Vreme postaja vse bolj nepredvidljivo, podnebna enačba gre v smer višjih temperatur in več ogljikovega dioksida v ozračju. Simulacije kažejo, da bi razmere na zahodni Antarktiki, Grenlandiji, v severnoatlantskem morskem toku in amazonskem pragozdu v več kot tretjini primerov vplivale druga na drugo, če bi temperatura na planetu narasla za dve stopinji Celzija, kot je zgornja meja iz pariškega podnebnega dogovora. To poenostavljeno pomeni, da bo padec enega sistema za sabo potegnil tudi vse preostale.
"Točka preloma je mejnik v podnebnem sistemu, ko del tega – recimo ledeniki ali morski tokovi – zaradi sprememb, kot je npr. segrevanje, doseže stanje, pri katerem brez nadaljnjega vplivanja zunanjih dejavnikov preide v nov ravnovesni položaj," v pogovoru za Val 202 razlaga klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje. Po njegovih besedah se za zdaj kot "najbolj problematična nakazujeta ledena pokrova Grenlandije in zahodne Antarktike, točki preloma bi se lahko bližala tudi severnoatlantski tok in tropski gozd."
Kot dodaja, je v zadnjih letih veliko poudarka tudi na permafrostu in borealnem gozdu, ki ga vse bolj ogrožajo požari. "Težko je reči, kateri izmed teh delov podnebnega sistema bo prvi na udaru oziroma kateri se bo prvi dramatično spremenil. Medvladni odbor za podnebne spremembe ocenjuje, da so nekateri malce verjetnejši od drugih, vendar pa nobenemu izmed teh dogodkov ne pripisuje velike stopnje verjetnosti, da se zgodi v 21. stoletju, razen po zelo pesimističnem scenariju."
Gregor Vertačnik, če greva k posameznim točkam preloma: v Evropi se veliko omenja Arktika. Zakaj ima to območje tako pomembno vlogo pri podnebju in oz. njegovem spreminjanju?
To območje na različne načine vpliva tako na morje kot tudi na ozračje. Grenlandija, ki deluje kot velik hladilnik, skupaj z morskim ledom, ki obdaja osrednje območje Arktike, pomeni precej občutljiv del podnebnega sistema. Izguba ledu se je v zadnjih desetletjih precej povečala, občutnejša je tudi hitrost premikanja ledenikov v morje. V zadnjih desetih letih smo bili kar nekajkrat priča temu, da se je taljenje zaradi zelo toplega vremena nenadno močno povečalo in je v morje stekla precejšnja količina sladke vode. Obseg morskega ledu na Arktiki, ki odbija veliko svetlobe, se je v zadnjih 40 letih zmanjšal že za približno polovico. Tudi po optimističnih scenarijih se pričakuje, da se bo do konca stoletja še naprej krčil. Po pesimističnih scenarijih, če torej ohranimo dozdajšnjo dinamiko izpustov toplogrednih plinov, pa lahko že pred sredino 21. stoletja pričakujemo, da bo Arktika konec poletja kakšno leto že brez ledu, v drugi polovici stoletja pa bo to bolj ali manj stalen pojav. S tem se bo absorpcija sončne svetlobe poleti na Arktiki močno povečala. Ob tem pomeni grožnjo še permafrost, zlasti v Kanadi, na Aljaski in v večjem delu severne Rusije, saj skriva v sebi zelo veliko ogljika, ki se ob odmrzovanju sprošča v ozračje. Ko odmrznejo prej zelo dolgo zamrznjena tla, začnejo mikrobi razkrajati organsko snov, pri tem pa se sproščata ogljikov dioksid in metan. In ker je zaloga velikanska, lahko že v nekaj desetletjih nastane veliko izpustov toplogrednih plinov.
Kakšna je perspektiva ogljikovega dioksida, ki se lahko sprosti zaradi talečega se permafrosta? Kolikšen delež bi ga lahko ta pojav še vnesel v ozračje na Zemlji?
Količina tega ogljika je skoraj dvakratnik sedanje količine v ozračju, a se seveda ne bo sprostil naenkrat, sproščal bi se dalj časa. Precej permafrosta namreč leži globoko, tudi več deset metrov pod površjem. V najhujšem primeru bi se sicer globalna temperatura zaradi permafrosta dvignila še za pol stopinje, morda celo za eno stopinjo Celzija; to je zelo veliko. Za primerjavo, od konca 19. stoletja, ko so se začeli na svetovni ravni povečevati izpusti toplogrednih plinov, se je ozračje planeta ogrelo za približno 1,2 stopinje Celzija; ob tem že marsikateri del sveta čuti obsežne posledice podnebnih sprememb.
Ena izmed lokacij, iz katerih pridobivamo res kredibilne in dolgoročne podatke, je otočje Svalbard v bližini obale Grenlandije. Raziskovalci študije, o kateri se govori v teh tednih, so zajeli podatke za to otočje iz dolgega obdobja opazovanj in jih ob pomoči modelov prenesli na nekatera druga območja Arktike, na katerih nimamo vremenskih postaj. Pri tem so ugotovili, da je hitrost segrevanja Svalbarda močno višja od tiste, ki so jo predvidevali modeli, pravzaprav višja od česar koli, kar smo videli v zgodovini meritev. Smernice so neizprosno jasne: debelina ledu na Arktiki se je v zadnjih 40 letih prepolovila in na njej smo izgubili ogromno območij z ledom. Zelo pomemben podatek je tudi to, kakšna je starost ledu. Ker se ta tali, z leti ne pridobiva starosti; pravimo, da je vedno mlajši. Obseg starega ledu je bil lani na Arktiki drugi najmanjši v zgodovini meritev. Ledu je torej manj, postaja vse mlajši in tanjši in to ima vrsto posledic tudi drugje. Ravno sem preveril podatke za junij, na letališču na Svalbardu so imeli najtoplejši junij v zgodovini meritev. Z gotovostjo torej opažamo premikanje k novim in novim rekordom, vremenske skrajnosti so na Arktiki postale tako rekoč tedenska stalnica.
Kje se podnebne spremembe najbolj udarile, kje imajo najbolj dramatičen vpliv?
To so območja, na katerih se spopadajo z vse pogostejšo sušo, kot so sredozemski predeli ali deli Afrike, in območja, na katerih imajo težave zaradi odmrzovanja permafrosta. V zadnjih letih pogosto poročajo tudi o obsežnih požarih tako v Kanadi kot v Rusiji. Podnebne spremembe so udarile tudi po revnih deželah, v katerih imajo že tako na voljo malo sredstev za prilagajanje nanje in lahko že manjše spremembe količine padavin ali temperature zraka pomenijo precejšnje težave za prebivalstvo. To smo lahko maja videli ob vročinskih valovih v Indiji. Vročini sledi monsunsko deževje, ki v jugovzhodnem delu Azije vsako leto odnese kar nekaj življenj, in to se bo v prihodnosti verjetno še poslabšalo.
Monsunsko podnebje s svojo čedalje večjo nepredvidljivostjo bo v prihodnosti pomenilo kar veliko težavo, saj je od njega odvisnih na desetine milijonov ljudi, zlasti tistih, ki se ukvarjajo s kmetijstvom.
To je morda ena izmed točk preloma …. Po napovedih naj bi monsunska cirkulacija, se pravi vetrovi, ki pozimi prenašajo suh in razmeroma hladen zrak iznad osrednje Azije proti Indijskemu oceanu, poleti pa nosijo toplo in vlažno zračno maso iznad Indijskega oceana proti severu, v prihodnosti oslabela. Ob tem se bo količina vodne pare v ozračju toliko povečala, da se bo deževje še okrepilo, postalo bo nestabilno in spremenljivo. V zadnjih desetletjih je v Indiji delno že manjkalo monsunsko deževje, to pa je vodilo v hudo lakoto. V prihodnosti se bo moral ta del Zemlje poleti spopadati z vse hujšimi vročinskimi valovi in sušo in na drugi strani tudi z vse silovitejšimi poplavami.
Preidiva k morskim tokovom. Znan je podatek, da se severnoatlantski morski tok upočasnjuje. Zakaj se to dogaja in kaj upočasnjevanje prinaša s seboj?
