Escobar je v 80. letih, ko je njegova "trgovina" cvetela, užival v nepredstavljivem razkošju. Med drugim si je zamislil, da bi na svojem 20 kvadratnih kilometrov velikem posestvu, poimenovanem Hacienda Napoles, ustanovil svoj čisto zasebni živalski vrt. Nezakonito je dal v državo pripeljati žirafe, slone, kenguruje, povodne konje in druge nevsakdanje živali.
V začetku 90. let prejšnjega stoletja se je njegov kartel začel rušiti, Escobarja so leta 1991 prijeli, dve leti pozneje, po pobegu, pa ubili. Po njegovi smrti so se kolumbijske oblasti lotile tudi "pospravljanja" njegove žive zapuščine, številnih živali, ki so se prosto sprehajale po posestvu. Večino od njih so polovili in odpeljali, a pri povodnih konjih se je zaradi njihove teže, življenjskega okolja in agresivnosti zapletlo, dodatne težave pa je oblastem povzročalo tudi ne ravno prijazno "ozračje" na območju delovanja takrat že razpadlega kartela.
Od (najverjetneje) štirih konjev do črede 65–80 primerkov
Na koncu so obupali in povodne konje pustili na posestvu z mislijo, da bodo verjetno itak poginili sami, ko bodo dovolj stari. A se je zgodilo ravno nasprotno: ugodno podnebje in samota sta povodnim konjem dala zagon. Ni sicer jasno, koliko teh veličastnih živali je bilo na posestvu na začetku, po nekaterih poročilih le štiri, a že po nekaj letih jih je po tamkajšnji džungli tavalo 16. Pred osmimi leti so jih našteli okoli 35, danes naj bi jih bilo že med 65 in 80, opozarjajo okoljevarstveniki.
Zakaj torej opozorila? Povodni konji so zelo "lačne" živali (na dan pojedo do 40 kilogramov hrane, večinoma trave in drugega rastlinja), poleg tega pa se očitno ta skupina – zaradi (pre)obilice hrane, tekoče vode, odsotnosti naravnih sovražnikov in podnebja na splošno – zelo hitro razmnožuje. Če bo šlo tako naprej, opozarjajo poznavalci, se bo na omenjenem območju njihovo število v 15 letih povečalo na kar 1500. Zato bo zanje iskanje novega življenjskega prostora neizogibno, pravijo naravovarstveniki, kar pa bi lahko vodilo v okoljsko katastrofo, saj bo njihovo širjenje porušilo naravno ravnovesje, določene vrste rastlin bi lahko povsem izginile, ogrožen je tudi živalski svet.
Odstrel ni dovoljen, ostane le kastracija
Prvi incident, ki je nakazal prihodnost, se je zgodil leta 2009, ko so dva odrasla povodna konja in en mladič med iskanjem novih pašnikov naleteli na čredo živine in kmeta ter jih napadli. Domačini so nato zahtevali od pristojnih, da ukrepa in hitro rastočo populacijo povodnih konjev vsaj omeji, a je v zrak skočil del okoljevarstvenikov. Povodni konji so namreč relativno ogroženi, zato odstrel ni dovoljen (po omenjenem napadu so enega samca odstrelili lovci, zaradi česar se je nanj usul plaz kritik).
Zdaj pa, ko število črede že resno ogroža neposredno okolico, so se vendarle zganile tudi kolumbijske oblasti in začele pripravljati načrt ukrepanja. Pred kratkim je del okoljevarstvenikov tako predlagal odstrel celotne črede, ki se je zdaj naselila tudi v reko Magdaleno, največjo v Kolumbiji, a predlog najbrž ne bo sprejet. Bolj verjetno je, da bodo populacijo skušali uravnati s skopitvijo, a so vsi načrti, kako to storiti učinkovito, padli v vodo.
"Pred približno desetimi leti smo se zavedeli, da imamo na relativno majhnem območju ogromno populacijo povodnih konjev. Ko smo začeli proučevati sestavo črede, da bi videli, ali je mogoča kakšna hitra rešitev, smo šele ugotovili, kako velika je težava," je za AP položaj opisal David Echeverri-Lopez, raziskovalec pri tamkajšnji agenciji za okolje, ki vodi skupino za nadzor nad povodnimi konji.
Najnazornejši primer posledic uvažanja tujerodnih invazivnih vrst
Čreda Escobarjevih povodnih konjev je tako v strokovnih krogih postala sinonim za usodne posledice, ki jih ima uvažanje tujerodnih invazivnih vrst na habitat. Ekologinja z mehiške univerze Quintana Roo, Nataly Castelblanco-Martínez, je prepričana, da gre za do zdaj največji izziv, kako omejiti invazivno populacijo.
Po mnenju raziskovalne skupine, v kateri sta sodelovala oba omenjena strokovnjaka, bi bila sterilizacija oz. kastracija dela črede "najlažja" rešitev, a so se domačini tudi tej zamisli že uprli.
Ljubki velikani namreč na posestvo privabljajo na tisoče turistov, kar zagotavlja zaslužek tudi lokalni skupnosti. Dodatno pa sam postopek otežuje tudi vladni odlok o prepovedi lovljenja povodnih konjev, potoži Echeverri-Lopez.
Tudi sam postopek skopitve ni preprost: najprej je treba žival zvabiti v ogrado, kjer jo uspavajo. Nato se dela loti skupina veterinarjev, ki potrebujejo približno tri ure, da prerežejo trdo kožo konjev, najdejo reproduktivne organe in na koncu žival zašijejo. "Javnost nas pri tem skrbno nadzoruje, da se prepriča, da žival zgolj kastriramo in ne počnemo še česa drugega," za AP razloži veterinarka Gina Serna-Trujillo in doda, da ljudje povodne konje preprosto obožujejo.
Naklonjenost eni živalski vrsti ne sme biti vodilo, ko gre za celoten habitat
Nataly Castelblanco-Martínez ob tem poudarja, da je tudi sama velika ljubiteljica teh živali: "Ni lepšega na svetu, kot je mali povodni konj." A ob tem opozarja, da naklonjenost eni živalski vrsti ne sme biti vodilo, če želimo zaščititi celoten habitat. "O kastraciji se sploh ne moremo začeti resno pogovarjati, saj je odpor tako obsežen. Označujejo me celo za morilko," opisuje in dodaja, da so imeli v Kolumbiji opravka tudi z drugimi invazivnimi vrstami, ko je na primer riba plamenka, a ob odločitvi o odlovu teh ni bilo nikakršnega javnega vznemirjenja.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje