Kot je dejala Tanja Cegnar z Agencije RS-a za okolje, je ozon, ki ščiti zemljo pred škodljivim delom UV-sončnega sevanja, molekula, sestavljena iz treh atomov kisika. Približno 90 odstotkov vsega ozona najdemo v zgornji plasti atmosfere - stratosferi -, in sicer na višini med 19 in 23 kilometri. Plast ozona je najdebelejša na polih, najtanjša pa na ekvatorju, zaradi česar je UV-sevanje tam najmočnejše.

Slovenija je program opuščanja uporabe ozonu škodljivih snovi v skladu z Montrealskim protokolom sprejela leta 1994. Na osnovi tega programa je večina industrije opustila oz. drastično zmanjšala uporabo CFC, ki imajo življenjsko dobo v zraku od 45 do 1.700 let. Leta 2003 je Slovenija sprejela še pravilnik o ravnanju z odpadnimi ozonu škodljivimi snovmi.

Najbolj prizadeti Južna Amerika in Avstralija
Pojav, ki mu zaradi oblike pravimo ozonska luknja, je posledica prisotnosti ozonu škodljivih snovi v ozračju. K razkrajanju ozona najbolj prispevajo snovi, kot so klorofluoroogljikovodiki (CFC), haloni in delno halogenirani klorofluoroogljikovodiki (HCFC), ki so nadomestili CFC.

Ozonska luknja, ki se spreminja iz leta v leto, je regionalno omejena na južni pol. Leta 2002 se je močno zmanjšala, zaradi česar so mnogi menili, da so ukrepi za zaščito ozonskega plašča učinkoviti, vendar je ozonska luknja lani zopet dosegla maksimalne razsežnosti. Zaradi tega pojava sta najbolj prizadeti Južna Amerika in Avstralija, največ posledic pa prebivalstvo občuti na koži, očeh in imunskem sistemu. Znanstveniki predvidevajo, da si stratosfera ne bo opomogla vse do leta 2050.