Olga Muha je filozofinja in kulturna analitičarka iz Lvova, kjer je bila med letoma 2020 in 2022 tudi kulturna ambasadorka mesta. V Lvovu je soustanovila ukrajinsko združenje kulturologov in pisarno Lvova, Unescovega mesta literature.

Je urednica, kuratorka in strokovnjakinja za kulturno diplomacijo in človekove pravice ter dolgoletna sodelavka ukrajinskega in mednarodnega PEN-a. Ima doktorat iz filozofije in je 15 let predavala na univerzah v Lvovu in Kijevu. Je vodja izobraževalnega oddelka spominskega muzeja Ozemlje terorja.

Rojena je bila v času Sovjetske zveze, tako da je osebno doživela vse "majdanske" revolucije.

Od leta 2017 živi v Združenem kraljestvu in se redno – od začetka vojne vse pogosteje – vrača v Ukrajino. Ujeli smo jo v Stockholmu, kjer je gostovala na okrogli mizi o odporu na zasedenih ukrajinskih območjih.

Kako se je občutje v državi spremenilo z nastopom nove ameriške administracije?

Sprva smo bili zadržani glede korakov, ki bi jih lahko storil Trump, in imeli še vedno nekaj upanja, da ne bo odigral vloge tako imenovanega "grdega račka", vendar se to očitno ni zgodilo. In izkazalo se je, da je veliko slabše, kot bi lahko kdor koli pričakoval.

Po drugi strani pa smo Ukrajinci – to se bo slišalo nenavadno – duševno v nekoliko ugodnejšem položaju, saj smo bili na to nekako pripravljeni. Živimo v stanju, kjer nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo. Naše obzorje načrtovanja, kot je dejal prijatelj in veliki ukrajinski pisatelj Oleksandr Mihed, znaša 15 sekund. Zakaj? Ker je to čas, ki mine, ko se posodobi zemljevid na aplikaciji, ki opozarja pred zračnimi napadi.

Zato je razočaranje veliko, hkrati pa se poskušamo spoprijeti z novo realnostjo. Pred kratkim je Trump objavil, da je Zelenski prespal sestanek z ameriškim finančnim ministrom. To je smešno – v resnici je dobil uro časa, da podpiše zelo nepošteno pogodbo. Gre za zelo vsiljiv in agresiven poslovni pristop, ki nima nobene zveze z vodenjem. Gre le za zelo brezsramen posel, izkoriščanje nekoga, ki je v ranljivem položaju.

Sorodna novica Zelenski ob obletnici vojne: "Tri leta absolutnega junaštva Ukrajincev"

To je nova resničnost, zato si ne delamo nobenih iluzij o tem, kako je Amerika dober igralec, ki podpira svetovni red. Bidnova administracija je vzdrževala utvaro, da je drugačna, vendar je to zdaj zelo, zelo jasno.

Strašljivo je, ko t. i. "veliki igralci" razpravljajo o naši usodi. In to pomeni, da naše avtonomije ne spoštujejo niti toliko, da bi nas vključili v pogajanja. Smo le ozemlje, ki si ga bodo razdelili. Strašljivo je tudi zato, ker se zgodba ponavlja, saj se je prav to na samem začetku druge svetovne vojne dogajalo na Češkoslovaškem, kjer je prav tako nekdo brez dovoljenja delil tuje ozemlje. Toda glavno spoznanje iz tistih časov bi moralo biti, da se ustrahovanje nikoli ne konča.

Zahod Ukrajine ni nikoli videl kot neodvisne države.

Tudi George Bush starejši je leta 1991 nagovoril vrhovno rado in Ukrajince želel prepričati, naj ne krenejo na pot samostojnosti.

V tem znamenitem govoru je Bush svaril pred "samomorilskim nacionalizmom" – tako imenujejo našo željo po lastnem odločanju, naš klic k temu, da želimo obstajati kot narod.

