Pred nekaj manj kot 100 leti, leta 1923, je bil v Kočevju, Slovenija je bila tedaj del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), ustanovljen Odbor za pokončevanje volkov, katerega večji del članstva so sestavljali poklicni lovci. Za vsakega odstreljenega volka so izplačevali nagrade in to se je nadaljevalo vse do leta 1973, ko so ukinili nagrade. Volka so nekaj let pozneje prvič zaščitili in določili lovno dobo.

Volkovi so letos napravili rejcem domačih živali bistveno več škode kot v preteklih letih, saj so bili, kot je navajal STA, po podatkih zavoda za gozdove v Sloveniji do zdaj prijavljeni 203 škodni primeri, lani pa v celotnem letu 190 primerov. Največ škode so volkovi povzročili konec prejšnjega desetletja, s 576 prijavami pa je bilo rekordno leto 2010.

Zaradi številnih napadov volkov v zadnjih tednih so se pojavile zahteve po večjem odstrelu volkov, intervencijski zakon jih sicer predvideva 11, nekateri rejci živali pa si celo želijo, da bi popolnoma iztrebili volkove na njihovem območju, denimo na Cerkljanskem, kjer volkov v preteklosti ni bilo.

Strokovnjak za zveri Miha Krofel, ki je tudi sodeloval v prvem obseženem proučevanju volkov v Sloveniji (projekt Slowolf), potekal je na začetku tega desetletja, pravi, da vzrok za večje napade volkov ni večje število volkov v Sloveniji, saj se je populacija stabilizirala. Verjetnejši vzrok je, kot pravi, večja smrtnost volkov v lanskem letu, saj je poginilo enajst volkov, med njimi tudi trije volkovi, ki so vodili svoje trope. Posledica tega je zmanjšanje njihove uspešnosti za lov na njihov naravni plen, zato je večja verjetnost, da se bodo preusmerili v nezaščitene domače živali.

Po podatkih zavoda za gozdove so volkovi letos napadli že 516 živali, lani do konca junija polovico manj. Rejci domačih živalih so v zadnjih tednih skoraj vsakodnevno poročali o napadih volkov na različnih delih Slovenije, na Cerkljanskem, Blokah, pri Kočevju, Pivki … Kje so vzroki, da se je število volčjih napadov na domače živali tako povečalo?

Kar vemo, je, da to ni povezano s številom volkov. Populacija se je v prejšnjih letih povečevala, vendar se je v zadnjem letu ta rast stabilizirala, tako da je letos število volkov ostalo na podobni ravni kot lansko leto (okoli 80 živali), ko je bilo škod manj. Tudi sicer opažamo, da število volkov ni glavni dejavnik, ki bi vplival na škode. Recimo pred desetimi leti je bilo škod bistveno več kot danes, pa je bilo manj volkov. Tako da bomo morali vzroke za letošnje povečanje škod iskati drugje. Na primer med letoma 2010 in 2014 se je število volkov povečalo z 39 na približno 50, pa so se škode v iste času zmanjšale za 74 odstotkov, kar je bilo takrat predvsem posledica vpeljevanja učinkovitih zaščitnih ukrepov za drobnico. Natančnejše analize za letos še niso bile opravljene, vendar smo imeli v lanskem letu povečano smrtnost volkov. Zaradi odstrela, povozov in drugih vzrokov jih je umrlo 11. Z vidika škod je še pomembneje, da so bili med njimi trije alfa volkovi (alfa par predstavljata starša vsakega volčjega tropa). Iz prejšnjih raziskav vemo, da kadar trop izgubi katerega izmed svojih ključnih članov, se poveča verjetnost, da se bodo preživeli volkovi pogosteje preusmerili v plenjenje domačih živali. To je najverjetneje posledica zmanjšanja njihove uspešnosti pri lovu na njihov naravni plen (jelenjad, divji prašiči, srnjad). Še en razlog, ki bi lahko prispeval k letošnjemu povečanju škod, je prostorska prerazporeditev volkov, saj so se v zadnjem letu volkovi začeli redno pojavljati na nekaterih območjih, kjer so bili prej navzoči le občasno, na primer na Gorenjskem, Severnem Primorskem in Blokah. Na takšnih območjih je živina slabše zaščitena, saj za to že več desetletij ni bilo potrebe, posledica pa so lahko precejšnje škode. Tudi glede tega še čakamo na natančnejše analize, vendar zaradi izgube alfa volka trop pogosto razpade in preživeli volkovi se razkropijo v prostoru, to pa lahko kratkoročno poveča verjetnost pojava na območjih, kjer so bili volkovi pred tem redki.

