Potem ko državam kljub velikim pričakovanjem leta 2009 v Köbenhavnu ni uspelo doseči pravno zavezujočega sporazuma, zdaj Francija upa, da jim bo to uspelo na domačem terenu. Na podnebni konferenci v Parizu (21. konferenca pogodbenic Okvirne konvencije ZN-a o spremembi podnebja) naj bi voditelji in pogajalci 195 držav med 30. novembrom in 11. decembrom dosegli dogovor, ki bo pod eno streho prvič združil vse države, tako razvite kot tiste v razvoju, njihov cilj pa bo omejiti dvig svetovne temperature za največ dve stopinji Celzija do leta 2100 glede na predindustrijsko dobo. Dogovor naj bi zagotovil tudi pomoč najrevnejšim državam pri prilagajanju na podnebne spremembe in pri boju z njihovimi posledicami.

Podnebne spremembe namreč že zdaj ovirajo napore za zajezitev revščine, ob pomanjkanju ukrepov proti revščini pa lahko vplivajo tudi na poslabšanje obvladovanja bolezni, uničenje pridelkov in v revščino pahnejo še dodatnih 100 milijonov ljudi. Kot je v svojem zadnjem poročilu navedla Svetovna banka, utegnejo podnebne spremembe do leta 2030 povzročiti petodstotni upad pridelka, do leta 2080 se ta delež lahko povzpne na 30 odstotkov. Malarija in druge bolezni lahko prizadenejo dodatnih 150 milijonov ljudi, cene hrane v Afriki pa bi se lahko samo zaradi podnebnih sprememb do leta 2030 zvišale za 12 odstotkov. Zaradi podnebnih sprememb se lahko okrepijo tudi selitve, saj bi vse več revnih boljše življenje iskalo drugod.

Zaradi zgoraj navedenih dejstev je sklenitev dogovora v Parizu še toliko bolj pomembna. Za dosego dogovora bo na voljo 12 dni, konferenco pa bodo s t. i. dnevom voditeljev 30. novembra prvič odprli predsedniki držav in vlad. S tem naj bi poslali močan političen signal in dali jasna navodila pogajalcem, ki bodo morali nato dejansko skleniti dogovor. Srečanja, ki bo ob še strožjih varnostnih ukrepih potekalo kljub nedavnim terorističnim napadom, se bodo udeležili ameriški predsednik Barack Obama, kitajski predsednik Ši Džinping, nemška kanclerka Angela Merkel ter voditelji številnih drugih držav.

Za zdaj velja Kjotski protokol, ki pa mu niso zavezane ZDA in Kitajska
Osrednji sedaj veljavni podnebni sporazum je Kjotski protokol, ki so ga države sprejele leta 1997 na Japonskem, prinesel pa je zaveze za razvite države za obdobje do leta 2012, nato pa so njegovo veljavnost do leta 2020 podaljšali z amandmajem na posebnem podnebnem vrhu v Dohi. Dogovor iz Kjota je precej enostaven - industrijske države so bile obvezane zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za pet odstotkov glede na leto 1990. Da bi laže dosegle svoj cilj, je Kjotski protokol razvitim državam omogočil vrsto tržnih mehanizmov, s katerimi so za svoje izpuste lahko odtehtale z vlaganjem v zelene projekte v državah v razvoju. Države v razvoju (Kitajska, Indija, Brazilija in Južna Afrika) niso dobile nobenih obveznosti, le spodbudo k bolj zeleni rasti.

Je pa protokol kmalu naletel na usodne težave. V ZDA namreč ni prestal glasovanja v senatu, dokončno pa mu je podporo umaknil tudi tedanji predsednik George W. Bush. To je pomenilo, da sta dve največji svetovni onesnaževalki, ZDA in Kitajska, ki skupaj prispevata skoraj 40 odstotkov svetovnih izpustov toplogrednih plinov, ostali brez obveznosti. Leta 2011 se je iz procesa umaknila še Kanada.

Obama in Ši dala dobre obete za Pariz, odločna tudi EU
Najjasnejši znak, da bi bilo lahko letos v Parizu drugače, je bil lanski novembrski dogovor med ameriškim predsednikom Barackom Obamo in kitajskim predsednikom Ši Džinpingom: takrat sta predsednika namreč razkrila skupen pogled na okolje. ZDA so napovedale, da bodo do leta 2025 zmanjšale svoje izpuste ogljikovega dioksida za med 26 in 28 odstotkov glede na leto 2005, Kitajska pa je napovedala, da bodo njeni izpusti vrhunec dosegli okoli leta 2030 in s tem prvič določila datum, po katerem naj bi raven izpustov v najštevilnejši državi na svetu nehala naraščati.

