Zakaj 2041? Takrat se bo iztekla 50-letna veljavnost Madridskega protokola, ki na tem nenaseljeni celini prepoveduje izkopavanje naravnih bogastev. In z njegovim koncem se to lahko spremeni, povečajo se lahko apetiti po bogatih zalogah mineralov in drugih naravnih bogastev, ki se skrivajo pod ledenim oklepom celine.

"Antarktika je edini prostor, ki si ga nihče ne lasti. Leta 2019 je Slovenija podpisala dokument, v katerem se je zavezala k ohranjanju tega prostora takega, kot je, in tako izkazala izjemno odgovornost. To je prostor za znanost in mir," je v uvodu dogodka AmChama, na povabilo katerega je na obisku v Sloveniji dejal 65-letni Anglež, ki živi v Kaliforniji.

Kot poudari večkrat med pogovorom, se premalo zavedamo podnebnih sprememb, ker njihovih posledic ne občutimo na svoji koži. Ne še.

Po sledeh pustolovcev

Sam se je že v otroških letih navdušil nad ledenim prostranstvom Antarktike, še dodatno se je napajal v zgodbah pustolovskih raziskovalcev, ki so pisali zgodovino. In se odločil, da bo na Antarktiko odšel tudi sam. Po triletni odpravi – z ladjo Southern Quest so na pot odpluli 3. novembra 1984 – je takrat 31-letni Britanec, ki je sicer diplomiral iz antične zgodovine, skupaj z Rogerjem Mearom in Garethom Woodom po 1400 kilometrih hoje 11. januarja 1987 dosegel tako želeni cilj: južni tečaj. 70 dni hoje so bili brez vsakršne komunikacije s svetom. Ta pohod še vedno velja za doslej najdaljšo hojo, opravljeno brez kakršne koli pomoči.

Še isto leto so stekle priprave za odpravo na severni tečaj. Ekipa je bila takrat mednarodna, osem članov iz sedmih držav. Njihova prizadevanja so bila že v glavnem usmerjena v okoljsko ozaveščanje, med drugim so posneli veliko izobraževalnih vsebin, da bi ljudi seznanili s posledicami sprememb. A ni šlo vse gladko, ekipa je skoraj umrla, za las so ušli utopitvi. "Znašli smo se v veliki bitki za življenje in uspelo nam je doseči severni tečaj. Zdaj, 30 let pozneje, ne morete več peš tja. Zakaj? Ker ni več ledu," razloži v pogovoru.

Znova na južnem tečaju, tokrat le z uporabo obnovljivih virov energije

Leta 2017 se je na južni tečaj odpravil s sinom, na odpravi sta uporabljala le obnovljive vire energije, posadila pa sta tudi 2000 dreves, da bi tako izničila ogljični odtis, ki sta ga povzročila s svojo odpravo. Šlo je za tvegan podvig, a kot pravi, je šlo za projekt, kako jasno pokazati mladim, da naj presedlajo na obnovljive vire. "Če lahko s pomočjo sončnih celic skuham čaj na –40 stopinj Celzija, jih lahko uporabimo za kar koli."

Leto 2041 se hitro bliža

V okviru svoje fundacije 2041 želi mlade ozavestiti in navdihovati, da je prihodnost Antarktike in sveta nasploh v njihovih rokah. Organizira različne akcije, dogodke in odprave, med drugim od leta 2003 na Antarktiko vodi odprave, da bi ljudje na lastne oči videli, kaj se dogaja. Prihodnje leto bo z njim tja predvidoma odšlo tudi več mladih Slovencev.

Več v nadaljevanju.

Ko se pogovarjam s starejšimi alpinisti, ki so osvajali Himalajo v 70. letih, me vedno znova čudi, kakšno opremo so imeli, da so se odpravili v neznano in osvajali vrhove. Kaj je vas gnalo, da ste se odpravili v ledena prostranstva na severu in jugu našega planeta?
Na južni tečaj sem šel, ker so me navdihovali resnični raziskovalci, ki so pred več kot 100 leti raziskovali, in njihove zgodbe. Želel sem postati prvi človek, ki bo šel peš na severni in južni tečaj.

