Slovenski strokovnjaki zaključujejo raziskavo, s katero ugotavljajo številčnost medvedov v Sloveniji in na Hrvaškem s pomočjo molekularne genetike. V raziskavi so živali vzorčili neinvazivno, saj so iz narave odvzeli njihove iztrebke, dlako ali slino, s čimer so dobili DNK medveda in ga tako "označili" in mu tako sledili skozi prostor in čas.

Raziskavo so izvedli v okviru EU projekta Life Dinalp Bear, ki ga vodi Zavod za gozdove Slovenije. Številčnost medvedov je ugotavljala ljubljanska biotehniška fakulteta, pomagali pa so jim nepoklicni in poklicni lovci ter revirni gozdarji, ki so intenzivno zbirali vzorce po celotnem življenjskem območju rjavega medveda.

Metoda genetskega vzorčenja je bila v Sloveniji prvič izpeljana leta 2007, z njo pa so prvič na osnovi trdnih znanstvenih podatkov ocenili številčnost medvedov pri nas. Tokratna raziskava je pokazala, da v Sloveniji živi približno 564 medvedov (95-odstotni interval zaupanja 533-598).

Glede na prejšnjo oceno, narejeno v letu 2007 s podobnimi metodami, se je tako do konca leta 2015 populacija medvedov pri nas dvignila za 33 odstotkov. "Ocena velja za konec leta 2015, ko se je izvajalo zbiranje vzorcev na terenu, in predstavlja najnižjo številčnost v letu, ko je končan odvzem in brez nove generacije, ki se je skotila v brlogih pozimi 2015/2016. Glede na oceno iz leta 2007, narejeno s podobnimi metodami, se je populacija medvedov pri nas dvignila za 33 odstotkov, kar pa se ni odražalo v škodah in konfliktih s to vrsto, katerih zabeležena številčnost med letoma 2007 in 2015 v splošnem ni naraščala," so zapisali avtorji raziskave.

Raziskava sicer še poteka, saj čakajo rezultate za celotno območje vključno s Hrvaško. V Sloveniji pa bomo predvidoma decembra dobili populacijske ocene še po posameznih območjih. Da je medvedov več, kaže na visoko biološko nosilno kapaciteto za medveda. "S koliko medvedi zmoremo živeti, se moramo odločiti kot družba, koliko smo pripravljeni sprejeti. Lahko zmanjšamo število, lahko pa se poveča toleranca ljudi," je poudaril Tomaž Skrbinšek z biotehniške fakultete v Ljubljani.

Število medvedov se sicer razlikuje glede na čas v letu. Največ jih je v globoki zimi, ko se skotijo mali medvedki. "Ocenjujemo pa jih na koncu leta, torej na najnižji številčnosti, ko odštejemo še vso zaznano smrtnost, saj je ta ocena obremenjena z najmanj predpostavkami," je dejal Skrbinšek.

Treba je najti konsenz
Direktor Zavoda za gozdove Slovenije Damjan Oražem je poudaril, da je cilj projekta predvsem kako upravljati s populacijo medveda v prihodnosti, saj je treba najti konsenz bivanja medveda in človeka predvsem na območjih, kjer se medvedi najbolj množično pojavljajo.

Zavod je že oddal predlog odstrela za prihodnje obdobje, ki predvideva odvzem 108 medvedov iz narave, od tega 88 z odstrelom. Oražem bo zdaj na poziv kmetijskega ministrstva ta predlog popravil in najverjetneje zvišal na približno 150 odvzemov živali.

Oražem je opozoril, da bo treba prej ali slej priti do številke, ki bo optimalna in s katero lahko sobivajo tako medvedje kot ljudje. "Stroka mora povedati, kakšna je ta številka, da se nam ne ponovi zgodba z risom," je dejal in dodal, če bi bil prirastek medveda manjši, odstrel sploh ne bi bil potreben.

Koordinator projekta Rok Černe pa je poudaril, da želijo predvsem zmanjšati število konfliktov z medvedi. Ob tem je spomnil, da je treba onemogočiti dostop medvedom do človeških virov hrane, kompostnikov in podobnih virov. V zadnjih letih so tako na najbolj problematična območja razdelili več medovarnih kompostnikov in zaščitnih ograj. Prihodnje leto pa predvidevajo, da bodo že narejeni strateški dokumenti za upravljanje z medvedi.

Hiter monitoring medvedov
Raziskovalci z Biotehniške fakultete so imeli ob oceni številčnosti medvedov še en pomemben cilj, in sicer izboljšati laboratorijske metode do ravni, ki bo omogočala hiter in stroškovno sprejemljiv dolgoročen genetski monitoring medvedje populacije.

Zaradi tega so v laboratorijsko delo vpeljali najsodobnejše metode, ki jih znanost v tem trenutku ponuja. Tako verjetno kot prvi v svetu uporabljajo naslednjo generacijo sekvenciranja DNK-ja za genotipizacijo neinvazivnih genetskih vzorcev velike prostoživeče populacije, kar predstavlja velik metodološki preboj na tem področju.