Več kot 3300 metrov visok ognjenik, ki leži na vzhodni strani Sicilije, bruha že več kot teden dni. Izbruhi si sledijo na 35–48 ur, do zdaj jih je bilo šest, vsi po vrsti pa so prava paša za oči. Bližnje letališče v Catanii je preventivno zaprto, mesto Pedara je prekrito s pepelom, sicer pa žrtev ali škode k sreči ni. A geofiziki in vulkanologi tokratni "nastop" Etne spremljajo s še posebej velikim zanimanjem, saj ognjenik na tak način ni bruhal že več desetletij. Posebnost so t. i. lavine fontane, ki se dvigajo v povprečju med 500 do 700 metri visoko v zrak, v ponedeljek pa so dosegle kar 1500 metrov višine. V treh urah se je takrat zgodilo tudi več kot 130 potresov, najmočnejši je bil četrte stopnje.

"Priča smo najmočnejšemu izbruhu v južnem kraterju, ki je bil odkrit leta 1971. Za zdaj ljudje niso ogroženi, moteč je le dim, ki lahko nekaj ur povzroča težave z dihanjem, stavbe in ulice pa prekriva pepel," je za italijanske medije povedal italijanski vulkanolog Marco Neri, ki je prav tako kot drugi navdušen nad "ognjemetom", ki ga bruha Etna in z njim osvetljuje nebo nad Sicilijo, da nastajajo čudoviti posnetki. "V ponedeljek smo videli enega najslikovitejših izbruhov v zadnjih desetletij, saj so se lavine fontane ob obsežnih oblakih dima dvigale nenavadno visoko v zrak, iz kraterja pa je v nebo nekaj kilometrov visoko zletelo na tisoče kamnitih delcev. A brez skrbi, to je običajna dejavnost Etne, čeprav se vsak izbruh zdi večji, močnejši in privlačnejši."

"Močnejši kot je izbruh in več kot je plina, manjši delci nastanejo"

Zadnji večji izbruh Etne do tega zadnjega smo videli decembra leta 2018. Zakaj Etna tokrat bruha na tak način, smo vprašali slovensko vulkanologinjo Polono Kralj z Geološkega zavoda Slovenije. "Očitno se je v magmatskem ognjišču Etne spremenila dinamika, zakaj je do tega prišlo, pa tudi vulkanologi ne vemo. Veliko je odvisno od sestave magme. Te lavine fontane so po navadi vezane na bazaltne magme. Piroklastični, eksplozivni izbruhi lahko nastanejo pri različni sestavi magme, največkrat, če so v njej bolj silicijske kamnine, torej kamnine, bogate s silicijem, a to ni nujno. Mehanizem za strombolski izbruh na Etni ni znan, verjetno je bilo samo po sebi v magmi toliko plinov, da se je lahko to zgodilo. Magma zato, ker je pritisk na globinah tako velik, vsebuje raztopljene pline. Ko pride magma nekaj sto metrov blizu površja, pa litostatični tlak pade in plin se začne v obliki tekoče faze izločati iz taline. Nastanejo mehurčki in bližje površju ti mehurčki eksplozivno ekspandirajo. Od tega, koliko je plina, je tudi odvisno, kako močan je izbruh in kako majhni delci nastanejo. Močnejši kot je izbruh in več kot je plina, manjši delci nastanejo."

Kako je mogoče, da dosežejo lavine fontane tako višino? "Ko magma prodre na površje, ima nekaj plina, a ne toliko, da bi se razdelila v vulkanske bombe, ampak se vseeno izliva kot lava. Ker pa ima kljub temu nekaj plinov, prihaja do lavinih fontan. Vendarle še rečemo, da je to lava, a zato, ker je magmatskega plina vseeno nekaj več, kot ga je v lavi, pride do takih manjših eksplozivnih izbruhov. Ker gredo na hitro sorazmerno visoko v ozračje, se ponovno natalijo, ko se iz zraka spet pridružijo lavinemu toku."

Italijanski vulkanologi so spomnili, da so ob izbruhu leta 1789 lavine fontane dosegle višino kar 3000 metrov. "Kroži zgodba, da je lava takrat tako osvetlila nebo, da je bilo mogoče celo brati ponoči," je za Guardian dejal vulkanolog Boris Behncke.

