Če poznamo psihološko ozadje storilca kaznivega dejanja, ga morda lahko rehabilitiramo. Kako je pri nas urejena psihološka obravnava žrtev kaznivih dejanj? Kako je s preventivo, torej prepoznavanjem toksičnih medosebnih vzorcev v zgodnjem in odraslem življenju, ki lahko vodijo do nasilja in kaznivih dejanj? O tem smo se pogovarjali z doc. dr. Luigijem Varanellijem, odvetnikom, psihologom, avtorjem knjig Pravo in psihologija in Vse, kar hočem vedeti o tebi: psihologija ljubezni in spolnega življenja ter predavateljem na Novi univerzi.

Koliko lahko poznavanje psihologije in psihodinamike pomaga pri pravu?

Psihologija v okviru prava je bistvenega pomena. Številne fakultete v tujini, npr. v ZDA in Italiji, imajo že katedre za forenzično psihologijo. Pravo vedno obravnava človeka in njegova ravnanja. Razumevanje človekovih ravnanj je ključno tudi pri oceni odgovornosti in vseh drugih vidikih. Res je, da še nimamo sredstev na področju psihologije, s katerimi bi lahko napovedali, kakšno bo vedenje ali ravnanje osebe, lahko pa razložimo, zakaj je do nečesa prišlo. Eden največjih serijskih morilcev Andrej Romanovič Čikatilo, ki je storil 70 kaznivih dejanj v obdobju desetih let v Sovjetski zvezi.. Na koncu je padel v past, ki jo je nastavila policija, in bilo je treba ugotoviti, zakaj je do tega prišlo. Ugotovili so, da je ta oseba doživela zelo hudo travmo v mladosti, povezano s spolnostjo oziroma spolno potenco. Ko je imel prve spolne izkušnje, ni uspel obdržati erekcije. Ta travma se je tako zasidrala, da se je razvila v psihopatološko simptomatiko; otroke je ubil zato, da bi ohranil erekcijo. Skušal je nadomestiti, kar mu prej ni uspelo. Sprašujem se, kaj bi se zgodilo, če bi ta oseba pravočasno prišla do psihoterapije. Morda bi lahko predelali travmo in spremenili tok dogodkov. Verjamem, da bi v tem primeru psihoterapija lahko preprečila več kot 60 do 70 umorov, ki so bili storjeni na zelo krut način.

Se vam zdi, da z znanjem psihologije lažje razumemo, zakaj so se zgodila določena kazniva dejanja oziroma razumemo ozadje storilca?

To razumevanje je treba gledati z dveh plati. Ena plat je sociološka – zakaj določene osebe storijo kaznivo dejanja, kar bolj sodi na področje kriminologije. Druga plat pa je, zakaj je konkretna oseba storila kaznivo dejanje. Tu je pomembno vprašanje odgovornosti osebe in prognostična ocena. Po mojem mnenju se je pri določenih osebah rehabilitacija izkazala za neuspešno.

Pri katerih osebah?

Na primer pri psihopatih in sociopatih. Spomnimo se Andresa Breivika, ki je ubil 77 mladih na Norveškem. Norvežani se sicer zelo trudijo z rehabilitacijo, vendar tu ne bo mogoča. Pokazalo se je, da ta oseba nima empatije in kritičnosti. Ob prvi priložnosti, ko bi bil izpuščen iz zapora, bi ponovno začel. Zato so razmišljali, da bi zoper njega zdaj sprejeli drugačne ukrepe, tako da ga ne bi izpustili na prostost. Priznali so, da bi rehabilitacija predstavljala zgolj dodatno nevarnost za družbo. Tudi pri pedofilih je rehabilitacija pogosto nemogoča. Pedofili sami pravijo, da tudi če so 20 let v zaporu, bodo ob izpustitvi nadaljevali. In tu se ponovno vprašamo, kaj te osebe pripelje do storitve kaznivega dejanja.

Pri katerih storilcih kaznivih dejanj bi bile psihoterapevtske metode lahko uspešne v procesu rehabilitacije?

To je na primer pri odvisnikih. V populaciji v zaporih je pogosto prisotna odvisnost od drog. Tu je psihoterapija bistvenega pomena. Če je prepovedana droga vzrok za premoženjsko kaznivo dejanje, je seveda predpogoj, da se oseba rehabilitira in da se ta odvisnost odpravi. Enako velja za alkoholike. Številna kazniva dejanja so povezana z uživanjem alkohola. Klasični primer je prometna nesreča. Takrat je tudi bistvenega pomena psihoterapija, da se odvisnost od alkohola odpravi.

Kakšen psihološki profil je najbolj pogost pri storilcih kaznivih dejanj oz. kakšna je njihova osebnostna struktura?

