Odlaganje strupenih odpadkov v državah tretjega sveta je že nekaj časa pereče vprašanje, ki je spet postalo pomembno ta teden, ko se je 30.000 prebivalcev Abidžana, prestolnice Slonokoščene obale, odločilo za tožbo proti britanski naftni družbi Trafigura. Družba je odgovorna za to, da so pred tremi leti odvrgli strupeno snov, zaradi katere se je zastrupilo 100.000 ljudi, 16 pa jih je umrlo.

Da je posel z odpadki res umazan, kažejo tudi dejanja odvetnikov naftne družbe, ki so po poročanju britanskega BBC-ja v Slonokoščeni obali obiskali glavne priče in jih skušali prepričati, da odstopijo od tožbe, zato je londonsko sodišče predstavnikom Trafigure izreklo prepoved stikov s tožniki.

Če je v zadnjih desetletjih predvsem podsaharsko Afriko obšel gospodarski napredek, ki ga je doživljal zahodni svet, pa je niso obšli njegovi odpadki, tudi tisti najbolj strupeni, ki so nujen stranski produkt številnih industrijskih procesov. V razvitem svetu namreč nočemo imeti strupov na svojih dvoriščih, Afričanov pa o tem nihče ne sprašuje.

Poceni način za rešitev pred strupi
Industrijsko razvite države vsako leto proizvedejo vse več nevarnih odpadkov in ob vse strožjih okoljevarstvenih zakonih na Zahodu, kar pomeni višje stroške za njihovo skladiščenje, številna podjetja mrzlično iščejo načine, kako bi se poceni znebile teh odpadkov. Afrika je v tem primeru prva tarča. Profesor okolijske politike z univerze v Teksasu Olurominiji Ibitajo za to vidi več razlogov.

Večina afriških držav se spopada s hudo revščino, z nizkim BDP-jem in visokim zunanjim dolgom, zato so zaslužki v tujih valutah mamljiv vir za polnjenje obubožanih državnih blaganj. Tako so na primer zahodnoafriški državi Gvineji Bissau plačali 600 milijonov dolarjev za odlaganje in skladiščenje nevarnih snovi in ta znesek je obsegal dvakratno vrednost zunanjega dolga ter kar štirikratno vrednost BDP-ja.

Pomanjkanje zakonov in morale
Drugi razlog za "privlačnost" Afrike je pomanjkanje ustreznih zakonov, ki bi urejali odlaganje, skladiščenje in predelavo strupenih odpadkov. Tudi če taki zakoni ponekod vseeno obstajajo, pa jih je težko uveljaviti. Odlagališča in skladišča so zgrajena z najnižjimi mogočimi stroški brez upoštevanja nevarnosti za okolje in zdravje ljudi.

Endemična korupcija na vseh ravneh družbene hierarhije v Afriki je še en razlog. Vladni uradniki so zlahka podkupljivi in brezvestno pripravljeni, da zamižijo na obe očesi, ko pregledujejo dostikrat ponarejene carinske in druge listine pri uvozu strupenih odpadkov v državo.

Brezbrižnost tistih, ki odločajo
Gospodarska zaostalost Afrike v primerjavi z drugimi celinami pomeni, da afriškim državam manjka kadrov in tehničnega znanja za prepoznavanje ljudem in okolju nevarnih snovi. Tuja podjetja to izkoriščajo in strupene odpadke pogosto izvozijo kot neškodljive snovi. Tako je bilo tudi v primeru v Slonokoščeni obali, kjer je naftno podjetje trdilo, da gre za ostanke čiščenja rezervoarjev s kavstično sodo, na koncu pa se je izkazalo, da odpadki vsebujejo žveplov vodik, ki lahko v visokih koncentracijah povzroči smrt.

Kot se Zahod ne zmeni za zdravje Afričanov, jih na cedilu puščajo tudi lastni vladajoči politiki, ki neredko v strogi tajnosti sklenejo dogovor s tujimi podjetji o uvozu nevarnih odpadkov in sploh ne pomislijo, da bi o tem obvestili javnost.

Gregor Valenčič