Ali volčjim tropom tudi primanjkuje hrane v gozdu? Ali lovci na njihovih območjih postrelijo preveč divjadi in drugih živali, s katerimi se volkovi sicer hranijo?

V Sloveniji se je v zadnjih letih na podlagi odločitve zavoda za gozdove precej povečal odstrel vrst, ki volkovom predstavljajo večji del njihove prehrane, predvsem to velja za jelenjad na Kočevskem. Vendar analize kažejo, da je številčnost divjadi v Sloveniji za zdaj še dovolj velika in da to ne bi smela biti težava. Je pa to velika težava v nekaterih drugih državah, na primer v južnem delu Hrvaške.

Ob napadih na domače živali so rejci nekajkrat poudarjali, da je bila drobnica zaščitena z električno ograjo in visoko ograjo, da so bili navzoči tudi ovčarski psi, vendar volkov to ni odvrnilo od napada. Napadi naj bi se dogajali podnevi, celo ob navzočnosti ljudi, ki naj bi se jih sicer volkovi izogibali. Ali so volkovi spremenili svoje vedenje?

Izkušnje s terena kažejo, da je pri uporabi zaščitnih ukrepov zelo pomembna pravilna uporaba, tako da vsaka elektroograja ni enako dobra in tudi pastirski psi so si lahko zelo različni. Na primer na Jurščah pri Pivki so na enem pašniku navzoči psi, ki očitno niso najučinkovitejši, saj ima rejec že vrsto let ponavljajoče se škode na živini, medtem ko ima njegov sosed na sosednjem pašniku zelo dobre pse in ograjo in škod nima. V Sloveniji imamo srečo, da imamo na zavodu za gozdove nekaj vrhunskih strokovnjakov za soočanje s to problematiko, država pa nudi subvencije za nabavo opreme in dodatno delo, ki je povezano s temi ukrepi. Kadar je volja na strani rejca, lahko ti ljudje s svojimi izkušnjami pomagajo najti učinkovite rešitve za obvarovanje domačih živali na konkretnem pašniku. Do zdaj je njihovo pomoč sprejelo že več kot 120 rejcev po Sloveniji in na teh pašnikih so se škode zmanjšale za skoraj 90 odstotkov. Moramo pa se zavedati, da noben ukrep ni stoodstoten, vsaj dokler želimo imeti v Sloveniji tako volka kot živinorejo. Oboje pa je želja večine Slovencev, ki živijo na podeželju (v mestih odnosa ljudi do volkov še niso izmerili).

Glede sprememb vedenja volkov pri napadih na domače živali opažamo, da se je v zadnjih letih povečala škoda na govedu in konjih, predvsem mladičih, česar je bilo v preteklosti manj. Razlogi za to še niso razjasnjeni, verjetno pa gre za oportunistično vedenje volkov. Glede približevanja naseljem, včasih tudi podnevi, to za volkove v resnici ni tako nenormalno. Teza, da naj bi volkovi bili samo nočno aktivne živali, ki se ne približujejo naseljem, je bila že pred časom ovržena. Na primer v okolici moje hiše na Notranjskem so volkovi redno prihajali do vasi že pred 15 leti in danes se to ne pogaja nič bolj pogosto. Je pa na ravni države srečanj z volkovi več, ker se je populacija prostorsko razširila. Ljudje, ki imajo manj izkušenj z volkovi, se tudi bolj vznemirijo, če volk pride v bližino vasi, zato to tudi pogosteje pride do medijev kot na območjih, kjer so volkovi že dolgo navzoči in ljudje na podlagi lastnih izkušenj vedo, da ne predstavljajo večje nevarnosti za človeka.