Mislim, da je bila po drugi svetovni vojni glavna strategija mednarodnih organizacij, da so vojne lokalizirali in jih s tem izolirali od preostalega sveta. In to je bil glavni mehanizem za obvladovanje vseh teh tako imenovanih konfliktov.

Prepričana sem, da bi se, če bi bili gospodarski vložki drugačni, v Ukrajini zgodilo enako kot v Mjanmaru, Afganistanu, Siriji, za katere se nihče ne zmeni. Toda z Ukrajino je drugače, saj smo preveč pomemben del svetovne dobavne verige. Šele po invaziji je svet spoznal, da hranimo tretjino afriških držav, da je vsaka druga steklenica olja ali medu iz Ukrajine. Da ne omenjam še redkih rudnin, zaradi česar nas zdaj silijo k podpisu nepoštenih sporazumov.

ZDA so napovedale okrepitev odnosov z Rusijo, pri tem pa odkrito zagrozile Evropi. Kako v Ukrajini razumete spremembe, ki čakajo Evropo?

Konferenco v Münchnu smo Ukrajinci spremljali popolnoma drugače kot drugi Evropejci. Pri svojih evropskih prijateljih sem zaznala strah, občutek, s katerim smo v Ukrajini že sprijaznjeni. Vemo, da moramo iskati zaveznike in sklepati partnerstva. To je klic za naš obstoj, pri katerem vztrajamo že 11 let, Evropejci pa so še vedno v iluziji, da živijo v varnem, poštenem in zavarovanem svetu.

Ta ne obstaja več. Francija je pred kratkim sklicala sestanek z evropskimi državami, vendar so tudi oni še precej izgubljeni, a se zavedajo, da morajo vzeti odločanje v svoje roke. Varnostna zagotovila Evrope bodo tako v prihodnjih mesecih poglavitno vprašanje.

Joe Biden je Ukrajini obljubil podporo, a ji ob tem postavljal dodatne pogoje in zadrževal vojaško opremo kot na primer rakete dolgega dosega. Kljub odobrenim sredstvom v kongresu je Zelenski neprenehoma opozarjal, da ukrajinski vojski primanjkuje orožja. Biden je s tem najverjetneje želel omiliti položaj. Ali je takšen pristop proti Rusiji na dolgi rok sploh lahko uspešen?

Ne verjamem. Kaj natančno pomeni deeskalacija ali zmanjšanje napetosti? Ali bi se morali sprijazniti s tem, da smo napadeni? Spomnim se pogovora z italijansko kustosinjo na srečanju Mednarodnega sveta muzejev konec leta 2023, ki je bila sicer zelo prijazna, na takšen "zahodnjaški način", in me je zasebno vprašala, ali ji lahko razložim, zakaj tako nasprotujemo okupaciji, saj lahko le zamenjamo zastave in plačujemo davke drugi državi. Od presenečenja sem ostala brez besed.

Pred kratkim je bilo opravljenih nekaj socioloških raziskav, kateri so največji strahovi Ukrajincev, v katerih se je pokazalo, da to ni jedrska vojna ali kaj podobnega, temveč prav okupacija.

In če smo že pri deeskalaciji – na kateri strani naj bi potekala in kako? Na diplomatski ravni? Putin je profesionalni lažnivec. Sprva smo mislili, da je v tem edinstven, vendar smo zdaj videli, da Trump počne enako.

ZDA pod Bidnom so obljubljale preveč in obljube izpolnile le deloma. Postavljeni smo bili v položaj ščita Evrope, vendar nam niso dovolili zmagati. Poznamo primere, kjer so ZDA celo ustavile ukrajinske protiofenzive, npr. pri Hersonu, saj so se bale jedrskega stopnjevanja. Vsa ta retorika je bila namenjena le temu, da Ukrajinci Rusije ne bi preveč nadlegovali.