Ja, meritve v zadnjih desetletjih kažejo, da je vsaj ena veja tega toka oslabela za približno 20 odstotkov glede na razmere pred nekaj stoletji. Po napovedih podnebnih modelov naj bi se to nadaljevalo, verjetno precej počasi. Lahko pa pride nenaden izklop, kot se je zgodilo že večkrat med zadnjo ledeno dobo. Zalivski tok, ki izvira z območja Karibov in Mehiškega zaliva, prinaša zelo toplo in slano vodo na severni Atlantik. Pomika se proti Grenlandiji in Islandiji in na območju med Svalbardom in severno Evropo potone proti dnu. Tam se namreč sreča s precej hladno in sladko vodo, se počasi ohladi in se še zgosti. In ravno ta velika slanost in razmeroma hladna voda omogočata, da tok potone in se nato vrača po dnu Atlantskega oceana proti jugu, tam pa se poveže s preostalimi tokovi. Ti v globalni sliki premešajo morje in oceane v časovnem razponu približno 1000 let.
In če se ta tok upočasni ali izklopi, kaj se zgodi?
Imamo nekaj podatkov iz kazalnikov podnebnih sprememb v preteklosti, ki kažejo, da se ob močni oslabitvi severnoatlantskega toka v večini Evrope podnebje ohladi, to velja zlasti za britansko otočje. Hkrati pa se zmanjša količina padavin, predvsem v južnem delu Evrope. Zaradi povečanih temperaturnih razlik med skrajno severnimi predeli Atlantika in Grenlandijo in še toplejšimi razmerami v ekvatorialnem pasu to v zmernih geografskih širinah pomeni več energije za ciklone, ki nastajajo nad severnim Atlantikom. Ob oslabitvi severnoatlantskega toka lahko torej v Evropi sicer pričakujemo nekolikšno ohladitev, hkrati pa zaradi zmanjšane količine padavin pogostejše poletne suše in burnejše dogajanje pozimi, ko bi bili cikloni silovitejši. Se pravi, nič kaj dobra napoved za Evropo, pa tudi za skrajni severni del amazonskega gozda in karibsko območje ne, saj bi bila tam huda suša. Nekateri drugi predeli, zlasti ob ekvatorju, pa bi imeli povečano količino dežja in bi se spopadali s pogostimi poplavami.
Odziva našega klimatskega sistema na povišane koncentracije ogljikovega dioksida ne poznamo dobro, zato ni pametno, da tako tvegamo. Četudi imamo izpuste popolnoma pod nazorom, je izid segrevanja planeta do konca stoletja zelo negotov. In tu je naše območje v še posebno nezavidljivem položaju. V Sloveniji imamo do konca stoletja 10-odstotno verjetnost, da postanejo temperature več kot 6,4 stopinje Celzija višje od tistih iz predindustrijske dobe. Osebno se mi zdi to nesprejemljivo tveganje, takega v osebnem življenju ne bi bil pripravljen sprejeti.
Morje je ob tem tudi velikanski ponor ogljikovega dioksida. Kaj ta zmanjšana zmožnost mešanja pomeni za njegovo zmožnost absorbiranja ogljikovega dioksida?
Trenutno morje posrka približno četrtino izpustov ogljikovega dioksida, ki ga oddaja v ozračje človek. Pri nadaljnjem segrevanju ozračja in oslabitvi severnoatlantskega toka bi bil zaradi zmanjšanega mešanja morske vode okrnjen tudi ponor ogljikovega dioksida, ki ga morje veže nase. Težava je tudi v tem, da se zaradi segrevanja morja manjša tudi zmogljivost vode za vezavo ogljikovega dioksida, to pa pomeni, da je morje postopno zmožno vsrkati vse manj in manj ogljikovega dioksida. V prihodnosti lahko pričakujemo, da se bo ta ponor počasi zmanjševal, se pravi, da se bo ob enakem izpustu toplogrednih plinov njihova koncentracija v ozračju povečevala hitreje kot doslej.
To pa najverjetneje tudi pomeni, da bodo zgornje plasti morja vse bolj zakisane, in to ne naznanja nič dobrega za življenje v njih.
Ja, za marsikatero živo bitje v morju bo to težava. Zakisanje morja potrjujejo meritve, najhujše bo, kot pravite, v zgornjih slojih morja, medtem ko se bo spodaj morje zelo počasi zakisalo. Ker se bo morska gladina segrevala hitreje kot morske globine, se bo povečala tudi stabilnost morja, to pa bo še bolj zmanjšalo mešanje vode in s tem odvajanje ogljikovega dioksida iz ozračja.
