Beloveška pušča je obsežno območje na meji med Poljsko in Belorusijo, ki se skupno razteza na več kot tri tisoč kvadratnih kilometrih, od katerih je polovica zaščitena v obliki čezmejnega narodnega parka in vključena na seznam Unescove svetovne dediščine. Večina narodnega parka je na beloruski strani, medtem ko je na Poljskem zavarovanih okoli 150 kvadratnih kilometrov gozda oziroma šestina poljskega dela Beloveške pušče.

Da je Beloveška pušča tako dolgo ohranila svojo neokrnjenost in biotsko raznovrstnost, gre zasluga dolgi tradiciji naravovarstvenih ukrepov na tem območju. Še pred ustanovitvijo naravnega parka leta 1921, je območje namreč predstavljalo lovišče ruskega carja in zato uživalo posebno zaščito.

Zober in lubadar
Ostanek starodavnega gozda, ki je nekoč pokrival nižavja na severu in vzhodu Evrope, predstavlja edinstven in izjemno raznolik ekosistem, kjer živijo številne rastlinske in živalske vrste, med katerimi najbolj izstopa največja evropska kopenska žival. To je evropski bizon ali zober, ki je tudi simbol Beloveške pušče, v njej pa po različnih podatkih živi med 500 in 900 teh živali.

Poleg zobra je Belovešča pušča življenjski prostor tudi drugih ogroženih vrst rastlin in živali, med katere pa zagotovo ne spada hrošč zalubnik, ki trenutno povzroča največ težav, in sicer bolj natančno osmerozobi smrekov lubadar. Kot je razvidno iz imena so njegove žrtve iglavci in največ škode povzročijo na smrekah, ki tvorijo velik del tamkajšnjega gozda. Čeprav se večina lubadarjev prehranjuje z odmrlimi lesom, pa so njihove žrtve tudi drevesa, ki so prizadeta zaradi različnih vzrokov, od vremenskih ujm do bolezni.

Epidemija lubadarja se je začela leta 2012 in še vedno ji ni videti konca, zato lokalni gozdni delavci rešitev vidijo v povečani sečnji smrekovega gozda, da bi s tem ustvarili prostor za zdrava drevesa. A tukaj so trčili na problem, saj do zdaj posekali že vso kvoto, ki je veljala za obdobje od leta 2012 do leta 2021 in je znašala 63.000 kubičnih metrov lesa.

"Zakon nas obvezuje k zaščiti gozda pred lubadarjem," pravi mestni svetnik iz Bialowieze Krzysztof Zamojski, ki je tudi sam gozdar. Mnoga drevesa so morali namreč posekati prav zaradi bolezni in odmiranja, ki so posledica lubadarja.

Gozdarji so zato od okoljskega ministra pred meseci zahtevali trikratno zvišanje kvote in zdaj jim je Jan Szyszko tudi prikimal, kar pa je povzročilo razburjenje med okoljevarstveniki in tudi v Evropski uniji. V Bruslju opozarjajo, da bi lahko bilo povečanje sečnje v nasprotju s strogimi evropskimi pravili za varovanje okolja in bi kršilo načela programa Natura 2000.

Regeneracija ali uničevanje?
Z napovedanim posegom v Beloveško puščo se je nova poljska vlada znova znašla na nasprotnem bregu z Evropsko komisijo, s katero je v svoje kratkem obdobju vladanja od oktobra lani zapletla že v dva odmevnejša spora, ki zadevata regulacijo javne medijske krajine in nadzor nad pravosodjem.

Szyszko je potrdil, da je ugodil zahtevam gozdnih delavcev in odobril povišanje sečnje na 188.000 kubičnih metrov lesa. Pojasnil je, da si želi s to odločitvijo ustaviti propadanje naravnega habitata in začeti proces regeneracije gozda, s tem pa preprečiti selitve in izginjanje pomembnih vrst. Kot je zagotovil, se odlok ne nanaša na zaščiteni del gozda, ki spada v naravni park in je tam sečnja prepovedana.

Z odločitvijo je vlada spravila noge okoljevarstvenike, ki so prepričani, da bo povečan obseg sečnje uničil edinstvenost gozda in načel njegovo biotsko raznolikost na račun kratkoročnih pridobitev. Ukrep namreč najbolj neposredno zadeva 140 gozdarjev, ki bodo ohranili delo še naprej kljub že izkoriščenim kvotam za naslednjih pet let.