Gospodarske sankcije so se izkazale za neučinkovite, saj tako ZDA kot evropske države želijo nadaljevati trgovanje z Rusijo, izkazalo se je tudi, da so bili nekateri nemški politiki podkupljeni z denarjem ruske plinske industrije.

Po treh letih bojev ni videti, da bi bil konec vojne blizu. Kako se je ukrajinska družba spremenila po invaziji?

Ukrajinci smo začeli frazo "po vojni" dojemati kot čustveno manipulacijo, saj imamo na voljo le eno življenje, ki se lahko konča vsak trenutek. Prva stvar, ki se je zgodila v ukrajinski družbi, je bila neverjetna enotnost. Povečala se je družbena kohezija, zaupanje med državljani se je podvojilo. Mislim, da je to del ukrajinskega nacionalnega značaja, v primeru nevarnosti se zedinimo.

Kar je resnično spremenilo družbo, je veliko število beguncev. Vsak drugi ali tretji otrok je zaradi vojne v Ukrajini moral zamenjati kraj bivanja. Begunci v tujini predstavljajo tudi zelo specifično demografsko skupino, saj so to ženske z otroki. Ob tem velja omeniti, da so imeli ukrajinski begunci neprimerljivo boljšo podporo na zakonski ravni kot begunci iz drugih držav. Prebežniki državam razumljivo predstavljajo breme, po drugi strani pa so med njimi tudi mladi, izobraženi ljudje, ki bi lahko prispevali h gospodarstvu države gostiteljice.

Begunci predstavljajo za državo veliko težavo, saj so moški večinoma na fronti, ženske z otroki v tujini, tisti, ki so ostali, pa morajo opravljati vse druge naloge v družbi. V ukrajinski vojski je tudi 60.000 žensk in velik del njih je na bojišču.

Trump je ostro napadel Zelenskega, da je "diktator" in da nima javne podpore pri ukrajinskem ljudstvu. Vendar lahko v zadnjih dneh na družbenih omrežjih spremljamo, da so v obrambo Zelenskega stopili celo njegovi kritiki v Ukrajini.

Trumpova izjava, da ima Zelenski le štiriodstotno podporo, je bila doslej verjetno največja promocijska kampanja za Zelenskega. Sama zanj nisem nikoli volila, vendar ga Ukrajinci podpiramo, saj predstavlja našo državo.

Moramo biti pošteni, človek ni nikoli pričakoval takšnega razpleta dogodkov, niti na teoretski ravni si ne morem predstavljati ravni odgovornosti, ki jo je prevzel nase. Obljubili so mu evakuacijo iz Ukrajine, vendar je odklonil.

Ukrajinci s svojimi vladami pregovorno niste zadovoljni in ste v tridesetih letih samostojnosti izvedli več revolucij. Kakšen odnos do vlade imate zdaj?

Res je, vendar ali ni to dokaz demokracije? Svojo vlado in odločitve predsednika redno kritiziramo, vendar je to del notranje politike države, Zelenski, ki je naš demokratično izvoljeni predsednik, pa našo državo predstavlja na zunaj. To je tudi del ukrajinske nacionalne identitete in odgovornosti, ki smo jo prevzeli od začetka invazije. Kaže tudi na politično rast državljanov in njihove odgovornosti, saj v voditelju ne iščemo paternalističnih figur. Takšna horizontalna struktura ukrajinske družbe je zrasla kot ključen dejavnik zoper agresijo Rusije, ki je zelo hierarhično urejena družba.

Od osamosvojitve smo imeli redne volitve in zamenjali sedem predsednikov, medtem ko sta Putin in Lukašenko še vedno na svojih položajih. Govoriti, da je Zelenski diktator, je smešno, saj je njegovo odločanje še vedno zelo omejeno. Kot lahko vidimo, smo v procesih odločanja politično veliko bolj uravnoteženi kot ZDA.

Ali ste 24. februarja pred tremi leti pričakovali invazijo?

