V sredo, ob svetovnem dnevu voda, je bila voda med drugim omenjena kot ena najpomembnejših strateških dobrin. Izgradnja novih hidroelektrarn, predvsem na srednji Savi, naj bi namreč igrala ključno vlogo pri razogljičenju družbe. Ko bo zgrajenih vseh deset, naj bi proizvedle dodatnih 1105 gigavatov električne energije, kar bi po navedbah Holdinga Slovenske elektrarne zadoščalo za oskrbo 246.000 gospodinjstev. Sila rek ni le energetski potencial, lahko je tudi uničujoča, zato poplavno ogrožene občine ponekod načrtujejo ukrepe, ki bi ukrotili razlivanje voda. A tokrat predstavljamo pomisleke "varuhinj rek", civilnih iniciativ, ki si namesto krotenja Save, Savinje in Sore, prizadevajo za sobivanje z njimi.

Izginjano vrste rib, ogrožena je pitna voda

Porečje Save, najdaljše in največje reke v Sloveniji, predstavlja pomembno zaledje za pitno vodo. Na zgornjem toku je zamejena s tremi velikimi hidroelektrarnami na spodnjem s petimi. Od slovensko-hrvaške meje do Beograda, Sava teče prosta. Holding Slovenske elektrarne načrtuje izgradnjo desetih hidroelektrarn na srednji Savi in šesto hidroelektrarno v nizu spodnjesavskih elektrarn, HE Mokrice. Njeno vplivno območje sega do sotočja Save in Krke. Kot opisuje Marjana Hönigsfeld Adamič iz Lutre, inštituta za ohranjanje naravne dediščine, ki je del civilne iniciative Za Savo, sta Sava in Krka reki s popolnoma različnim karakterjem. Sotočje teh dveh velikih rek je zato še posebej bogato biodiverzitetno območje, ki se nahaja v območju Nature 2000.

Izgradnja hidroelektrarne sicer vedno predvideva tudi omilitvene ukrepe, na primer prehode za vodne organizme, a po besedah Hönigsfeld Adamič so običajno slabo izvedeni in slabo funkcionalni. Vsaj tako v iniciativi Za Savo opažajo na primeru že izgrajenih petih hidroelektrarn na spodnji Savi. "Ribje vrste, ki potrebujejo brzice, prodno dno in druge značilnosti hitro tekoče reke, so močno ogrožene in izginjajo. Nadomeščajo jih ribje vrste stoječih voda, kot so krapovci, ki jih vlagajo ribiči. Vse več je ogroženih vrst rib, med njimi zvezdogled, upiravec, platnica, kapelj, globočki itn. Vrste, ki se selijo na drstišča, izgubljajo svoje migracijske poti, saj jih prekinjajo neprehodni jezovi. Ne izgubljajo pa le ribe in drugi rečni organizmi, izgubljamo tudi ljudje," opozarja.

Z betonskimi pregradami oziroma jezovi reka izgubi stik z obrečno podzemno vodo. Kot opisuje sogovornica, gre za "nevidno reko, ki teče med prodom". Tam se zaradi drobnih živalskih vrst, predvsem rakcev, ki se hranijo z organskimi snovmi, voda prečisti in se s črpališč na prodnih nanosih pretaka v pipe naših domov. "Ogrožena je torej naša pitna voda," je prepričana Hönigsfeld Adamič.

Danes imamo na voljo dovolj podatkov, da lahko ugotovimo, da je pregrajevanje rek z betonskimi jezovi družbeno in okoljsko nesprejemljivo početje, poudarja. "Velike hidroelektrarne imajo preveč škodljivih vplivov na naravo in okolje, da bi električna energija, pridobljena iz njih, to škodo odtehtala. To ni trajnostni, še manj zeleni vir električne energije," dodaja. Civilna iniciativa Za Savo se tako bori proti izgradnji desetih HE na srednji Savi, od katerih jih je zaradi zaščite ogroženih vrst šest v območju Nature 2000, tri pa v njenem vplivnem delu. Prav v srednjem toku Save živi najbolj vitalna populacija sulca v evropskem prostoru, z zajezitvijo pa bi ga lahko izgubili.