Ob morju je ključen ponor ogljikovega dioksida po svetu tudi tropski gozd. Že prej ste omenili nevarnost, da se bi ta tip ekosistemov začel počasi spreminjati v savano. Kolikšno kapaciteto absorpcije ogljikovega dioksida pa imajo tropski gozdovi pri nas, zakaj so tako pomembni s stališča svoje mikroklime?
Tropski gozd je najbolj znan po svojem bujnem rastju, ki pa ga omogoča precej stalno podnebje s pogostimi padavinami. Toplo je vse leto, rastna doba traja vse dni v letu. Težava pri tropskem gozdu pa je, da je precejšen del padavin recikliranih. Ko dež pade, izhlapi in se potem vrne na isto območje v obliki dežja. Tako recikliranje vode se lahko v prihodnosti znatno spremeni, drevesa bi lahko umirala zaradi vse večje temperature zraka in tropski gozd bi se lahko precej hitro spremenil v savano. Ta ima seveda precej manjšo zmožnost skladiščenja ogljikovega dioksida, hkrati pa je v njej večja nevarnost požarov; to pomeni, da gozd še prispeva ogljikov dioksid v ozračje, namesto da bi ga vsrkaval. V najhujšem primeru, se pravi, če bi se amazonski pragozd spremenil v savano ‒ verjetnost za to, ocenjujejo, je v tem stoletju majhna ‒ bi se lahko temperature v svetu dvignile za približno 0,3 stopinje Celzija, to ustreza 10-im ali 15-im letom ogrevanja. In to ni vse. Na tistih območjih bi se sicer temperatura čez dan dvignila za več stopinj Celzija, to pa pomeni, da bi se podnebje tako spremenilo, da bi bilo tako savano zelo težko spremeniti nazaj v tropski pragozd.
Dogaja se, da tropski gozdovi, namesto da bi bili ponor ogljikovega dioksida, postanejo njegov vir. Dejavnikov je več, največji je človeški. Območja, ki jih izsekajo, v toplem delu leta nato prepustijo nekajmesečnemu sušenju, pri tem pa so precejšnje možnosti, da zaradi požiganja na njih izbruhnejo obsežni požari, ki prispevajo velikanske količine ogljikovega dioksida. Iz leta v leto je slabše. Gozdovi imajo vse manjšo zmožnost vsrkanja ogljikovega dioksida in toplote iz zraka, postajajo vse bolj suhi, temperatura nad gozdovi je vse višja, izguba dreves pa je brutalna – številke so grozne. Samo lani so v Braziliji izsekali 18 dreves na sekundo, to je noro! Z izsekavanjem gozdov neposredno pospešujemo podnebne spremembe. V okoliškem tropskem gozdu, ki ga nismo izsekali, bodo zdaj čisto drugačne razmere, drugače se bo odzival na stres in spremembe. Manj bo zmožen vsrkanja ogljikovega dioksida, odmiral bo hitreje in vse to bo še poslabšalo škodo. In tega modeli ne vključujejo, to pa pomeni, da je položaj v resnici slabši, kot mislimo, da je, in to me zelo straši. Ne zavedamo se namreč, da je škoda že nepopravljiva. Tudi če zdaj prenehamo izsekavati tropske gozdove, jih ne bomo mogli povrniti po isti poti, narava si ne bo mogla tako hitro opomoči, ekosistemi so se zaradi podnebnih sprememb že trajno spremenili.
Še eno stvar med točkami preloma omeniva: to so oblaki. Tudi ti so zelo pomembni, hkrati pa so med vsemi temi sistemi precej nedorečeni in nepredvidljivi. Klimatologi opozarjajo zlasti na tiste oblake, ki pokrivajo subtropske predele. Zakaj je to tako pomembno?
Subtropski predeli so najbolj osončeni predeli Zemlje, zato imajo pogosto jasno vreme v bolj ali manj stalnem anticiklonu, hkrati pa te predele po večini prekriva morje. Nad tem morjem se zadržuje stratokumulusna oblačnost. Gre za plitvo oblačnost, ki leži kakšen kilometer nad morjem in omogoča manjše hlajenje tistega območja. Večina sončne svetlobe se namreč od oblakov odbije nazaj v vesolje, zanimivo je tudi, da imajo na tistih območjih, na katerih je ta oblačnost precej pogosta, paradoksalno malo padavin. Tak primer so deli obale Kalifornije, nekateri obalni predeli Južne Amerike, južne Afrike, Kanarskih otokov in tako naprej. Kot pa predvidevajo podnebni modeli, se bo količina te oblačnosti zmanjševala. Ker je bo manj, se bo absorpcija sončnega obsevanja povečala. Morska gladina se bo tako na teh območjih kar hitro segrela, to pa bo tudi pripomoglo k dvigu globalne temperature in bo hkrati vplivalo na vremenske vzorce drugod po svetu.