Najsmrtonosnejši so t. i. piroklastični tokovi

Izbruhi Etne so korenito spremenili pokrajino na jugovzhodu Sicilije, pogosto tudi predstavljajo nevarnost za naselbine, ki ležijo pod tem velikanom. Najdaljši izbruh se je zgodil julija leta 1614, ko je Etna bruhala kar deset let in v tem času izločila več kot milijardo kubičnih metrov lave ter z njo prekrila območje, veliko 21 kvadratnih kilometrov. Najbolj znan in tudi najbolj uničujoči izbruh pa je bil leta 1669 – takrat je lava (in spremljajoči potresi) pod seboj pokopala več krajev in celo dosegla morje.

Česa takšnega ob tokratni ognjeniški dejavnosti Etne ni pričakovati, saj so delci preveliki in na višini tropopavze gravitacijsko padejo nazaj. "Za motnje v letalskem prometu so najhujši zelo drobni delci in zelo močna eksplozija, da gre pepel res zelo visoko, nekaj kilometrov v zrak. Seveda je letališče v Catanii zaprto, a gre predvsem za preventivni ukrep. Italijani so zaradi pestre zgodovine z ognjeniki še posebej prestrašeni," je pojasnila Kraljeva.

Opozarja tudi na eno izmed značilnosti ognjenikov in njihovega delovanja – da ob vsem znanju, napravah in izkušnjah ljudje nikoli ne moremo zares vedeti, kaj se bo zgodilo, čeprav so na Etni opazovalnice, tam je ves čas veliko strokovnjakov. "Gre za mehanizme, ki jih je zelo težko predvideti. Pri piroklastičnem materialu, torej pri eksplozivnem izbruhu, gre za mešanico plinov in trdih delcev. Nikoli ne moremo vedeti, ali je ta mešanica dovolj lahka, da se bo dvignila v atmosfero, ali je tako težka, da se bo malo dvignila, nato pa se bo spustila po pobočju ognjenika. Takrat nastanejo t. i. piroklastični tokovi, ki so najbolj smrtonosne oblike vulkanskega delovanja, saj potujejo zelo daleč in imajo temperaturo več kot 500 stopinj. Uničijo popolnoma vse, ker se giblje po tleh. Zato previdnost nikoli ni odveč."

Etna se počasi bliža Sredozemskemu morju

Etna se razprostira na 1265 kvadratnih kilometrih površine, premer glavnega stožca je več kot 40 kilometrov, obseg vznožja pa znaša več kot 135 kilometrov. Njena višina pa se zaradi izbruhov spreminja. Leta 1900 je Etna dosegla višino 3274 m, leta 1950 3326 metrov. Najvišje je ognjenik segal leta 1981, ko je meril 3350 metrov, od sredine 80. let naprej se višina počasi niža. Etna je leta 2018 merila 3326 metrov, vulkanologi pa od takrat opozarjajo, da znova raste.

Dogaja pa se še nekaj – Etna se vsako leto za 14 milimetrov približa Sredozemskemu morju. Nevarnost bi lahko ob tem dogajanju v prihodnosti predstavljali predvsem plazovi. "Trenutno zaradi tega premikanja še ni razloga za alarm, je pa to podatek, na katerega moramo biti pozorni, posebej, če se bo hitrost povečala," je dejal geolog John Murray, vodja britanske ekipe strokovnjakov, ki je to premikanje odkrila. Etna se premika proti jugovzhodu, proti obalnemu mestu Giarre, oddaljenemu okoli 15 kilometrov, piše BBC.

Da kakšnih hujših procesov premikanje Etne ne bo sprožilo, meni tudi Polona Kralj. "Etna stoji ravno na stiku, prelomu jonske in afriške plošče. Obe se podrivata pod evrazijsko ploščo. Kakor plošča potuje, torej se podriva, tako se tudi Etna približuje morju. Plošče potujejo z neko hitrostjo, ta je lahko nekaj milimetrov ali nekaj centimetrov na leto, tudi se ne gibljejo vedno enako. Ampak približevanje Etne morju je dejstvo. Treba je stvari opazovati." Opozorila je predvsem na drugo stvar – dvigovanje morske gladine zaradi podnebnih sprememb. "Menim, da je večja nevarnost kombinacija obeh dejavnikov – približevanja plošč zaradi tektonike in dvigovanja morske gladine zaradi podnebnih sprememb."