"Samo naravna, prosto tekoča reka v dobrem ekološkem stanju lahko izpolnjuje vse vloge, ki jih reka ima, in nam zagotavlja tudi vse ekosistemske storitve. Kajti reka ni samo voda, ki teče po strugi. Je mnogo več. Je celovit in funkcionalen ekosistem z značilnimi rastlinskimi in živalskimi združbami – biodiverziteto, je življenjski prostor številnih vrst živih bitij, med njimi takih, ki smo jih že pripeljali na rob preživetja. So pa tudi vrste, ki jih šele spoznavamo in verjetno tudi take, ki jih nikoli ne bomo spoznali, ker bodo prej izginile."

Interes investitorjev in slaba obveščenost obrečnih prebivalcev

Kot smo omenili v uvodu, je HSE ob svetovnem dnevu voda postregel z informacijo, da naj bi deset hidroelektrarn na srednji Savi zagotovilo toliko elektrike, da bi z njo lahko oskrbovali četrtino vseh slovenskih gospodinjstev. A v civilni iniciativi Za Savo so prepričani, da so v ozadju tudi drugi interesi. Gradnja hidroelektrarn naj bi bila po navedbah Adamič Hönigsfeld precej dobičkonosna. Ne toliko zaradi električne energije, temveč zaradi same gradnje, ki bi okvirno trajala dve desetletji in bi vključevala velik del slovenskega gospodarstva, od gradbenih, prevozniških do konstrukcijskih podjetij.

Investitorji poskušajo lokalne oblasti pridobiti predvsem z investicijami v lokalno infrastrukturo, kot je izgradnja povezovalnih cest, mostov, športnih igrišč … "Obljubljajo nerealno dodano vrednost hidroelektrarn, kot je poplavna varnost, voda za namakalne naprave in delovna mesta, ki pa jih po končani gradnji sploh ne bo, saj so vse elektrarne vodene daljinsko. Obljubljajo razvoj turizma in oskrbo s pitno vodo. Imajo močan propagandni stroj, ki kupuje prostor v lokalnih in nacionalnih medijih. Zamolčijo pa škodljive in nepopravljive posledice gradnje, ki se že kažejo na delujočih hidroelektrarnah na spodnji Savi."

Adamič Hönigsfeld ob tem še opozarja, da je lokalno prebivalstvo običajno slabo obveščeno o načrtovanih posegih v njihovo reko in rečno okolje. Pogosto so javne razprave organizirane v času počitnic in dopustov, ali pa jih sploh ni. Vseeno meni, da se ozaveščenost javnosti v zadnjih letih krepi. "Pripravljenost prebivalcev, storiti nekaj za ohranjanje rek, je vse večja. Zato druga za drugo vznikajo lokalne iniciative za ohranjanje posameznih rek: Save, Sore, sotočja Dolinke in Bohinjke, Kokre, Savinje, Bistrice … Skupno sporočilo je: Naših rek ne damo!"

Savinjska iniciativa nasprotuje zastarelim modelom protipoplavne zaščite

Pred dvema mesecema je tako vzniknila Civilna iniciativa Savinja, organizacijo lokalnih prebivalcev je spodbudil osnutek državnega prostorskega načrta, v katerem je predvidena protipoplavna zaščita Savinje v obliki suhih zadrževalnikov. "Načrtovano je zadrževanje 12 milijonov kubikov vode v Spodnji Savinjski dolini. Mi trdimo, da prostor tega ne prenese. Menimo, da bi bili vplivi na bivanjsko okolje, na kmetijstvo, na ekosistem preveliki. Poleg tega je ta načrt osnovan predvsem na gradbenih posegih, ki niso v skladu z evropskimi smernicami, ki poudarjajo sonaravne rešitve za urejanje poplavne varnosti," opozarja pripadnik iniciative Janez Leskošek.

Kot poudarja, v iniciativi ne nasprotujejo ukrepom za poplavno varnost, temveč se zavzemajo, da se ta ureja na sonaraven način. Na primer z mokrimi in ne s suhimi zadrževalniki. Ti so običajno urejeni v bližini kmetijskih površin, voda pa se v njih zadržuje le takrat, kadar tok reke naraste in se razliva iz struge. Zato se v suhih zadrževalnikih sčasoma začne usedati mulj, ki lahko vsebuje nevarne snovi. "Načrtovalci trdijo, da se zemlja, potem ko voda odteče, lahko uporablja naprej. A tudi kmetje iz izkušenj vedo, da takšna zemlja ni več uporabna za kmetovanje," pojasni Leskošek.

Sonaravne rešitve bi kljubovale tudi poletnim sušam

Modernejši, sonaravni načini urejanja protipoplavne varnosti predvidevajo, da se voda zadržuje na območjih, kjer prihaja do viškov. Najprej je treba urediti pritoke, ki hitro pritečejo in povečajo količino vode v strugi Savinje. "To lahko urejamo s kombinacijo mrtvic, mokrih zadrževalnikov, mlak, lok, kar zadrži vodo že v porečjih pritokov. Hkrati pa se ob reki ustvari prostor, kot so okljuki ali mokrišča, ki vodo zadržujejo na naraven način. Na ta način zmanjšamo tudi nevarnost suše v poletnem času," poudarja Leskošek. Če se voda, kadar pride do viškov, ne razliva ob reki in se ob njej ne zadržuje, zelo hitro odteče, in nato se zgodi to, čemur smo bili priča lansko poletje. Ker je vsa voda v strugi, odteče naprej in nastopi suša. "Lani smo imeli rekordno nizke vodostaje Savinje, mokri zadrževalniki pa so zaradi kmetijskega namakanja ostali prazni, namakanje je bilo treba celo ustaviti, da se je ohranil biološki minimum," spomni Leskošek.

V Civilni iniciativi Savinja se zato zavzemajo za protipoplavne ukrepe, ki bodo prijazni do kmetijstva, bivanjskega okolja in narave. Hkrati pa zahtevajo izvedbo študij vpliva na podtalnico in na črpališči vode v Vrbju in Spodnjih Rojah. "Naše zahteve smo popisali v obširnem dokumentu, ki smo ga podprli s smernicami EU-ja na področju sonaravnih rešitev za urejanje poplavne varnosti, ki se morajo upoštevati pri črpanju denarja iz načrta za okrevanje in odpornost." Dokument so poslali ministrstvu za naravne vire in prostor in direkciji za vode.

Sora: Protipoplavna zaščita "obarvana v zeleno"

Kakor odseki Save in Savinje so tudi predeli gorenjske Sore s svojo neokrnjeno podobo uvrščeni v naravovarstveno omrežje Evropske unije Natura 2000. Omrežje Nature 2000 obsega najbolj posebna in občutljiva območja narave, kjer naj bi zakoni bedeli nad ohranjanjem živalskih in rastlinskih vrst. Tudi v civilni iniciativi Varuhi Sore zato nasprotujejo predvideni protipoplavni zaščiti oziroma se zavzemajo za naravi prijazne ukrepe. "Od sotočja Selške in Poljanske Sore do Puštala in na območju puštalskega kopališča so predvideni ukrepi, ki bi popolnoma degradirali ekosistem reke. To pa vpliva na kakovost podtalnice, pitne vode, na temperaturo reke in zraka, na ribji živelj in ostali živalski in rastlinski svet. Poslabša pa se tudi življenjski prostor za človeka," pojasnjuje Urška Kovač Mrak iz civilne iniciative Varuhi Sore. Tudi Leskošek na primeru Savinje poudarja, da je kanaliziranje strug, predvsem pa odstranjevanje obrežne vegetacije, za populacije rib smrtonosno. Ribe se namreč skrivajo med koreninami, ki segajo pod gladino vode. Ko je struga betonirana, se nimajo več kam umakniti.

"Na občino Škofja Loka smo dali pobudo, da se predvideni protipoplavni ukrepi spremenijo. Prvi predlagani ukrepi so bili popolnoma sivi, betonski …" pojasnjuje Kovač Mrak. Ukrepi bi lahko grobo posegli v varovano območje Nature 2000, ogrozili bi edinstveni drstišči podusti in sulca … Pri čemer naj na določenih območjih niti ne bi zagotovili poplavne varnosti za okoliške prebivalce. "Območje od Hudičeve brvi do Puštalskega mostu, bo ostalo poplavno ogroženo, enako velja za tri objekte na Studencu, kjer se stanje po teh ukrepih, ki bodo tako močno posegli v reko, ne bo bistveno spremenilo."