Ko razmišljamo, zakaj se volkovi vedno ne izognejo ljudem, se moramo zavedati, da nikjer v Sloveniji nimamo prave divjine, saj je tudi v najbolj odročnih gozdovih polno motokrosistov, kolesarjev, nabiralcev gob, pohodnikov itd. Volk je zelo prilagodljiva vrsta in zato se je navadil na navzočnost človeka v svojem življenju, saj drugače v Sloveniji (in večjem delu Evrope) ne bi mogel preživeti. Posledica te prilagoditve pa je, da občasno pride tudi blizu vasi. Opažamo tudi, da jelenjad včasih pobegne proti vasi, da bi se tako rešila volkov za petami. Včasih so volkovi kljub temu uspešni in plen ujamejo v neposredni bližini hiš, kar potem razumljivo vznemiri tamkajšnje prebivalce, ki zjutraj na pragu odkrijejo krvave ostanke plena.

Zakaj naj bi volkovi poklali 20 in več ovac naenkrat, čeprav ne potrebujejo toliko hrane?

Volkovi živali ne ubijajo za zabavo, ampak za hrano. Razlog, da včasih ubijejo več kosov drobnice, kot jih lahko tisto noč pojedo, je evolucijski. Moramo se zavedati, da med večino evolucije volkov ni bilo prisotnega plena, ki bi bil tako slabo prilagojen na plenilce, kot so domače ovce. Zaradi tega volkovi tako rekoč nikoli niso imeli priložnosti, da bi uplenili po 20 živali naenkrat. Zato se niso razvili mehanizmi, ki bi to preprečevali. V naravi je pri plenjenju volkov pomembno to, da na istem območju ni več različnih tropov hkrati, ker bi to bilo netrajnostno in bi si iztrebili lasten plen ter potem tudi sami shirali od lakote. To seveda ni v interesu vrste. Zato se je med evolucijo razvila teritorialnost, kar pomeni, da volkovi sami uravnavajo svoje lokalne goste, da na nekem območju ne bi bilo preveč volkov. V praksi to pomeni, da je na vsakem ozemlju prisotna le po ena družina (trop) volkov, ki svoje ozemlje brani in ne pusti nobenemu drugemu volku, da lovi tam.

Ti mehanizmi pa ne pomagajo, ko se v prostoru pojavi vrsta, kot je ovca, ki jih lahko volkovi zlahka v enem napadu pokončajo po več deset, če niso zaščitene. Volkovi ne štejejo, ampak izrabijo priložnost in uplenijo po več živali, da bi se lahko potem dalj časa hranili z njimi. Pri tem ne razmišljajo, da ne gre za košute, ampak za domače živali in da bodo lastniki trupla verjetno pospravili, tako da se ne bo mogoče vrniti in se hraniti z njimi v prihodnjih dneh.

Rejci domačih živali, ki zahtevajo večje posredovanje države v volčjo populacijo, navajajo, da je v njihovih krajih prisoten hud strah pred volkovi, bojijo se za svoje otroke, ki da se ne morejo več prosto gibati zunaj … Koliko je volk v resnici nevaren ljudem?

Nevarnost napada volka na človeka je izredno majhna. Bistveno manjša kot za številne druge divje živali, da ne govorimo o domačih živali, kot sta pes in bik. V Sloveniji nimamo nobenega potrjenega primera, da bi volk poškodoval človeka, čeprav je vsako leto več sto srečanj med volkovi in ljudmi ter da se volkovi že desetletja zadržujejo v bližini naselij na Notranjskem in Kočevskem. Tudi sam sem se na terenu že večkrat znašel sredi tropa volkov, enkrat celo z alfa volkuljo in njenimi mladiči v brlogu, pa se volkovi nikoli niso odzvali agresivno. Volk se dobro zaveda, kaj je človek in kaj je ovca ali košuta. Je pa treba povedati, da obstaja situacija, ko je volk dejansko zelo nevaren za ljudi. To so živali, obolele s steklino, in tudi večina napadov volkov na ljudi, o katerih poročajo iz tujine, je bila povezanih s to boleznijo, ki povsem spremeni vedenje živali in tudi človeka, če bi se okužil. K sreči je steklina zdaj v Sloveniji že izkoreninjena, tako da nevarnosti skorajda ni.