Kot ste rekli, pred 30 leti je bilo zelo drugače: nihče ni imel GPS-a, nihče ni imel radia, mobilnika, res smo šli na te odprave v samosti, kot so pred stoletji hodili takratni raziskovalci. Če bi oziroma si naredil napako, si bil mrtev. Nisi mogel poklicati pomoči, nihče te ni mogel rešiti. Zato smo se na neki način dotaknili tistih prvinskih, osamljenih raziskovalcev.

Vas je bilo strah?
Mislim, da kdor koli reče, da ga ni strah na Antarktiki ali v gorah, laže. Seveda, zelo me je bilo strah. A mislim, da če imaš pravo ekipo, če si predan cilju, potem si moraš zaupati, saj ne more biti celo odprave strah. Moraš spoštovati kraj, kjer si, ker te želi mrtvega, in če tega ne boš spoštoval, boš umrl.

Živimo v času, ko želimo vse takoj in zdaj. Tako odprava na južni tečaj, ki ste ga osvojili leta 1987, in severni tečaj, kamor ste stopili leta 1989, sta trajali po tri leta. Veliko potrpljenja, priprav. Hipotetično, se vam zdi, da bi v današnjem drvenju sploh imeli potrpljenje, da bi uresničili tak cilj, kot ste ga vi, na tak način, kot ste ga vi?
Tehnologija je prinesla veliko prednosti. Nisem proti njej. Mislim, da moramo navdihovati mlade, da uporabljajo tehnologijo, ne pa da jih tehnologija zlorablja. To je ključna težava: da so ljudje zlorabljeni od tehnologije. Ko peljem ljudi na Antarktiko, naslednji marec bo šlo z menoj tudi nekaj mladih Slovencev, ti tam ne morejo uporabljati mobilnikov, ker ne delajo. Na ta način, da se odklopijo od sveta, se dejansko z njim znova povežejo.

Pomembno je, da uporabimo tehnologijo na način, da nam bo pomagala preživeti kot vrsti na Zemlji, kajti kot se zdaj odvijajo stvari na področju okoljevarstva in trajnostnega razvoja, ni dobro. Ne verjamem, da se recimo Slovenci zavedajo, kako resne so razmere. Živite v tem krasnem, zelenem okolju. Toda zunaj je pekel. Živim v Kaliforniji, kjer se bojujemo s požari, poplavami, drugje po svetu se spopadajo s številnimi težavami. S tem imate v Sloveniji manj izkušenj, toda treba je razmišljati o tem.

Kako podoživljate spomine, ko ste prvič osvojili južni tečaj?
Podoživljam jih ves čas, ker o njih govorim vsak dan (smeh). Mislim, da še vedno prevladuje čustvo, da nam je uspelo. Ne da je meni, ampak nam, ker je šlo za skupinsko delo. Ko pa pogledam nazaj na ta dosežek, je tisto, kar me preveva, predvsem vprašanje: kako naj ta dosežek nekaj pomeni, spremeni, kako naj pusti pečat, kako naj navdihuje ljudi, kako naj koristi planetu. Ni dovolj samo, da tak cilj uresničiš.

Kadar gledam dokumentarne filme o Antarktiki, me vedno prevzame njena veličastnost. Ko pa opazujem akterje, se vedno sprašujem, kako vedo, kje lahko hodijo? Kako ste si pred 35 leti pomagali na poti?
Zdaj je orientacija z vsemi tehnološkimi pripomočki veliko lažja, takrat pa smo uporabljali sekstante, sonce in uro. Kompasi niso bili zelo zanesljivi. Predvsem nam je bilo v pomoč sonce, v tistem letnem času je ves čas dan. Veš torej, kjer si, svita se ti tudi, kje bi lahko bile razpoke. Takrat je bilo res zelo drugače.