Naštela sva kar nekaj dejavnikov, ki lahko prinesejo nekakšno kaskado, da bomo vedno hitreje napredovali v segrevanju ozračja in vsebnosti ogljikovega dioksida v njem. Govorimo o nekakšni spirali, ki nas vedno bolj vleče vase?
Ja, točke preloma kažejo nadaljnje ogrevanje in dodatne težave tudi pri preostalih posledicah podnebnih sprememb. Recimo, grenlandski podnebni pokrov lahko – če se začne hitro taliti – s svojim vplivom na severnoatlantski tok povzroči, da se podnebje spremeni tako v Evropi kot na območju severnega Atlantika. Zaradi njegovega hitrega taljenja se začne hitreje dvigovati morska gladina. Če bi se ta ledeni pokrov popolnoma stalil, bi se morje dvignilo za sedem metrov ali celo nekoliko več. Prerazporejanje hladne vode ob tem močno spremeni potek morskih tokov, to pa seveda lahko vliva na vreme po vsem svetu. Drug tak primer je borealni gozd z vse pogostejšimi požari v zadnjih letih, napadajo ga tudi suše in škodljivci. Tovrsten potek dogodkov lahko prav tako bistveno poveča izpuste toplogrednih plinov, spremeni krajevno in regionalno podnebje, to pa seveda vpliva na prebivalstvo tistih krajev.
Kaj pa lahko v zvezi s točkami preloma, ki sva jih omenila in obdelala, rečeva za Slovenijo, kaj čaka naše konce? Katera izmed točk preloma bi utegnila najbolj vplivati na nas?
Največjo nevarnost pomeni sprememba severnoatlantskega toka, ki bi nam prinesla manjšo ohladitev; ta sicer ne bi izničila dosedanjega segrevanja zaradi podnebnih sprememb, bi pa povzročila težave z oskrbo z vodo, ker bi se zmanjšala količina padavin. Poleti bi se namreč soočali s še pogostejšimi sušami. Na drugi strani pa bi se povečala nevarnost pozeb, saj bi se severni Atlantik, iz katerega spomladi dobimo najhladnejšo zračno maso, močno ohladil, k nam pa bi s prodori hladnega zraka prihajal veliko hladnejši zrak kot doslej. Verjetno bi imeli burnejše vremensko dogajanje tudi pozimi. Težko je reči, ali bi zaradi hladnejšega podnebja padlo bistveno več snega, verjetno pa bi bili cikloni, ki bi potovali čez Evropo, močnejši, ker bi bila temperatura med Sredozemljem in severno Evropo večja kot doslej. Sicer pa že brez sprememb severnoatlantskega toka v južnem delu Evrope opažamo vse pogostejše poletne suše in vročinske valove, ki za šalo podirajo temperaturne rekorde. V zadnjih štirih poletjih smo imeli po Evropi kar precej vročinskih rekordov v Španiji, Italiji, Franciji, Beneluksu, Nemčiji ... Težava je v tem, da ob bolj suhih tleh v zgodnjem poletju nastane povratna zanka med tlemi in ozračjem. Iz bolj suhih tal z uvelo vegetacijo izhlapi manj vode, manj izhlapele vode pomeni manjšo možnost za padavine in manj oblakov. Posledica je še več sončnega vremena in to vodi k nadaljnjemu izsuševanju in povečevanju temperature v vročinskih valovih. To bo za Slovenijo v prihodnosti največja težava, se pravi, da bomo imeli dolga obdobja s skromnimi padavinami in hkrati hudo vročino. To smo letos lepo videli junija in v začetku julija, zlasti na Primorskem.