Iz Ukrajine sem odpotovala 23. februarja zvečer. Ko me je poklical prijatelj in dejal "začelo se je", nisem vprašala, kaj.

Ko smo konec leta 2021 pripravljali vloge za sredstva ukrajinske

ga kulturnega sklada, se je nekdo pošalil, ali nam že lahko nekdo posreduje urnik invazije, da bomo lažje prilagodili svoje vloge, ker je to usklajevanje zares nadležno. To je bila naša resničnost. Za vsako svoje potovanje sem pripravila več rezervnih načrtov, kaj storiti, če bo odpovedan polet ali bodo zaprte meje.

Mislim, da je to del našega genetskega spomina, da upamo na najboljše, vendar se pripravljamo na najhujše. Po eni strani to za nas ni bilo nič novega, saj se ta boj ni začel pred enajstimi leti in traja najmanj 40 let, če ne že od časov Kijevske Rusije in poznejšega prihoda Moskovije.

Česar nismo mogli pričakovati, je bil izbruh totalne vojne. Tega verjetno niso mogli napovedati tudi pred prvo svetovno vojno, ko so ljudje menili, da civilizacijsko napredujemo in da kaj takšnega ni mogoče. Zelo težko je sprejeti, da se takšno nasilje in stopnja nehumanosti, na katero se nikakor ne moreš privaditi, dogajata v 21. stoletju.

Ste tudi sodelavka spominskega muzeja Ozemlje terorja v Lvovu, ki je posvečen ukrajinski zgodovini in terorju, ki so ga doživeli prebivalci. S kakšnimi projekti se ukvarjate in kakšno nalogo so danes prevzeli muzeji?

Od začetka invazije z direktorico Olgo Hačar podpiramo muzeje in njihov kader, ki so ogroženi – tudi finančno, včasih le, da zaposleni še vedno ostanejo v panogi ali da plačajo stroške elektrike. O tem danes – razvidno je, zakaj – nihče ne razmišlja, vendar moramo kot strokovnjaki na tem področju skrbeti tudi za to, če ne, ne bo nikogar, ki bi zapisal zgodovino, hranil predmete in dokumentiral zgodbe. Eden od naših projektov je Ranjena kultura, v katerem zbiramo podatke o muzejih, ki so bili poškodovani in tudi okupirani, skeniramo

muzejske razstavne predmete in zbiramo pričevanja muzejskih delavcev.

V muzeju Ozemlje terorja smo v sodelovanju z Ukrajinskim združenjem za kulturne študije v Lvovu odprli tudi razstavo Nevidna sila. Predstavlja zgodbe nenasilnega upora na zasedenih območjih Ukrajine prek dnevnikov, zgodb preživelih in umetniških razmišljanj. Pripravo je oteževalo to, da je komunikacija z ljudmi in aktivističnimi skupinami na okupiranih območjih, kot so Rumeni trak ali Jezne mavke (mavke so gozdne vile iz ukrajinskega narodnega izročila), zelo težavna. Kot kustodinji mi je bilo pomembno, da se ne osredotočamo le na snovno dediščino in na ozemlja, ampak na ljudi na okupiranih območjih.

Prek različnih komunikacijskih kanalov sem navezala stik z umetnikom in aktivistom na Krimu, ki živi na okupiranem območju. Dejal je, da je najtežje prav to pretvarjanje brezbrižnosti, v kar je prisiljen in ki počasi briše tvojo osebnost, kot "žabi, ki se počasi kuha v kotlu". Zato je pomembno, da tem ljudem povrnemo njihov glas in s tem priznamo njihov obstoj.

Če le navajaš številke, te ljudem predstavljajo le golo statistiko. Tudi to, da je bilo pod rusko okupacijo uničenih ali poškodovanih na tisoče objektov kulturne dediščine nacionalnega in lokalnega pomena, ne vzbudi empatije in solidarnosti. Zato sta pripovedovanje in deljenje osebnih zgodb izredno pomembni.