Ko ste šli leta 1989 na severni tečaj, ste skoraj utonili. Kaj se je zgodilo?
Ko smo hodili, se je led tajal pod našimi nogami. Z današnjega vidika bi kdo rekel, to je globalno segrevanje. A takrat o tem še ni bilo govora. Znašli smo se v veliki bitki za življenje in uspelo nam je doseči severni tečaj. Zdaj, 30 let pozneje, ne morete več peš tja. Zakaj? Ker ni več ledu. Če kdo reče, da ni podnebnih sprememb, naj poskusi iti peš na severni tečaj. Ugotovil bo, da lahko le plava.

Ko ste se na južni tečaj vrnili po 30 letih, pridružil se vam je sin, kaj je bila največja sprememba, ki ste jo opazili?
Antarktika se spreminja, na njenem robu se taja led, prihaja do lomljenja. Tudi površje, ko hodiš po ledu, se spreminja. Opaziš veliko sprememb in tem spremembam moramo prisluhniti. Zdaj smo v vaši čudoviti državi, toda vse, kar počnemo, vpliva na kraje, ko sta severni in južni tečaj. Da se led taja, ni potreben velik temperaturni dvig. V vaši državi ste, recimo, varni pred dvigom oceanov, toda verjemite mi, če se bomo igrali z oceani, podnebje se spreminja, bo to imelo posledice tudi za vas. Tudi pri vas se kmetje že srečujejo z več toče poleti ali hudo sušo. Pomembno je prepoznati, da je to, kar počnete v svoji državi, del globalnega dogajanja, del tega pa sta tudi severni in južni tečaj.

V zadnjih desetletjih veliko govorimo o obnovljivih virih. Ko sta šla leta 2017 s sinom na južni tečaj, sta uporabljala le obnovljive vire. Ste na poti imeli kakšne težave? Vseeno je šlo za uporabo teh virov v zelo ekstremnih, nepredvidljivih razmerah?
Gre za velik korak, o katerem bi morali vsi razmišljati: da preidemo od fosilnih goriv na obnovljivo energijo. To ni lahek korak. Ker sta recimo nafta in zemeljski plin izredno učinkoviti in varni za uporabo, če govorimo o vožnji z avtom ali če greš peš na južni tečaj.

Če ne moreš stopiti ledu, ko si na –40, boš v petih dneh mrtev. Bilo je veliko tveganje in velik izziv, da smo naredili korak od tradicionalnih goriv k obnovljivim virom. Toda zdelo se nam je pomembno, da mladim pokažemo, da če lahko pri –40 stopinj Celzija stopimo led s pomočjo sončnih celic in preživimo, lahko to uporabimo povsod. Zakaj ni več sončnih celic na strehah slovenskih hiš?

Kako pa je odprava vplivala na vaš odnos s sinom? Šlo je za zelo intenzivno izkušnjo v zelo ekstremnih razmerah.
Zelo pomembno je, da različne generacije sodelujejo. Ta pogovor bi potekal zelo drugače, če bi bila na mojem domu v Kaliforniji. Tam bi nosili masko, a ne zaradi covida, temveč zaradi smoga. Ko se soočiš s krizo v življenju, se z njo ne moreš spopasti ločeno. Združevanje vseh, očeta in sina, različnih držav, različnih generacij, je zelo pomembno. Da sva združila moči s sinom, je dobro sporočilo mladim: ja, starejše generacije so lahko naporne, sam gotovo sem za svojega sina, velja pa tudi obratno. A če pustiva razlike ob strani in združiva moči, je to lahko pomembno sporočilo za mlade: ne le kritizirati starejših, temveč sodelujte z njimi.

Leta 2023 vas čaka nov izziv: prehoditi želite celino Antarktike.
Rad bi končal misijo , ki jo skušam zaključiti že 30 let: prehoditi celino. Seveda s ciljem ozaveščanja o nujnosti ohranitve celine. Na odpravi bomo uporabljali različne obnovljive vire. Že trikrat mi odprava ni uspela, tretjič mi je načrte prekrižal covid, odpravo smo morali zato prestaviti za leto dni.

Tako pač je: v zadnjem letu in pol vsi doživljamo razočaranja, se znajdemo v zahtevnih položajih. Sploh mladi, ki se jim zdi, da so opeharjeni za pomemben čas. Kar moramo narediti je, da skušamo iz tega položaja iztisniti nekaj pozitivnega.