Tropski vetrovni cirkulaciji, ki prizadeneta največje število ljudi na Zemlji, naj bi v prihodnje slabeli. Klimatski modeli napovedujejo tudi spremembe pri cirkulacijah na zmernih širinah, ki so pomembnejše za nas. Opažajo spremenjeno valovanje tako imenovanega vetrovnega stržena oziroma jet streama, nekatere študije kažejo, da je postala amplituda tega valovanja večja. To v praksi pomeni, da lahko tako dobimo še hladnejši ali pa še toplejši zrak. Rossbyjevi valovi naj bi postali po nekaterih študijah bolj stacionarni, to pomeni, da bi lahko določen tip vremena nad območji vztrajal dlje časa, to pa bi privedlo do vremenskih skrajnosti, od rekordnih vročinskih valov pa do obsežnih padavin. Nekaj takega se je zgodilo lani nad zahodnim in jugozahodnim delom Kanade in zahodnim delom Združenih držav Amerike, saj so tam imeli anomalen vročinski val, ki je segal v visoke geografske širine in je vztrajal dlje časa.
Letošnje leto je torej lahko nazoren primer tega, kar nas čaka v prihodnosti. Sami ste klimatolog – vas to zaporedje vsega, kar nam pripravlja vreme, navdaja s skrbjo?
Lahko smo zaskrbljeni, če gledamo s stališča sedanjega načina življenja. Tako, kot smo navajeni živeti v zadnjih desetletjih, prav dolgo ne bo šlo. K sreči pa poznamo primere iz preteklosti, ko se je človeštvo v soočenju s hudimi spremembami znalo kar uspešno prilagoditi. Tak primer je ozonska luknja, pri kateri smo s pravočasnim ukrepanjem in spremembo tehnologije dosegli, da se je začela manjšati. S tem smo se izognili hudim posledicam za prebivalstvo po vsem svetu. Če bi se luknja povečevala, bi sčasoma povečana izpostavljenost ultravijoličastemu sevanju pri tleh privedla do hudih zdravstvenih težav za veliko ljudi. Iz preteklosti so znani tudi primeri, ko so nekatere civilizacije propadle zaradi podnebnih sprememb, druge pa so se uspešno prilagodile. Včasih so se prav zato pojavile nove tehnologije in smo bili v takih situacijah zmagovalci. Če razmišljamo pozitivno, upam, da bo človeštvu v tem stoletju uspelo hitro zmanjšati izpuste toplogrednih plinov in da se bo sposobno prilagoditi na podnebne spremembe. Prilagajanje bo nujno, tudi podnebne spremembe bodo ostale, mi pa bomo izbirali, kakšne oziroma kako intenzivne bodo.
Se lahko za konec ozreva še v daljno zgodovino na našem planetu? Pred 250 milijoni let je življenje na Zemlji zdesetkalo eno največjih izumrtij, ki naj bi bilo povezano s točkami preloma v podnebnem sistemu. Je mogoče najti podobnosti med tistimi časi in današnjim? Kaj je tedaj pripomoglo k temu, da je podnebje tako podivjalo?
Točni razlogi za tisto izumrtje še niso znani, verjetno pa se je v oceanih zelo povečala količina vodikovega sulfida in to je privedlo do množičnega izumrtja v njih. Danes imamo bistveno drugačno sestavo ozračja, tudi razporeditev celin je drugačna. Z zgodovinskimi analogijami si lahko pomagamo samo v bolj nedavnem času, za obdobja do pred nekaj deset milijonov let, ko so bili celine in ozračje bolj podobni današnjim. Zadnji zelo hiter podnebni prehod se je zgodil pred 8000 leti, ko se je v severnem Atlantiku nenadno zmanjšal severnoatlantski tok. To je privedlo do začasne globalne ohladitve, ki se je še posebno močno čutila v severnem Atlantiku in Evropi.
Kako hitro pa se je tedaj spremenilo podnebje? Govorimo o nekaj letih ali o daljši in postopnejši spremembi? Lahko to primerjamo z današnjimi časi, ko opažamo spremembe na ravni nekaj let in desetletij?
Takrat se je podnebje v nekaj letih močno spremenilo, večina sprememb je nastala v nekaj desetletjih, lokalno in regionalno se je ohladilo za več kot 10 stopinj Celzija. Tudi danes se predvideva, da bi lahko ob nenadnem povečanju sladke vode iz grenlandskega ledenega pokrova zalivski oziroma severnoatlantski tok hitro oslabel, to pa bi privedlo do burne spremembe ne le v severnem Atlantiku, ampak v precejšnjem delu Evrope. Že v nekaj letih, zagotovo pa v nekaj desetletjih.