Pogosto se določeni vzorci vedenja v družini, šoli in širši okolici prenesejo v odraslo dobo in se nato pokažejo kot težnja k storitvi kaznivega dejanja. Če neka oseba v mladosti oziroma otroštvu živi v družini, kjer je oče nasilen, vidi te vzorce v zgodnjem obdobju mladosti in jih nato prenese v odraslo dobo. Tu je prvi kriminogeni dejavnik. Torej, kaj oseba vidi v zgodnji mladosti. Še posebej, če se nasilje dogaja brez posledic; ko je oče nasilen do matere, se mu nič ne zgodi, to še dodatno okrepi vedenje, ki se lahko v odrasli dobi izraža kot kriminalni potencial. Prav te osebe so težje za rehabilitacijo. Potem so tu še osebnostne motnje, ki so lahko zelo kriminogene, kot sta sociopatija ali psihopatija. Pri teh dveh motnjah je značilen kriminalni potencial, torej kršitev družbenih norm. Poznam osebo, ki je bila obsojena zaradi preprodaje drog, poslovne goljufije, neplačevanja preživnine, pa tudi zaradi prekrška vožnje pod vplivom alkohola, in kljub temu je nadaljevala z vožnjo... skratka, cel spekter kaznivih dejanj. Tu gre za osebnostno strukturo, ki povsem nasprotuje uveljavljanju družbenih norm. Gre za klasični primer psihopata.

Kaj pa pri žrtvah? Ste v svoji praksi prepoznali kakšno specifično psihološko dinamiko pri njih?

Vedno se opisuje neka dinamika med storilcem in žrtvijo. Naj bo jasno, da ne zagovarjam, da je žrtev kakor koli kriva za kaznivo dejanje. Obstaja pa neka dinamika, ki je še posebej razvidna pri partnerskih odnosih. Ko pride do nasilja, psihičnega ali fizičnega, se opazi dinamika pri žrtvi. Kljub jasnim znakom, da bo prišlo do nasilja oziroma da se nasilje stopnjuje, žrtev vztraja v partnerski zvezi. Vedno sem bil prepričan in vedno povem, da strožja zakonodaja ni rešitev za partnersko nasilje. Ne pomaga! Oseb, ki bodo storile kaznivo dejanje, ki bodo nasilne ali celo stregle po življenju, ne zanima, kakšna bo kazen.

Lahko so tudi to tudi kazniva dejanja v afektu, takrat najbrž ne razmišljajo o posledicah?

Ne razmišljajo. Poznam veliko primerov, ko obstaja prepoved približevanja, vendar to ne pomaga. Pravo se mora odzvati, zakonodaja mora biti stroga, vendar vedno poudarjam, da je prva stvar preventiva. Treba je prepoznavati znake potencialnega nasilja in takoj končati zvezo. Takoj! In ne nasedati na raznorazne laži, ki jih partner govori, da bi se vrnil. Bistvenega pomena je prepoznavanje teh znakov. Preventiva je tukaj osnovni kriterij. Kar pravo ne more, lahko naredi psihologija.

Kako lahko poskrbimo za žrtve? Koliko psihoterapije so deležne pri nas?

Žrtve kaznivih dejanj so tiste, ki so najbolj oškodovane zaradi teh dejanj. Iz tega izhajajo številne travme in duševne težave. Moje mnenje je, da bi morala država prevzeti odgovornost in žrtve podpreti z ustrezno psihoterapijo za odpravo teh travm. Izkušnje kažejo, da določena kazniva dejanja, zlasti tista z elementi nasilja, predvsem družinskega nasilja ali spolne nedotakljivosti, privedejo do hudih kasnejših travm in sprememb v vedenju. Klasični primer po spolnem napadu na otroka je suicidalnost, posttravmatska stresna motnja, anksioznost ... Po mojih podatkih te osebe nimajo dostopa do psihoterapevtov in menim, da bi se morala država posebej angažirati za žrtve tovrstnih kaznivih dejanj z ustrezno psihoterapevtsko službo. Država bi morala prevzeti tako odgovornost kot tudi stroške za te psihoterapevtske pristope.

Ste tudi predavatelj na Novi univerzi, tako na področju pravnih študijskih programov kot tudi na študiju Uporabne psihoterapevtske študije. Predavate pri predmetu Forenzična psihodinamika. Kakšno znanje bi želeli predati študentom in družbi?

Gre za pristop in vsebino, ki je primerljiva z vsebinami na ostalih univerzah, zlasti v ZDA. Torej vsebine, ki povezujejo pravna in psihološka znanja. Tako se lahko vsak, bodisi na področju psihologije oziroma psihoterapije bodisi na drugih področjih, povezanih z ravnanjem človeka, ustrezno odzove, spozna določene situacije in ve, kako ravnati v določenih okoliščinah. Ne bomo govorili samo o nerazsodnosti in neprištevnosti, ampak tudi o prisilni hospitalizaciji, vlogi psihologa, psihiatra, o pravnih normah, psihologiji laganja, zakaj ljudje simulirajo duševne motnje, vprašanjih spomina ...