Koliko informacij, ki jih širijo rejci napadenih živali, se vam zdi izmišljenih? Govori se o skupnih napadih več tropov volkov, celo do 20 v skupini. Na Cerkljansko naj bi jih po navedbah rejcev celo naselili oz. naj bi se tam združili z apeninsko populacijo volkov …

Težko sodim, ali gre za izmišljene informacije, ki se potem namenoma širijo, ali gre le za pomanjkanje znanja o biologiji volka. Volčji trop ni ves čas skupaj, ampak se pri patruljiranju teritorija in lovu pogosto razdelijo. Tako bomo včasih videli recimo po dva volka skupaj, včasih po pet, včasih posamezne, ampak v resnici gre vedno za iste volkove, kar so zelo jasno pokazale genetske raziskave tako pri nas kot v tujini. Dejstvo je tudi, da so volkovi sposobni prehoditi velike razdalje, tudi po 80 km na noč. Tako za mladega volka, ki se odseli od svojega rodnega tropa, res ni nobena težava, da recimo z Nanosa pride v Cerkljansko hribovje. Leta 2011 smo na primer s pomočjo GPS-ovratnice spremljali mladega volka na njegovi poti čez Slovenijo (prečkal je tudi Cerkljansko in Škofjeloško hribovje), Avstrije in Italije. Skupaj je prehodil več kot 1.000 km, dokler ni srečal italijanske volkulje, s katero sta nad Verono ustanovila prvi trop na tem območju po 130 letih. Kadar se volkovi tako naenkrat pojavijo na novem območju, nekateri ljudje hitro pomislijo, da jih je nekdo umetno naselil, in krožiti začnejo vse mogoče zgodbice. Recimo na Hrvaškem so v 90. letih nekateri zatrjevali, kako naj bi z lastnimi očmi videli, kako je prišel beli helikopter UNPROFOR-ja in spustil volka na njihovem območju. V Nemčiji naj bi naravovarstveniki z belimi kombiji spuščali volkove po Münchnu. Na Gorenjskem sem slišal, da naj bi Italijani spuščali dresirane volkove in z njimi izvajali krivolov. Takih primerov izmišljotin je polno, kadar koli se volkovi pojavijo po daljši odsotnosti, tako da tudi nad temi govoricami, ki se zdaj pojavljajo v Sloveniji, ne moremo biti presenečeni.

Moramo pa ob tem povedati, da so bile nekatere druge živali v Sloveniji dejansko naseljene od človeka. Na primer že pred desetletji so bili na Gorenjskem in severnem Primorskem izpuščeni kozorogi in mufloni, letos pa smo v sodelovanju z lovci in zavodom za gozdove iz Romunije pripeljali risa. Ris je vrsta, ki je trenutno pri nas na robu izumrtja zaradi parjenja v sorodstvu, in takšne umetne preselitve so ostale še zadnja možnost, da ga ohranimo v slovenskih gozdovih. Vendar ta naselitev risa je bila izvedena zelo transparentno, ob predhodnem dogovoru z lokalnimi skupnostmi in drugimi deležniki v prostoru, o poteku naselitve pa tudi ves čas redno obveščamo javnost. Volk je povsem druga zgodba od risa, saj volk ni več ogrožen in njegove populacije se tako pri nas kot drugje po Evropi postopoma širijo brez pomoči človeka, tako da za kakšne umetne preselitve volkov res ni nobene razloga.

Koliko je v Sloveniji divjih psov in križancev psov z volkovi? Ali bi bili lahko vzrok za napade na domače živali, saj naj bi bil bolj navajeni na ljudi? Ali gre tu lahko tudi za napade drugih zveri, medvedov, šakalov …?

Križanje med volkovi in psi je lahko velika težava. Pogosto se ta težava pojavlja, kjer družine volkov redno razpadajo, največkrat zaradi pretiranega odstrela. To se na primer dogaja na jugu Hrvaške, kjer je prisotnih tudi veliko potepuških psov. Eden izmed takšnih križancev je iz Hrvaške prišel v Slovenijo in je trenutno v okolici Babnega Polja, kjer so ga nekaj časa gozdarji in lokalni prebivalci redno videvali. Zanj in člane njegovega tropa je že nekaj časa odrejen odstrel, vendar jim jih za zdaj še ni uspelo usmrtiti. Težava s križanci je v tem, da so manj prilagojeni na življenje v naravi, imajo pa lahko zaradi pasjih prednikov tudi manj strahu pred človekom, kar lahko potem vodi v pogostejše stike in konflikte. Poleg volkov škode na domačih živalih povzročajo tudi lisice, medvedi, šakali, pa tudi domači psi. Vendar v Sloveniji se vsak škodni primer preveri na terenu in usposobljeni uslužbenci zavoda za gozdove določijo povzročitelja, kadar pa znaki niso povsem jasni, imajo možnost tudi odvzema genetskega vzorca sline, ki nato potrdi, katera vrsta je povzročila škodo.