Muzej Ozemlje terorja stoji na kraju, kjer je bil med drugo svetovno vojno židovski geto v Lvovu, skozi katerega je prešlo več kot 130.000 Judov. Pozneje je Sovjetska zveza na istem kraju postavila prehodni zapor, namenjen tistim, ki so jih pozneje poslali v gulage. Tam ste tudi odkrili osebno zgodbo.

Odraščala sem v politično mešani družini. Ena od mojih babic z drugo vejo moje družine sploh ni želela govoriti, saj je bil moj dedek po očetovi strani general v sovjetski vojski. Vendar na vprašanja o svoji mladosti ni želela odgovarjati in šele pred nekaj leti sem popolnoma po naključju odkrila, da je bila zapornica prav v tem zaporu, kjer zdaj deluje muzej! In to ni edinstvena zgodba, vsaka družina v Ukrajini ima podobno. Zanjo je bila to zgodba o preživetju in razumem, zakaj je ni želela deliti, saj bi nas s tem spravila v nevarnost.

V Ukrajini smo prišli do točke, kjer smo začeli odkrivati svojo zgodovino, nato pa je sledila invazija. Ali imamo zdaj čas, da brskamo po zgodovini in razmišljamo? Nimamo.

Kako so takšne zgodbe krojile ukrajinsko identiteto? Kako je na pripadnost Ukrajini in raziskovanje lastne identitete vplivala invazija?

Ko sem pripravljala uvodno besedilo za razstavo o ukrajinskem odporu, sem se znašla pred vprašanjem, kam uvrstiti njegov začetek. Ali je to revolucija dostojanstva? Granitna revolucija? Ali je to čas 90. ali celo 60. let? Upor očitno predstavlja jedro ukrajinskega nacionalnega značaja.

Ukrajinska družba je pokazala izjemno odpornost in prilagodljivost, kljub utrujenosti nadaljujemo, saj ni nikogar drugega, ki bi opravil naše delo. Mislila sem, da je kaj takega nemogoče na dolgi rok, vendar smo po treh letih še vedno tukaj, nekateri vztrajajo, nekateri so izgoreli, drugi so umrli. Po eni strani smo pripravljeni, po drugi pa nisem prepričana, da si lahko pripravljen na vse strašne stvari, ki jih prinese vojna.

Potreben je tudi osebni razmislek, a tega razkošja nimamo. Sama sem izredno zaposlena na zelo različnih ravneh, ukvarjam se strateškim komuniciranjem, kuriranjem, kulturno diplomacijo, vendar nimam časa, da bi se posvetila razmisleku o tem. In to popolnoma odraža razmere v ukrajinski družbi. Premišljujemo o sebi, se iščemo, vendar moramo to početi vsem na očeh. To je velik pritisk, saj je to v osnovi zelo intimno dejanje.

Mislim, da smo bili na tej poti kar učinkoviti. Preklopili smo na ukrajinsko literaturo, ki je čudovita in nekaj povsem drugega, kar so me kot otroka učili v sovjetskih šolah – da je ruralna, dolgočasna, žalostna in polna trpljenja. Trenutno ukrajinska poezija cveti, preporod je doživelo tudi založništvo v ukrajinskem jeziku.

Po padcu železne zavese se je sčasoma začelo spreminjati tudi zahodno dojemanje Sovjetske zveze in njenih nekdanjih držav. Znanje, tako osebne kot arhivske zgodbe, je začelo počasi polzeti na Zahod. Kako se je ta odzval na to?

To je velik preskok. Ukrajinci smo po naravi nepotrpežljivi, vendar tok zgodovine ne deluje na ta način. Svet namreč Ukrajino vidi skozi rusko prizmo. Prvič, ker je to preprosteje. Zahodnjaki bodo težko našteli vse države nekdanje Jugoslavije, kaj šele nekdanje države Sovjetske zveze.