Dobra novica zame je, da se mi bodo na odpravi pridružili veterani, in sicer na zadnjih kilometrih do južnega tečaja. Presenetljivo se je nekje vmes priključil National Geographic, ki se je odločil, da o odpravi posname film. Vsa ta razočaranja se bodo tako končala krasno.

Ne glede na to, kako slabo kaže, je treba vztrajati, ker se na koncu vedno izcimi nekaj dobrega. Še posebej v tem času je ključno, da bomo iz tega obdobja odšli močnejši, ne pa da bomo razmišljali, da je bilo to leto in pol najhujše v našem življenju.

V zadnjih desetletjih je veliko govora o okolju, potekali so številni vrhi, konference na to temo. Kaj je po vaše glavni razlog, da pri dejanskih korakih za ohranjanje okolja ne pride do preboja? Je to pomanjkanje politične volje? Moramo najprej do tega priti na ravni posameznika, in ko bo kritična masa le-teh, se bo to preneslo na politično raven?
Težava je v tem, da so ljudje leni. Če si ogrožen, se še kako zavedaš posledic podnebnih sprememb. Kot pravim, ljudje so leni in ne želijo sprememb, razen če jih kdo navdihne k spremembi ali pa so vanjo prisiljeni, ker so ogroženi. Taka je človekova narava. Kar je treba narediti, je, da moramo razmisliti o sebi, o lastnih potezah. Kaj je tisto, kar jaz počnem dobro, pametno? Smotrno porabljam energijo? Začne se pri vsakem posamezniku. Ne moremo drugim soliti pameti, če se sami ne spremenimo. Moje mnenje je žal, da bodo ljudje marsikaj spremenili, toda ne dovolj hitro.

Ampak ko človek vidi recimo desetine nebotičnikov v velemestih, v katerih ponoči gorijo luči, si misli, da lahko sam ugaša luči do konca življenja, pa ne bo takšnega učinka, kot če bi jih eno noč ugasnili v vseh pisarnah.
Spremembe moramo narediti mi. V demokracijah volimo predstavnike oblasti. Pomembno je, da se zavedamo, da imamo to moč. Da lahko volimo ljudi, ki imajo odgovornost. A kot sem že prej rekel, ljudje ne bodo spreminjali način življenja, če ne bodo v to prisiljeni.

Če vzamemo pod drobnogled koronsko krizo: do nje je prišlo, ker se igramo z okoljem. Virus se je prenesel z netopirjev. A ljudje se premalo zavedajo teh povezav. Ne preostane nam drugega, da se vsak po svojih najboljših močeh potrudi za majhne korake. Da odide na volitve, pa ni nujno, da voli ravno okoljevarstveno stranko. Čas se izteka, spremembe so nujne. Poskrbimo, da bomo naredili dovolj, da ko bomo ukrepali, da ne bo prepozno.

Vaša življenjska misija je ohraniti Antarktiko. Kako pesimistični ste?
Poln sem upanja. Slovenija je podpisnica pogodbe o Antarktiki. Dva milijona ljudi to podpira. Leta 2041 bo Slovenija rekla: "Ohranili bomo Antarktiko, ljudje to podpirajo." In vaša vlada bo vedela, da mora to storiti.

Če bomo uporabljali več obnovljivih virov energije, sem glede prihodnosti optimističen. Opažam, da bi lahko, recimo, imeli tu več solarnih celic. Če boste imeli energijo pri roki, ne bo nihče pomislil, da bi šel na Antarktiko izkoriščat tamkajšnje vire, ker bo to tudi finančno nevzdržno.

Toda ključna bo vloga velikih držav?
Ostajam optimist. Mislim, daje največja težava na svetu lenoba ljudi. In ta se hitro zmanjša, če se nekdo počuti ogroženega.

Je še čas, ni še prepozno?
Še imamo čas, dovolj časa, toda ljudje se morajo zmigati in začeti izvajati spremembe.