V boj proti podnebnim spremembam se je odločno podala tudi Evropska unija, ki je obljubila, da bo do leta 2030 svoje izpuste zmanjšala za najmanj 40 odstotkov v primerjavi z ravnjo iz leta 1990. EU sicer ustvari okoli 11 odstotkov vseh globalnih izpustov.

Pogajanja v Bonnu ne vzbujajo upanja
Da kljub političnim zavezam težave ostajajo, se je pokazalo pred mesecem dni v Bonnu, kjer so se pogajalci držav zbrali z namenom, da bi oblikovali osnutek besedila za končna pogajanja v Parizu. Ob začetku pogajanj, ki so jih zaznamovale številne kritike in medsebojna obtoževanja, je imel osnutek 20 strani, na koncu pa se je razširil na 55 strani. Prvi mož nevladne organizacije Greenpeace International za mednarodno podnebno politiko Martin Kaiser je sicer ocenil, da ima osnutek veliko vsebine, a da je procesno gledano nočna mora.

Težava predvsem porazdelitev bremena in finančna pomoč
Da bi dosegli zastavljeni cilj, so morale države že pred konferenco predlagati lastne podnebne cilje, ki po mnenju strokovnjakov v takšni obliki vodijo k plus 2,7 stopinje. Pariški sporazum naj bi bil prvi, ki bi pri zavezah združil vse države, tako razvite kot tiste v razvoju, a pri tem eno glavnih odprtih vprašanj ostaja, kako med ene in druge razdeliti breme zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov.

Prostovoljne zaveze zmanjšanja izpustov, ki so jih pred Parizom oddale številne države, so svet kot rečeno pripeljale bliže cilju omejitve segrevanja na največ dve stopinji Celzija, na 2,7 stopinje, a ne zadoščajo. Države v razvoju namreč niso pripravljene na dodatne zaveze, dokler jim bogate države ne obljubijo financiranja. Ta denar naj bi bil namenjen njihovemu lažjemu prehodu od bolj umazanih tehnologij na čistejšo energijo, države pa naj bi ga uporabile tudi za vzpostavitev obrambnih mehanizmov za odzivanje na podnebne spremembe.

Drugo polje, kjer se je v tednih pred konferenco lomilo veliko kopij, je tudi finančna pomoč državam v razvoju za odpravljanje posledic in prilagajanje na podnebne spremembe. Do leta 2020 bi morale razvite države v skladu z dogovorom iz Köbenhavna za ta namen najti 100 milijard dolarjev letno. Francija trdi, da je cilj 100 milijard dolarjev na dosegu roke, v začetku oktobra so tako sporočili, da je obljubljenih že 77 milijard dolarjev, potem ko so dodatnih 15 milijard letno obljubile večstranske razvojne banke, med njimi tudi Svetovna banka in Evropska banka za obnovo in razvoj. Skupina držav v razvoju G77, ki združuje 134 držav, pa opozarja, da finančne zaveze ne gredo dovolj daleč.

Nekaj tednov pred začetkom konference je veliko slabe volje in nezaupanja vzbudil tudi ameriški zunanji minister John Kerry, ki je dejal, da od pariške podnebne konference pričakuje dogovor sodelujočih držav o ukrepih za znižanje izpustov toplogrednih plinov, a da konferenca po njegovem mnenju ne bo prinesla pravno zavezujočih ciljev o zmanjšanju izpustov, kot je bilo v primeru Kjotskega protokola. Da bo potreben zavezujoč dogovor, je zatem dejal francoski predsednik Francois Hollande. "Če ne bo zavezujočega dogovora, potem ne bo nobenega dogovora," je takrat povedal.

Kritiki se bojijo, da bi se države lahko izognile odgovornosti
Kritiki se bojijo, da bi se države brez zavezujočih ciljev o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov izognile svoji odgovornosti. Še posebej zaskrbljeni so glede ZDA, kjer bi se po volitvah leta 2016 na predsedniški stolček lahko zavihtel republikanec, ti pa so ali skeptični do podnebnih sprememb ali pa jih skrbi učinek morebitnih ukrepov na ameriško gospodarstvo. Možnosti za rešitev, ki bi na pariški podnebni konferenci vsaj delno zadovoljila obe strani, je sicer več. Nekateri se tako zavzemajo, da bi sporazum postavil pravno zavezujoča pravila in postopke, ne pa tudi ciljev zmanjšanja izpustov. Kaj bo prinesla konferenca, bomo torej videli v naslednjih dneh, zagotovo pa je pred državami in pogajalci kar nekaj napetih dni in noči.