Nekateri rejci zahtevajo pogrome nad volkovi in njihovo popolno odstranitev iz delov Slovenije. Sprejeti interventni zakon predvideva odstrel 11 volkov. V posameznih tropih pa naj bi odstrelili po enega volka, kar naj bi druge prestrašilo. Kakšen smisel imajo ti odstreli oz. kako bi morali pristojni ukrepati?

V letošnjem letu res opažamo radikalizacijo nekaterih interesnih skupin, kar potem pogosto vodi v povečan odziv na drugi strani in polarizacijo javnosti, kar ni dobro niti za ljudi niti živali. V preteklosti o iztrebljanju volkov ni bilo govora in javnomnenjske raziskave kažejo, da si večina ljudi na podeželju Notranjske, Kočevske in Primorske želi, da se volk ohrani v njihovi okolici. Manjši del javnosti pa volkovom ni naklonjen, vendar so očitno precej glasnejši od tihe večine. Trenutno smo priča precej intenzivni medijski kampanji širjenja strahu in nestrpnosti do volkov, s katero se verjetno želi spremeniti to javno mnenje, čemur so se zdaj pridružile tudi nekatere politične stranke. Te dni, ko se na ministrstvu odloča o kvoti za dodatni odstrel volkov in medvedov, vidimo, da se v medijih poroča že skoraj o vsakem napadu na rejne živali posebej, za kar prej ni bilo takšnega zanimanja. Glede učinkovitosti odstrela volkov za namene preprečevanja škod je bilo narejenih že kar nekaj raziskav tako pri nas kot v tujini. Rezultati večine teh študij so bili zelo podobni in so kazali, da splošen odstrel volkov ni učinkovit za zmanjšanje škod, večkrat lahko tak odstrel celo prinese nasprotne učinke, to je povečanje škod. Zato se danes odstrel večinoma odreja predvsem zaradi tega, da bi se pomirilo ljudi, ki volkov ne marajo. Vseeno pa si želimo, da bi takšen odstrel vsaj nekoliko prispeval tudi k zmanjšanju škod ali pa jih vsaj ne bi povečeval. V Sloveniji in tudi ponekod v tujini se zato zdaj spodbuja odstrel volkov na pašnikih z živino. Pričakujemo namreč, da bi takšen odstrel lahko vplival na vedenje preživelih volkov v tropu, ki bi se pašniku potem začeli izogibati. Zdaj je bila odstreljena prva volkulja na pašniku v Loški dolini in videli bomo, kakšen bo učinek na tamkajšnje škode. Vendar, ker je bila to alfa volkulja, obstaja velika verjetnost, da bo trop razpadel, izpraznjeno območje pa bodo zasedli novi volkovi, ki te izkušnje nevarnosti na pašniku ne bodo imeli, kar zmanjša verjetnost za pozitivne učinke odstrela. Seveda bi bil bolje, če se ne bi streljalo alfa volkov, ampak druge člane tropa, vendar je to na terenu zelo težko razlikovati. Za odstrel volka je večinoma na voljo le nekaj sekund, zato menim, da tega od lovcev ne moremo pričakovati.

Koliko volkov po vaši oceni lahko sicer prenese Slovenija in kam bi se lahko sploh še širila volčja populacija? Nekateri navajajo, da naj bi bilo v Sloveniji dovolj hrane in prostora samo za dva tropa volkov …

Tukaj opažamo, da gre še za eno izmed izmišljenih govoric, ki širi v zadnjih dneh. Študija, ki je bila opravljena, je v resnici pokazala precej drugačno sliko, da je tako prostora kot tudi hrane za volkove in medvede v slovenskih gozdovih bistveno več kot za dva tropa in 100 medvedov. Slovenija ima namreč na številnih območjih dobro ohranjeno naravo. Volkovi in medvedi bi, kar zadeva naravne danosti, lahko živeli po večjem delu države, tako kot so v preteklosti. Vendar v današnjem svetu za njihovo preživetje niso več toliko pomembne naravne razmere, ampak nanje vplivamo predvsem ljudje. Če želimo, lahko te vrste zelo hitro iztrebimo iz slovenskih gozdov. Tako da je odločitev predvsem na nas, ali se bomo odločili, da tudi volk in medved ostaneta del naše narave ali ne.