Območje Sore je ob stoletnih vodah, ki se v zadnjih letih pojavljajo vse pogosteje, poplavno res močno ogroženo, priznava Kovač Mrak. "A katastrofa je ob razlitju vode med hišami veliko manjša, kot bi bila povzročena s predvidenimi protipoplavnimi ukrepi. Od tu poti nazaj ni več, ko reko enkrat ubiješ, jo zelo težko vzpostaviš nazaj v stabilen ekosistem."

Varuhi Sore za izboljšanje protipoplavne varnosti ob reki predlagajo na naravi temelječe rešitve, ki naj bi bile tudi pogoj za črpanje evropskih sredstev iz načrta za okrevanje in odpornost. Da bo zdaj predvidena protipoplavna zaščita zavrnjena pri pridobivanju evropskih sredstev, naj bi občino že opozorila direkcija za vode. A po številnih sestankih z občino in pristojnimi javnimi zavodi po besedah Urške Kovač Mrak niso prišli dosti dlje od tega, da se obstoječi projekt le nekoliko spremeni. "Da se le nekoliko obarva zeleno. Predvidi se, da bodo nekatera drevesa ostala, za nekatera pa se bo med gradnjo seveda ugotovilo, da ne morejo ostati. Tehnične protipoplavne objekte pa se prepakira v "zeleno varianto", ki to seveda ni. Gre namreč za zelo konkretne tehnične posege, ki bodo degradirali rečni prostor," opozarja. A po njenih besedah iniciativi nočejo prisluhniti. "Ko na sestanku omenimo variantno rešitev, ko predlagamo, da se odstranijo deponije gradbenega materiala, ki je bil pred desetletji odložen v reko, kar bi strugo razširilo, smo preprosto preslišani, ker to pač ni predmet tega projekta," pove Kovač Mrak. "Ampak mi se ne damo," dodaja. Varuhi Sore bodo poskušali sami izpeljati variantni projekt in zanj pridobiti sredstva evropskih skladov, ki podpirajo sonaravne protipoplavne rešitve. "Če bo 300 milijonov evrov, predvidenih iz načrta za odpornost in okrevanje, na vseh rekah po Sloveniji, porabljenih na način, da se reke degradirajo … Potem smo izgubljeni. To je živa voda, iz katere izhaja življenje," sklene Kovač Mrak.

Vsaka reka ima svojega varuha

Pri nas trenutno poteka projekt Varuhinje rek, ki je namenjen seznanjanju javnosti o stanju slovenskih rek ter podpori aktivistom, ki se borijo za posamezne reke. Spremlja ga fotografska razstava, pri kateri so v ospredju reke in njene "varuhinje". "Fotografirali smo varuhinje rek – naravovarstvenice, umetnice, domačinke, potapljačico … Želeli smo prikazati, na kakšne načine smo ljudje z rekami povezani," pojasnjuje Alja Bulič, ki projekt vodi skupaj z novinarjem Erikom Valenčičem. "Ob seznanjanju z ljudmi, ki se borijo za zaščito rek, sva ugotovila, da se soočajo z enakimi težavami. Vsak se za svojo reko bori z zares mogočnimi nasprotniki. To je običajno kapital, ki želi na reki nekaj zgraditi in s čimer reko uničuje." A kljub vsemu: "Vsaka reka ima svojega varuha," ugotavlja. Ponekod so to posamezni aktivisti, drugod vrsta civilnih iniciativ. "Bolj ko bo javnost ozaveščena, manj bo možnosti za uničujoče posege (…) posameznik ima le to moč, da se združi v množico." Alja Bulič ob tem le še doda, da zagotavljanje pravice do čiste pitne vode, zapisane v ustavo, katere prvi pogoj so ohranjene in čiste reke, v Sloveniji presega ideološke delitve in glede na odziv na referendumu o vodah dosega širok konsenz.

"Reke nam nudijo številne ekosistemske funkcije. Nudijo prostor organizmom, ki nam lahko prinašajo koristi. Nudijo sprostitev, vplivajo na mikroklimo bivanjskega okolja, saj ohlajajo ozračje. So vir pitne vode in vode za namakanje kmetijskih površin," na vse, kar lahko izgubimo, še enkrat spomni Janez Leskošek. Pri čemer doda, da so reke hkrati vrednota sama po sebi, ne glede na vse koristi, ki nam jih prinašajo. Čeprav lahko reke razumemo kot "nacionalno bogastvo, ki nam pripada", obenem pripadajo tudi drugim živim bitjem, ki si z njimi ustvarjajo življenja.