Potem ko so se leta 2009 razvite države zavezale, da bodo revnejšim državam v obdobju 2020–2025 na leto zagotovile 100 milijard dolarjev pomoči, so se morale dogovoriti o določitvi nove zaveze do leta 2030 oziroma 2035.

Medtem ko države v razvoju, vključno s Kitajsko, pozivajo k od 500 milijard do 1300 milijard dolarjev pomoči na leto, so bile razvite države glede predlaganih zneskov skrivnostne, hkrati pa niso opustile ambicij glede širitve baze držav donatoric na zalivske države in druge razmeroma bogate države, kot sta Singapur in Južna Koreja.

Predlog novega osnutka zaključnega besedila vsebuje tudi poziv – a ne zaveze – k izpolnitvi širšega finančnega cilja v znesku 1300 milijard dolarjev do leta 2035, ki bi vključeval financiranje iz vseh javnih in zasebnih virov.

Čeprav ne širi kroga držav donatoric, za kar so se zavzemale bogate države z državami EU-ja na čelu, pa države v razvoju vabi k temu, da tudi same prispevajo finančna sredstva.

Po večurnem čakanju na nove različice besedil so bile tokrat v njih prvič omenjene konkretne številke glede novega finančnega cilja pomoči, ki jo morajo bogate države plačati državam v razvoju za pomoč proti posledicam podnebnih sprememb.

V četrtek zgodaj zjutraj objavljeni prvi osnutki zaključnih dokumentov, ki so sprožili niz razočaranih odzivov predvsem s strani držav EU-ja, ZDA in majhnih otoških držav, konkretnih finančnih zavez namreč niso vsebovali.

Razočaranje držav v razvoju in nevladnih organizacij

Na prizorišču konference se že vrstijo izrazi razočaranja držav v razvoju in okoljskih nevladnih organizacij nad vsebino novih različic zaključnih dokumentov.

"Neustrezno, odrezano od realnosti podnebnih posledic ter neverjetno pod potrebami držav v razvoju, ampak imamo vsaj številko," je v enem od prvih odzivov dejal vodja Greenpeaceove delegacije na COP29 Jasper Inventor.

Oster je bil tudi podnebni aktivist in član Pobude za pogodbo o neširjenju fosilnih goriv Harjeet Singh. "Sramotno je, da so razvite države kljub polni zavesti o uničujoči podnebni krizi, ki prizadene države v razvoju, in osupljivih stroških podnebnih ukrepov v vrednosti 1000 milijard predlagale le pičlih 250 milijard dolarjev na leto," je poudaril.

Ocenil je, da morajo ostati države v razvoju do konca konference trdne. "Zavrnitev tega je zavzemanje za dostojanstvo – noben dogovor je boljši od slabega dogovora, zlasti če ne spoštuje tistih, ki nosijo breme krize, ki je niso povzročili," je bil jasen.

Očitki o slabem vodenju konference

Azerbajdžansko predsedstvo COP29, ki je v zadnjih urah letošnje podnebne konference pod velikim pritiskom, da bi doseglo kompromis, je medtem sporočilo, da je izvedlo "obsežen in vključujoč posvetovalni proces" o novem besedilu.

Ob tem se še naprej ne more otresti očitkov o slabem vodenju konference, ki je posledica pomanjkanja izkušenj vodenja tako velikih in zapletenih pogajanj.

Predstavnik organizacije Climate Action Network Mohamed Adow je danes pred novinarji na prizorišču konference dejal, da je "to najslabši COP v zadnjem času" ter dodal, da je z dogodka bolje oditi "brez dogovora kot s slabim dogovorom".

V preteklih dneh ni bilo napredka

Potem ko v preteklih dneh v Bakuju ni bilo zaznati vidnejšega napredka v pogajanjih, so v zadnjih dneh k pospešitvi tempa prispevali ministrski pari.

S prvimi osnutki končnih sklepov, ki so le dan pred predvidenim koncem konference vključevali povsem nasprotujoče si različice, so bili razočarani vsi, predstavniki Evropske unije pa so med drugim izrazila nezadovoljstvo tudi nad premalo aktivno vlogo azerbajdžanskega predsedstva.

Tudi nočni pogovori predstavnikov velike skupine držav, ki zahteva ambicioznejše ukrepe zlasti na področju blaženja, z azerbajdžanskim predsedstvom niso prinesli napredka, je za Radio Slovenija poročala Špela Novak.

Glede na vsebino v četrtek zgodaj zjutraj objavljenih prvih osnutkov zaključnih dokumentov, ki so sprožili niz razočaranih odzivov predvsem s strani držav EU-ja, ZDA in majhnih otoških držav, ti svojega dela niso opravili v skladu s pričakovanji.

Posledično je predsedstvo konference obljubilo, da bodo pogajalci na mize kmalu prejeli nove osnutke zaključnih besedil, ki naj bi tokrat – za razlikov od prvotnih – vsebovali bolj jasne odgovore glede spornih vprašanj o tem, koliko denarja bo zagotovljenega državam v razvoju za boj proti posledicam podnebnih sprememb, iz katerih virov in kdo vse bo prispeval finančno pomoč.

K financiranju mora prispevati 23 držav in EU

V skladu z okvirjem, ki so ga leta 1992 vzpostavili Združeni narodi, mora trenutno k podnebnemu financiranju prispevati 23 razvitih držav in EU, ki so bili tedaj zgodovinsko odgovorni za večino izpustov toplogrednih plinov, ki segrevajo planet. Med njimi so ZDA, 18 evropskih držav ter Japonska, Kanada, Nova Zelandija in Avstralija.

Po podatkih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) so te obljubljeno zavezo prvič izpolnile leta 2022, ko jim je uspelo zbrati 116 milijard dolarjev pomoči. Od tega je tretjino zneska prispeval EU.