrešitve. The Bear bo – kljub histerični ihtavosti posameznih trenutkov – maraton, in ne sprint, je očitno določil Storer. Posledično sicer tretja sezona resnično pusti močan občutek nedokončanosti.
The Bear je bila vedno (tudi) zgodba o tem, kako kulinarična industrija - kot še marsikatera druga - v imenu "genijalnosti" nekaterim posameznikom tako v osebnih kot poklicnih odnosih dopušča več kot navadnim smrtnikom. Še več, včasih je toksično onašanje celo predmet romantiziranja in poveličevanja, del mistike okrog nedosegljivega mojstra. In zdaj počasi prihaja do izraza to, kar je bilo prej samo nakazano: chef Carmy v resnici ni junak, pač pa klasični antijunak, za katerega v resnici ne bi smeli navijati; lažje ga katalogiziramo k Tonyju Sopranu, Dr. Housu in Dexterju kot pa k Tedu Lassu.
Večno stresirani kuharski mojster, ki je bratov stari lokal z lastno krvjo in potom rešil pred pogubo, se je nekje po poti spremenil v narcisoidnega trinoga, kakršni so kalili njega. V imenu svojega novega cilja – restavraciji bo izboril Michelinovo zvezdico – je pripravljen nadirati, gnati in zgaziti vse člane ekipe, ki naj bi jo vodil. Sestavil je seznam "neizogibnih pravil" za restavracijo, med katerimi je tudi imperativ, da bodo vsak dan spreminjali meni. Posledično grejo stroški obratovanja restavracije v nebo, pritisk na ekipo pa se samo še poveča; zdi se, da sta panika in stres, ki vejeta iz Carmyja na vsakem koraku, nalezljiva. Še posebej je na udaru Carmyjeva sestra Nathalie (Abby Eliott), ki mora finančno plat posla voditi v zadnjem trimesečju svoje nosečnosti.
Vprašanje, ki se ponuja, je torej sledeče: je za uspeh res treba prodati dušo? Mora posameznik na oltarju uspeha nujno žrtvovati svojo človečnost? Je gonja za popolnostjo brezplodno in samouničujoče naprezanje?
Obenem se Carmy izogiba svoji toksični materi (Jamie Lee Curtis), s katero bi morala zaceliti odnos, pa tudi nekdanjemu dekletu Claire (Molly Gordon), ki jo je zelo neceremonialno "načevljal", češ da "nima časa za ljubezensko življenje". Na vprašanje, zakaj se ne more preprosto opravičiti, iskreno odgovarja: "Ker je pretežko." In se nato zakoplje nazaj v svoje kuharske knjige. Vse bolj skeptična v odnosu do njega je tudi varovanka in potencialna poslovna partnerica Sydney (Ayo Adebiri); če je Berzatta prej idealizirala, se zdaj vse bolj obotavlja, da bi dejansko sprejela ponujeni lastniški delež restavracije in se tako trajno privezala nanjo. Nima več občutka, da imata njen glas in ustvarjalnost v Carmyjevi senci sploh še kakšno težo. (Oboževalci serije že dalj časa "zahtevajo" ljubezensko zgodbo med Carmyjem in Sydney, kar pa k sreči ni v načrtu: njun odnos je veliko bolj večplasten in zanimiv tak, kot je.)
Kljub vsem Carmyjevim pomanjkljivostim pa ga je nemogoče sovražiti: najstrožji je namreč prav do samega sebe. Serija nam v obliki spominskih prebliskov vsakih pet minut predoči travme, ki so mu jih vcepili njegov lastni nasilniški mentor (Joel McHale), kaotično družinsko življenje, osamljenost in izguba brata Mikeyja (Jon Bernthal). Carmy je morda postal nevzdržen, a ga od znotraj ves čas gloda tudi globoka žalost, s katero se ne zna spopasti. Prav tako ne more preprečiti, da strupeno delovno okolje, v katerem se je formiral, ne bi vplivalo na vzdušje v kuhinji, ki jo zdaj vodi sam.
Da bi osmislila protagonistovo vedenje, se mora serija spet in spet ciklično vračati v preteklost, fragmentirati linearno časovnico dogajanja in razbijati osnovno nit pripovedi. Glavna rdeča nit tako ni več zgodba o (ne)uspehu nove restavracije, pač pa vzdušje melanholije, motiv pogreba/smrti in tema izgube. Vrnili se bomo na Mikeyjev pogreb, obhajati pa bo treba tudi "smrt" vrhunske restavracije chefinje Andree Terry (Olivia Colman), pri kateri je Carmy svoj čas nabiral izkušnje in ki jo je štel za pomembno vzornico. Na poslovilni večerji, kjer bi moral uživati v družbi največjih kulinaričnih genijev na svetu, je Carmy skoraj ohromljen od strahu pred lastnim neuspehom in obseden z idejo, da mu bo soočenje z mentorjem, ki ga je v mladosti odpisal kot nesposobnega, prineslo nekakšno katarzo.
Tudi drugi liki okrog prenašajo stara bremena: Natalie se boji, da bo družinske vzorce, s katerimi je odraščala, prenesla na svojo hčerko. Slaščičar Marcus (Lionel Boyce) žaluje za pred kratkim umrlo materjo, ki nikoli ne bo mogla videti, kakšno karierno pot si je ustvaril. Richie (Ebon Moss-Bachrach) mora sprejeti, da se ne bo nikoli pobotal s svojo nekdanjo ženo, ki ga medtem vabi na svojo drugo poroko. Večina teh pripovednih niti bo (za zdaj) ostala brez epiloga: tretja sezona obvisi zraku, zašpiljena le z obetom: "Se nadaljuje." (Četrta sezona je bila že uradno napovedana in je bila bojda posneta hkrati s tretjo.) Že zdaj pa je jasno, da se odrešitev za vse te junake skriva prav v tem, kar jih kratkoročno uničuje – v kulinariki. Ali kot s preprostim uvidom na neki točki izjavi chefinja Terry: "Kuhamo, da bi nahranili ljudi." In ta glagol, nahraniti, ima vedno tudi čustveno in duhovno razsežnost. Implicirani poziv k empatiji in človečnosti je tudi tisto, kar nadaljevanko rešuje pred tem, da bi bila televizijski kliše, ki stavi na en sam cenen trik – predoziranje gledalcev z adrenalinom in tesnobo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje