Fotokronika, leta 1973 objavljena v glasilu Javna tribuna (Ljubljana-Šiška), pove vse. Vidimo dimnik nove toplarne, gradnjo znamenitih terasastih blokov v Kosezah, kmeta, ki žene kravo, skakalnico v Mostecu, asfaltiranje v novi stanovanjski soseski … Vse fotografije spremljajo zanimivi komentarji. Denimo fotografija divjega smetišča med Mednim in Šentvidom je opremljena s komentarjem: "/…/Da se reveži še pravi čas privadijo na umazanijo in da jih potem ne bo kap od razočaranja, ko pridejo v našo moderno Ljubljano."
Stanovanjske stolpnice, ob njih kmetije
Šiška je bila tedaj eden najhitreje razvijajočih se delov Ljubljane, a polna razvojnih protislovij, soobstajanja ruralnega življenja z velikimi stanovanjskimi soseskami, kar je sicer v sledeh obstajalo še nedavno. V občini so načrtovali gradnjo 13.000 novih stanovanj. Nekoliko jih je skrbelo zagotavljanje dosegljivih cen. Denimo gradnja sosesk v Kosezah in pri Stari cerkvi naj bi bila nekoliko dražja …
V bližini Stare cerkve so sicer leto prej dokončali dve stolpnici po načrtih arhitekta Dušana Černiča, prav leta 1973 pa so poleg stolpnic po Černičevih načrtih dokončali še trgovska paviljona ob Celovški cesti. Objekta, podobno kot kakšnih 500 metrov odmaknjena trgovska hiša Miloša Bonče z znamenitim zavitim stopniščem, sta izvrstna primerka izvirne naslonitve na izročilo modernizma v času razcveta funkcionalistične arhitekture.
Vendar če je trgovska hiša Bonče, ki je sicer slabo vzdrževana, nemogoče opremljena z različnimi izveski in napolnjena z 'napaberkovano' vsebino, precej znan spomenik in simbol nekdanjega šišenskega občinskega središča, pa sta Černičeva trgovska paviljona, ki ju na eni strani zasenčita stanovanjski stolpnici, na drugi pa sta zaradi dreves in parkiranih avtomobilov slabo vidna tudi s strani Celovške ceste, precej manj znana.
Ni arhitektka, vendar dela z javnim prostorom
Paviljona sta tema študije in razstave, ki je na ogled na obodu MoTE – Muzeja tranzitornih umetnosti, ki danes domuje v enem od obeh paviljonov. Avtorica projekta, umetnica Gala Alica Ostan Ožbolt pove: "Ne prihajam iz arhitekture, kot umetnica pa delam z javnim prostorom." Trenutno študira na dunajski univerzi za uporabne umetnosti (Universität für angewandte Kunst) in se, čeprav je v osnovi kiparka, v svoji umetniški praksi ukvarja s problematiko urbanega prostora in tanko mejo med zasebnim in javnim prostorom. Ob paviljonu MoTE, na katerega je nalepila fotografsko dokumentacijo paviljona in njegove okolice, še doda: "Nimam torej arhitekturnega znanja, lahko postavljam vprašanja in imam določeno senzibilnost za specifične momente v javnem prostoru."
Hodijo mimo, a paviljona ne vidijo
Eden od namenov projekta Not all that persists prevails (Vse, kar obstane, ne prevlada) je tudi, narediti vidno arhitekturo, mimo katere gre vsak dan ogromno ljudi. "Ne živi zares. Ljudje je skoraj ne opazijo, je en tak trn," za paviljon, ki je bil nekoč trgovina z železnino, pravi Ostan Ožbolt. Za sosednjega, ki je popolnoma zaprt, pa: "V bistvu se mi tudi zdi lep, ker je tako enovit, moder. In na njem so grafiti."
Strukture z osrednjim nosilnim stebrom
Posebnost paviljona je osrednji steber, ki znotraj podpira konstrukcijo paviljona (dodatni so še zunaj in podpirajo streho, pod katero so parkirani avtomobili). Element je prevzel tudi Galo Alico Ostan Ožbolt in postal je izhodišče notranje postavitve, kjer vlogo skulptur prevzamejo razpostavljeni preseki stebra. Ob tem stebru hitro pomislimo na dve znameniti bencinski črpalki ob Tivolski cesti; obe sta bili zgrajeni v šestdesetih letih, eno je načrtoval Edvard Ravnikar, drugo Milan Mihelič.
Slednji je podobno rešitev z nosilnim stebrom sredi posamezne enote razstavnega paviljona uporabil pri načrtovanju hale C na Gospodarskem razstavišču. Prav razstavišče je bilo poligon za Miheličeve inovativne konstrukcijske in prostorske rešitve, katere je na tej lokaciji vodil tudi cilj ustvarjanja prilagodljive in tako za različne razstavne, sejemske in kongresne priložnosti ustrezne arhitekture.
Arhitektura razstavnega prostora je glavni eksponat
Prav arhitektura, torej prosojnost objekta, je vplivala tudi na odločitev Gale Alice Ostan Ožbolt, kako zastaviti razstavo. "Martin (Bricelj Baraga, direktor MoTE, op. P. B.) si je želel starejša dela, ampak se mi je zdelo, da v tem prostoru ne bi 'delovala'. To ni klasična bela kocka, v katero postaviš svoja dela. Zato sem si rekla, da se bom ukvarjala s stavbo in v bistvu sem se najprej začela ukvarjati s tem stebrom."
Zanimivo je, da je steber v notranjosti MoTE obdan z neko mehko snovjo, s peno pravzaprav. Ostan Ožbolt pove, da se je med raziskavo ukvarjala tudi s tako imenovano 'soft architecture' (mehko arhitekturo): "Naši bivalni prostori morajo imeti mehkobo in barvo. V modernizmu si imel hladne, steklene in betonske ravne linije, ob njih pa na primer težke žametne zavese. To se opazi tudi tu. Še preden se je sem vselila MoTA, je nekdo stebru dodal to mehkobo, da bi bilo bolj prijetno. Hkrati pa trdota še vedno obstaja. In zato sem uporabila nekaj teh mehkih pen, ki jih tudi sicer rada uporabljam."
Intervencije, ki delajo viden 'skrit' javni prostor
To je vidno denimo tudi v dveh intervencijah v javnem prostoru, s katerima je Gala Alica Ostan Ožbolt v okviru U3 – Trienala sodobne umetnosti opozorila še na eno skoraj neopazno urbanistično potezo. Gre za Windischerjevo ulico, malo ulico za Moderno galerijo (in tudi uradni naslov Moderne galerije), ki je zaradi soseščine ameriškega in ruskega veleposlaništva strogo nadzorovana in tako je njen status javne površine vprašljiv. Ostan Ožbolt je iz izolacijskih materialov naredila intervencijo v obliki dveh skulptur, ki skušata prodreti v varovani prostor ali kot so o elementih zapisali na strani trienala: "Če si Rob I prizadeva preiti mejo varnostne ograje na zelenici, Rob II vstopa v prostor Windischerjeve ulice z balkona Moderne galerije, preko zračne mase nad ulico."
Podobno skulpturalno intervencijo je sicer Gala Alica Ostan Ožbolt izvedla že na Dunaju. Tam je po naročilu za razstavo In the open (Na prostem) v razstavnem prostoru Exnergasse v nekdanji tovarni lokomotiv in strojev, pozneje tehnološkem in obrtnem muzeju ter strokovni šoli ustvarila delo No Loitering II (Nič postopanja II), kompozitno strukturo, ki podobno kot Rob II prodira skozi mejo (ograjo) in povezuje dva odprta prostora.
Dunaj, primeren 'laboratorij' za delo Gale Alice Ostan Ožbolt
Hiter pregled del mlade umetnice očitno kaže njeno delovanje na presečišču kiparstva in 'site-specific' umetniške prakse, kar sta, kot pove, tudi poudarka njenega študija na Dunaju. Če k temu dodamo še njeno zanimanje za urbani prostor, ki v dunajski politiki zavzema eno od prioritetnih mest, lahko sklepamo, da se je s študijem v avstrijski prestolnici znašla na ugodnem kraju za razvoj svoje umetniške prakse.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje