V osnovi poleg vročega poznamo še dva načina kompostiranja: hladnega, pri katerem uredimo enega, dva, najbolje pa tri prekate, kjer se organski odpadki razkrajajo vsaj leto. Če kompost soustvarjajo deževniki, gre za vermikompost. Za predelavo organskih odpadkov potrebujejo deževniki nekaj mesecev, se pa radi posladkajo tudi s kavnimi usedlinami, ki pa jih ne smemo dodati preveč, saj gre za material, ki vsebuje dušik. Z vročim kompostiranjem pridobimo kompost že v nekaj tednih.

Pravilno sestavljen kompostni kup

Hreščak je sicer znanstvenica in svoje napotke podpre z znanjem, predvsem pa opazovanjem organizmov pod mikroskopom. V kompostu iz lokalnih materialov se ciljno namnožijo mikroorganizmi, ki se tudi sicer pojavljajo v naši okolici. Za naše grede so prav ti najkoristnejši, saj ohranjajo kemično ravnovesje tal, hranijo posevke, ki so tako odpornejši proti boleznim in škodljivcem. Kompostni kup sestavlja po ponavljajočih se plasteh. Osnovne plasti so tri: sveži ali uležan hlevski gnoj, lesni del (listje, delci lesa) in zeleni del (pokošena trava, kuhinjski organski ostanki). Velikost kompostnega kupa naj bo 1 m³.

Preverjamo vlago in temperaturo

Hitro vroče kompostiranje poteka pri temperaturi med 55 in 70 stopinjami Celzija. Po tej metodi se uničijo bolezenski mikroorganizmi, zatremo tudi semena plevelov, ki jih lahko v kup dodamo kot zeleni del odpadkov. Odpadke, ki smo jih naložili v kubik veliko gmoto, lahko ovijemo s kakšno odpadno (žičnato) mrežo, da dobimo oval. Redno preverjamo vlago, dovolj je že, da nekaj materiala s kupa stisnemo v pest. Kapljice, ki pritečejo, nakazujejo, koliko je vlažen kup. Budno pa spremljamo tudi temperaturo. Pomagamo si s posebnim termometrom, saj bomo le tako čedalje bolj vroč kup obrnili pravi čas, da ne vznemirimo dobrih mikroorganizmov.

Do svojega komposta v le nekaj tednih

Po svoji metodi kup nekajkrat obrne, za kar potrebuje kak meter dodatnega prostora. Čez nekaj tednov ostanki osnovnih sestavin niso več vidni, volumen kupa se je zmanjšal in v njem je manj vlage. Če ga poduhamo, pravi znanstvenica, zaznamo vonj po gozdu. Tudi otip 'končnega pridelka' je tak, kot bi prijemali sipko, rahlo gozdno zemljo.

Tak kompost nežno vkopljemo v prst na gredicah, jeseni pa te pokrijemo. Jitka Hreščak, ki se je iz Češke pred skoraj 15 leti preselila v Slovenijo, namreč zagovarja sonaravno vrtnarjenje – brez grobega in globokega prekopavanja. S tem, ko obračamo zemljo, na glavo obrnemo življenjski prostor organizmov v tleh, kar po njenem mnenju osiromaši talno življenje.