Druga stvar so ogromni ruski vložki v t. i. "slovanske študije", čeprav se tu že dogajajo spremembe. Cambridge je tako pred kratkim odprl oddelek za ukrajinske študije, vendar je to še osamljen precedens. Tudi Oxford ponuja smer slovanskih študij, a zahteva poznavanje le enega jezika. Lahko uganete, da ne slovenskega.

Zato rada izzivam tuje sogovornike, ali poznajo moderno poljsko literaturo in ali so seznanjeni s češko filmografijo. In če smo že pri tem, ali razlikujejo med Slovenijo in Slovaško?

Kako se je v tem času spremenila pogled akademska sfera na Zahodu?

Imam 15 let izkušenj v akademski sferi in lahko povem, da je to ena od institucij, ki se spreminja najpočasneje. A je zavzemanje za takšne spremembe kljub dolgotrajnemu naporu izjemno pomembno.

Muzeji delujejo izjemno počasi in stežka prepoznajo, da Kazimir Malevič ni ruski, temveč ukrajinski slikar, ali da Aleksandra Ekster prihaja iz Ukrajine, in ne Rusije. Dobro delo je pri tem opravil Ludwig Museum v Kölnu, ki je pripravil izjemno razstavo o ukrajinskem modernizmu, ki je bila v okleščeni različici razstavljena tudi v Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu. Veliko ljudi je bilo presenečenih, da so umetniki, ki so bili doslej v muzejih etiketirani kot del ruske ali sovjetske avantgarde, v resnici ukrajinski ali gruzijski modernisti.

To je en način, kako deluje ruski kolonializem. Zdaj lahko spet spremljamo naslednji in zelo močan val ruske kulturne propagande, kar je še posebej strašljivo. Poteka vzporedno z okupacijo zasedenih območij, kjer uničujejo kulturno dediščino in postavljajo nove muzeje. Tako so npr. popolnoma uničili ostanke antičnega mesta Herson v Sevastopolu na Krimu. Zdaj že pravijo, da so tam resnične korenine ruskega imperija. Zveni noro, vendar je to način, kako gradijo svojo zgodovino. Na podoben način so že prevzeli idejo Kijevske Rusije. Greni me, ko enciklopedije, kot je Britannica, še vedno ukrajinsko kulturno dediščino navajajo kot del ruske zgodovine.

Notranje spremembe morajo pri sebi izvesti tudi akademiki, ki so svojo kariero zgradili na poznavanju Rusije. To je razumljivo velik korak, ni lahko ovreči velikega dela svoje akademske kariere in priznati, da si se motil. Vendar so nekateri to izvedli, začeli so zavračati nekatere stereotipe in spreminjati svoje poglede in resnično cenim vsak takšen korak. Vendar je to velika in temeljita sprememba, za katero so potrebna desetletja. Ne more se spremeniti čez noč, tako kot lahko sprožiš vojno.

Zahod je imel po padcu komunizma težave, kako razložiti različna nacionalna gibanja po vzhodni in jugovzhodni Evropi.

V tujini težko razumejo, da je naša družba naša odločitev, da so bila gibanja kot "majdan" odločitev, za katero ni stal nihče drug. Vemo, da svoboda včasih terja življenja, in to smo sprejeli kot del naše zgodovine. Osebno sem se pridružila gibanju, vedela sem, da tvegam, vendar me v to nihče ni silil.

Moj stric je leta 2015 umrl v Donbasu. Kdo sem jaz, da za svojo domovino in obstoj ne bi storila enako? Mojega dedka so poslali v Sibirijo, drugi del družine so odgnali v Kazahstan in za svoje dostojanstvo so plačali s svojimi življenji. Lahko nas zaprejo ali celo ubijejo, vendar bo vsakega padlega nadomestilo 10 ljudi. Tako so se zgodile vse "majdanske revolucije" in danes se zgodba ponavlja, čeprav na neprimerno groznejši način.