V zadnjih tednih se v medijih pojavljajo informacije o vprašljivi kakovosti posameznih živilskih izdelkov. V vzorcih mleka so v sosednjih državah našli naravne strupe aflatoksine, ki se v mleko prenesejo prek slabe krme živali, v govejih lazanjah nekaterih proizvajalcev v Evropi pa so odkrili sladove konjskega mesa. Kako je torej z nadzorom hrane, ki jo kopujemo v trgovinah? Predsednik Sindikata veterinarjev že nekaj časa opozarja, da se zaradi zmanjševanja števila inšpektorjev lahko pojavijo tudi določene težave in s tem zmanjša varnost živil.

Kako je organiziran nadzor nad živili?
Nadzor poteka od njive do mize. V hlevu se preverjajo identifikacija živali, promet z živalmi, krma, trgovanje z živalmi, preverijo se vpisi v register. Če gredo v klavnico, se pred zakolom pregledajo, preverijo se njihovi podatki. Med zakolom se pregledajo organi, če so kakšne nepravilnosti, težave inšpektor ukrepa. Po zakolu s štampiljko potrdi, da je meso primerno za prehransko verigo.

V klavnicah je nadzor inšpektorjev stalen, v predelavah pa to ni tako, saj se je standard prilagodil evropskim in se nadzori opravljajo le občasno ter po analizi tveganj. Tukaj je po moji presoji prevelik razkorak, saj smo včasih vsak dan preverjali predelovalnice, zdaj pa le še občasno. Vse sloni na zaupnosti in odgovornosti nosilca dejavnosti, ampak vidimo, da papir vse prenese, realnost pa je drugačna. Včasih je bila odgovornost tudi pri prisotnih veterinarjih. Nimamo nič proti temu, da odgovornost prevzemajo predelovalci, a očitno vsem ne moremo zaupati.

V mlekarnah je prav tako prisoten veterinar, opravljajo se analize mleka po določenih standardih. Nadzorujejo se kmetije, ki pridelujejo krmo in krmne mešanice. Tudi tam se vzorčenje izvaja po določenem programu. Vsa predelava živil je pod nadzorom veterinarskega inšpektorja.

Koliko pa je veterinarskih inšpektorjev?
Okoli 186 za celotno Slovenijo. Veliko – okoli 60 - jih je vezanih na stalni nadzor v klavnicah. Klavnic pa je vsako leto več, nekatere so tako velike, da morajo biti trije ali štirje veterinarji hkrati prisotni. Trgovanje z živalmi znotraj EU-ja in izvoz v države tretjega sveta se izvaja vsak dan, kar prav tako dnevno zahteva prisotnost okoli 20 inšpektorjev. Vse to omogoča gospodarstvu nemoteno delovanje. Deset inšpektorjev, ki občasno opravljajo nadzor, je tudi direktorjev. Veliko časa nam vzamejo tudi prijave zaradi mučenja živali, opravljamo nadzor nad koncesionarji in druga dela. Letos je šlo 15 inšpektorjev v pokoj, nekateri še gredo, 12 jih je izgubilo pogodbo za določen čas.

Inšpektorjev nam torej počasi primanjkuje. Zadeve skušaj znotraj nove uprave urejati z nekakšno sinergijo. Ustavljena je bila nova, združena Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Da bi se pokazali učinki te sinergije, naj bi morda določena vzorčenja mesa in izdelkov izvajali tudi kolegi, ki niso veterinarji.

Je za tako delo usposobljen tudi nekdo, ki ni veterinar? Poznajo vse postopke, predpise, vzroke in posledice posameznih pojavov?
Težko. Mi smo se dolga leta na fakulteti in z vsakoletnimi dodatnimi izobraževanji učili in izobraževali. Zdaj obvladamo vse predpise, ki nas zadevajo po vstopu v Evropsko unijo. Kakšne tehnične zadeve se seveda lahko predajo, v klavnicah pa težko opravlja nadzor nekdo, ki ni veterinar.

Ali tudi pri nas naletite na črne zakole odsluženih konj? Tudi tekmovalnih?
Uradnega vedenja nimamo, so pa govorice, da konje koljejo tudi na črno. To je težko dokazljivo. Predpisi so enaki kot za govedo – konje je treba za zakol peljati v klavnico, kjer jih pregledajo, ali nimajo zajedavcev. Pogrešamo pa dober register kopitarjev. Na to imamo pripombe že več let, postopki za vpis so preveč dolgotrajni. Še vedno je preveč konj, ki niso čipirani. S čipom lahko preverimo konja, če je ali ni za prehransko verigo. Vprašanje je, kje konča to silno število dirkalnih konjev. Veterinarsko-higienska služba jih verjetno ni toliko usmrčenih odpeljala. Vprašanje, kje so končali, ali so bili odpeljani v tujino.

Kje pa so ob premajhnem številu inšpektorjev še težave pri samem nadzoru prehranjevalne verige?
Po mojem mnenju bi bilo treba povečati frekvenco nadzora v predelovalnih obratih in se posvečati določenim parametrom pri vzorčenju mesa. Vse je odvisno od denarja.

Ste dobili kakšen odgovor na vaša opozorila, da bo zaradi varčevalnih ukrepov kakovost nadzora nad hrano še padla? Ukinjena je stalna veterinarska pripravljenost med 22. in 7. uro.
Dobili smo pojasnila, zakaj so ukinili to pripravljenost. A po našem mnenju gre še vedno za kršenje zakona, ki veleva neprekinjen veterinarski nadzor. Tudi zadnja nesreča s konji je primer, ko uradni veterinar ni mogel biti na kraju dogodka. Lahko se zgodi, da se prevrne kakšen tovornjak z živalmi, ki iz Češke vozi v Italijo, pa ne bo veterinarjev. Ker ni denarja, tukaj varčujejo. Znižuje se nam masa plač, kar pomeni vedno manj zaposlenih. Očitno se bo temu morala prilagoditi tudi industrija, zdaj na primer Perutnina Ptuj začenja klati že ob 3. zjutraj. Očitno bodo morali vsi delati le od 7. do 15. ure kot uradniki, tako kot tudi nas inšpektorje obravnavajo in uvajajo tudi za nas enake ukrepe. Potem pa pravijo, da država podpira gospodarstvo. Ni dovoljeno niti prenašanje denarja znotraj institucij – da bi se ohranila masa za plače in bi se kje drugje prihranilo.

Očitno želijo oblastniki tudi fizično zmanjšati javni sektor, ne glede na to, kje se krči. Varčujejo tudi pri varni hrani. Če je premalo ljudi, je posameznik vedno bolj obremenjen in ne more zagotavljati enake kakovosti storitve. Dogaja se, da so tudi tisti, ki imajo vse pogoje in pet let delovne dobe, še vedno svetovalci, in ne uradni veterinarji. S tem nimajo vseh potrebnih pooblastil, s svojim podpisom ne morejo jamčiti za zadeve. A vsi se sklicujejo na maso plač. Izobraževanj je vse manj, ni več projektnega dela, ki bi zagotovil večji nadzor nad določenimi področji. Vse več je birokracije, ki ti vzame ogromno energije in časa. Zadeve se kopičijo. Inšpekcija pa služi le kot posoda za pljuvanje – ko gre kaj narobe in ko bi bilo treba krčiti. Če bi imeli dovolj ljudi, bi bilo marsikaj mogoče.