Vodja vrhniške krajevne enote Zavoda za gozdove Slovenije Janko Vidmar nas odpelje do požagane Brinarjeve jelke v gozd nedaleč stran od jezera na Rakitni. Pot je lepo shojena, kar kaže na to, da je bila jelka zaradi svoje izjemne oblike dobro obiskana. Požagano drevo so odkrili člani družine, ki so si jo pred dnevi prišli ogledat, a so bili prepozni.

Neznanec, ki se po mnenju gozdarjev spozna na delo v gozdu, je v samo desetih minutah uničil naravno vrednoto, ki je potrebovala kar 135 let, da je dosegla svojih skoraj 40 metrov višine in je razvila posebno stožčasto krošnjo, zaradi katere je bila nekaj posebnega v svetovnem merilu. Brinarjeva jelka je bila namreč genski mutant. Narava ji je oblikovala majhno krošnjo posebne oblike, ki je spominjala na jambor, imela je drugače raščene iglice, gostejše in širše, pove gozdar Vidmar, ki meni, da ljudje v vasi vedo, kdo se je znesel nad jelko in uničil s sekiro tudi tablo, na kateri je bil opis drevesa.

Direktor ZGS-ja Damjan Oražem je ob tem dejal: "Ne razumemo, zakaj jo je nekdo podrl, niti je ni oklestil niti odpeljal debla, gre za navadni vandalizem oziroma kaznivo dejanje. Mi smo stvari prijavili policiji in ta zdaj išče storilca."

"Narava je potrebovala 135 let, da je oblikovala to izjemno naravno dediščino, ki pa jo je brezvestnež uničil v samo desetih minutah," je sklenil Janko Vidmar. Ob podrtem drevesu je pognalo že več majhnih jelk, ki so vzklile iz semen Brinarjeve jelke, narava vedno poskrbi, da se življenjski krog nadaljuje k sreči navkljub vsej človeški neumnosti, ki jo premore ta svet.

In ker si težko predstavljaš, koga je motila jelka, ki je bila zaradi svoje izjemne oblike del naše naravne dediščine, bi članek lahko brez dvoma sklenili z mislijo Alberta Einsteina, ki je dejal: "Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost - ampak za vesolje nisem povsem prepričan."