Lokalne skupnosti, ki se prav tako preživljajo na račun gozda, opozarjajo na posledice za turizem, saj je pušča priljubljen cilj za številne obiskovalce, ki v tisočih vsako leto obiščejo to naravno znamenitost. S tem je povezan ekoturizem, a kot poudarjajo njegovi nosilci, bi z izginjanjem dreves in prvinstvene divjine lahko izginili tudi turisti.

Minister in ekologi na nasprotnih bregovih
Pod zaščito naravnega parka spada okoli šestina poljskega dela Belovešče pušče, kjer je popolna prepoved sečnje, preostali del pa upravljajo tri gozdne družbe, ki jih nadzira državni Nacionalni gozdni holding, katerega skrb je ekonomska plat izrabe gozdnih površin.

V Szyszku naravovarstveniki nimajo ravno razumevajočega sogovornika, saj je član vladajoče stranke Zakon in pravičnost znan po svojih spornih izjavah še iz časov ministrovanja v nekdanji vladi te stranke, ko je podprl gradnjo avtoceste v naravnem parku skozi dolino Rospuda, kar je prav tako povzročilo jezo med tistimi doma in v tujini, ki skrb za okolje in ohranitev narave postavljajo na prvo mesto. Szyszko je ogorčenje med nasprotniki sprožil tudi s svojim izražanjem dvomov o vplivu človeka na podnebne spremembe.

V primeru Beloveške pušče je minister na dodaten gnev okoljevarstvenikov naletel, ko je podvomil o trditvah znanstvenikov, ki menijo, da je ostanek pragozda star 8.000 let. Sam zatrjuje, da so gozd ustvarile tudi "delovne roke človeka" na zemljiščih, kjer so bila pred stoletji polja pšenice in prosa.

Vodja poljskega Greenpeacea Robert Cyglicki je prepričan, da bo boj proti lubadarju z motorno žago in sekirami povzročil več škode kot koristi. Ministra je že februarja obtožil, da v Beloveški pušči vidi samo skladišče lesa. Da bi ga prepričali o spremembi odločitve, so do zdaj v organizaciji zbrali več kot 120.000 podpisov peticije za prepoved dodatne sečnje.

Kdo bo premagal lubadarja?
Okoljevarstveniki opozarjajo, da bo imelo poseganje v naravo nepopravljive posledice in sekanje dreves ne bo imelo velikega učinka pri nadzoru lubadarja. Pri tem poudarjajo, da pojav lubadarja ni nobena redkost in da so bili na tem območju od konca 19. stoletja priča devetim invazijam. Po njihovih besedah lubadar z uničevanjem smrek, katerih krošnje segajo visoko, redči gozd in tako omogoča večje prepuščanje svetlobe, kar omogoča rast drugih drevesnih vrst. Odmrle smreke po drugi strani omogočajo prehranjevanje in razmnoževanje številnim insektom ter rastlinam.

"Gozd ne umira zaradi lubadarja, kot menijo nekateri," sta v skupni izjavi za javnost februarja zapisala profesor biologije na univerzi v Varšavi Bogdan Jaroszewicz in Jerzy Gutowski iz Inštituta za raziskovanje gozda. Kot pojasnjujeta, zadnji razmah lubadarja tako kot prejšnji samo popravlja nenaravno visok delež smrek.

S tem mnenjem se strinja vse več domačinov, a ne vsi, saj nekateri razumejo, da gre za napad na njihov način življenja in vir preživljanja. Pri tem spominjajo, da je tokratni razmah lubadarja najhujši v zadnjih desetletjih, saj je prizadetih pol milijona dreves na 4.000 hektarjih. "Srce me zaboli, ko danes gledam gozd. Ne vem, ali sem že kdaj videla, kaj takega," je pred mesecem dni dejala Krystyna Cieslak iz kraja Bialowieza.

80-letni Czeslaw Oklow, upokojeni vodja Narodnega park Bialowieza, je povedal, da se od leta 1921 na območju parka nikoli ni nihče bojeval proti lubadarju. "In smreke so še zmeraj tukaj, mlade in stare."

Pri Unescu so v odzivu na napoved poljske vlade sporočili, da sta bila do zdaj le dva izbrisa s seznama svetovne dediščine, zato je še prezgodaj za razpravo o takem drastičnem ukrepu v primeru Beloveške pušče.