Islandija – vroča točka na Zemlji

Aprila leta 2010 je bila predvsem severna in zahodna Evropa za en teden v letalskem prometnem krču zaradi izbruha relativno majhnega islandskega ognjenika Eyjafjallajökulla. Takrat je vulkanski pepel zletel nekaj kilometrov visoko v ozračje, kar je bilo za letala tako nevarno, da je bil promet ustavljen. Moramo biti poleg Etne v Evropi še vedno pozorni tudi na Islandijo? "Etna je v Evropi daleč najbolj delujoč ognjenik. Na Islandiji bodo ognjeniki delovali vedno, zato ker se tam plošči razmikata in pod celo Islandijo je eno samo magmatsko ognjišče, pravzaprav se vsi ognjeniki napajajo iz enega samega ognjišča. Islandija je v vulkanološkem smislu res vroča točka na Zemlji, tam se plošči razmikata, ni pa toliko dinamično vezana na gibanje plošč," je povedala slovenska vulkanologinja.

Za kakšen "megaizbruh" ni večje nevarnosti

Med najdejavnejšimi ognjeniki, ki pa so vezani predvsem na gibanje tektonskih plošč, so trenutno na svetu med drugimi Popocatepetl v Mehiki, Semeru v Indoneziji, Sangay v Ekvadorju, Sakuradžima na Japonskem, Ključevski na polotoku Kamčatka. "V tem trenutku je na svetu res zelo veliko delujočih vulkanov," je dejala Polona Kralj, ki pa kljub znani "mantri", da je izbruhe zelo težko napovedati, meni, da za kakšen "megaizbruh" na Zemlji trenutno ni nevarnosti. Ob tem je spomnila na ugibanja o izbruhu v parku Yellowstone v ZDA.

"Za Yellowstone so leta in leta strašili, da se bo zgodil megaizbruh. Če bi do njega res prišlo, bi bila opustošena celotna Severna Amerika, na vsem planetu bi se spremenilo podnebje, nastala bi vulkanska zima, uničeno bi bilo rastlinstvo, posledično tudi živalstvo. To bi bila res velika katastrofa. A zadnja leta so ugotovili, da je magma v tem rezervoarju že deloma strnjena, se pravi, da nima več take eksplozivne moči, kot so mislili. A čeprav so strokovnjaki v Yellowstonu ves čas navzoči in kar naprej merijo dogajanje z modernimi metodami, ne vemo popolnoma natančno, kje smo."

Na delovanje ognjenikov vplivajo tudi podnebne spremembe

Omenila je ognjenik Ključevski na Kamčatki, ki je res ogromen in moti tudi letalski promet, a imajo stalen seizmični in vulkanološki nadzor in takojšnje obveščanje letalstva, tako da se ni bati, da bi Ruse kakšen izbruh res močno presenetil. Tudi v Indoneziji so večji, nevarnejši ognjeniki, na primer Toba in Tambora. "A ne ne morem reči, da je nevarnost kakšnega večjega izbruha zdaj večja kot sicer. Res pa je, da so v tem tihomorskem ognjenem obroču že več kot deset let "plošče ponorele", kar pomeni, da so se začele gibati z nekoliko večjo hitrostjo. Nekateri imajo to za naraven proces – ko se začne podnebje spreminjati, se vulkansko delovanje poveča, plošče se začnejo hitreje gibati. Ta dva pojava sta povezana, pravzaprav ne vedo, kaj je bilo prej in kaj pozneje. Jasno pa je – ko nastopi ledena doba, se tudi plošče močno umirijo. Na planet je treba gledati holistično, mnogi svetovni vulkanologi pa opozarjajo, da na dogajanje na Zemlji vplivajo tudi kozmične sile – gibanje Zemlje, drugih planetov in gibanje galaksije. Na ognjenike tako deluje mnogo stvari," je še dodala vulkanologinja.